23.11.2020

Iz moje poslušalnice: Jaro Ješe

Kakšno glasbo posluša arhitekt – scenograf Jaro Ješe? Prisluhnite.

SIGIC

Iz moje poslušalnice: Jaro Ješe
Foto: Darja Štravs Tisu

Jaro: Seveda je težko izbrati pet komadov, saj kdo pa jih ima samo pet, ki jih rad posluša? Trenutni izbor je torej zgolj glasbeni izsek sedanjega trenutka, ali pa morda poslušalni razmislek zadnjih dni. Pravzaprav bi moral biti, ko to pišem (konec oktobra) z ekipo SKGG in mladimi pevci iz AG v Cankarjevem domu, kjer bi pospešeno pripravljali predstavo, ki je počasi zorela že zelo dolgo in bi morala prav zdajle ugledati luč odra. Pa je situacija drugačna in imam več časa za poslušanje drugačne glasbe. Ali pa za avdiofilsko raziskovanje, kar tudi ni slabo.

Anton Dermota in Hilde Zadek: Erich Wolfgang Korngold: Mrtvo mesto

Jaro: Nekako začenjam z Antonom Dermoto. Njegove posnetke poslušam že cel teden, saj se bo kmalu uredila Dermotova spominska soba na Dunaju in sem obljubil, da prispevam nekaj skic. Všeč so mi ti posnetki, polni neke nostalgije, pristop k muziciranju je prav značilen, včasih anahronističen, ampak je vedno poln in tekoč. Sem mislil, da bi za tole rubriko izbral kak lep slovenski samospev. Prav bi bilo… Ampak vedno znova se nazaj vračam k temu Korngoldu. Morda zato ker sem do sedaj oba premalo poznal, morda zato, ker se je Dermota tu tako dobro ujel v duetu , verjetno zato, ker je enostavno odlična glasba.

36. Festival Radovljica

Jaro: Med delom se večkrat zatečem k glasbeni podlagi, tukaj so še posebej prikladni kakšni posnetki koncertov Festivala Radovljica, ki pa večinoma ostajajo v arhivih. Še posebej, ker je po spletu naključij letošnji avgustovski festival zadnja glasbena zadeva pri kateri sem nekako sodeloval preden smo spet pričeli s samoizolacijo. Na spletu je zaenkrat dostopen le posnetek koncerta z glasbo iz Bachove tretje knjige Clavier-Übung, ki ga je izvedel James Johnstone na odličnih Močnikovih orglah v cerkvi v Adergasu. Ta inštrument je pomemben del naše domače glasbene krajine in ga je treba pravzaprav doživeti znotraj ene najbolj prefinjenih domačih baročnih cerkvenih ladij, ki se morda lahko pri nas meri le še z Uršulinsko cerkvijo, vendar ima Adergas nezanemarljivo prednost tudi zaradi pretanjenih in bogatih Kremser-Schmidtovih platen, če že ne zaradi razkošne zvočne prezence Močnikovega Opusa 14.

Never weather-beaten saile - Thomas Campion / Ensemble Phoenix Munich: Requiem for a Pink Moon

Jaro: Če sem že omenil svoja glasbena poletja, je primerno omeniti, da bi bila seveda nemogoča brez dela Domna Marinčiča. Naključje hoče, da je v CD predvajalniku te dni (ja, še vedno poslušam glasbo predvsem s ploščkov), eden projektov kjer je slišati tudi njegovo muziciranje na gambi – Requiem for a Pink Moon. Na spletu se večkrat vrnem na ta posnetek, ker me pač obseda Campionova melodija, sploh v uvodnem delu, ko jo povzame prefinjeno izpovedna sopranska gamba.

Ensemble  Odyssee & Mojca Gal

Jaro: Pri svoji osebni poslušalnici pač ne morem mimo »žanra«, ki mi je nekako že od nekdaj najljubši – francoskega baroka. Seveda si želim, da bi ga tudi naši domači umetniki več izvajali in snemali, čeprav je tudi tukaj kar nekaj dobrih primerov. Mojca Gal je kot violinistka posnela tudi odličen CD z nemško in italijansko glasbo 17. stoletja, vendar pa prav zdajle izkoriščam prednost YouTube platforme, ki omogoča, da poleg poslušanja uživam tudi v tem kako dobro naštudiran plesni gib osmisli francoske ritmične finese.

Teofilovići, Bor Zuljan - Marijo deli bela kumrijo

Jaro: Spisek petih zaključujem tam, kjer sem zaključil zadnji projekt, ki se je izpel ta teden. Dokumentirali smo cerkvene stavbe na goriškem in s kolegico sva končala arhitekturne izmere v cerkvici Sv. Duha in ob polnem krožniku domačega sira v očarljivi vasici Pedrovo. Vedno mi je bilo zanimivo kako zveni določen prostor in treba je poudariti, da je Bor Zuljan prav s tem posnetkom nekako našel izjemno sozvočje zvoka in prostora.

Iz uredništva:

Jaro Ješe je zaključil študij arhitekture v Ljubljani, trenutno pa se poleg ostalega dela spoprijema tudi z gledališko scenografijo. Poleg arhitekture in oblikovanja se navdušuje nad glasbo in prebiranju tipk na čembalu, kar je pomembno vplivalo na odločitev, da poskusi oblikovati tudi »prostor glasbe«, kar seveda vodi tudi v raziskovanje odra in uprizoritvene umetnosti. V zadnjih letih je ustvaril podobo več opernih predstav, kot so Kingova Snežna kraljica, Martinůjeva Ženitev, Nymanova opera Mož, ki je zamenjal ženo za klobuk, prve izvedbe Svetetove Ade, Močnikove mladinske opere Všeč si mi, Makovčevega Desetega brata, Kobetove Pod svobodnim soncem, in Mihelčičev Božji delec, opereti Sisi in Vesela vdova, ter muzikale kot so Gigi, ter Kiss Me Kate, pa tudi predstave za otroke, kot je Kropivškov Afriški živalski raj, Krasov Brundibar, Bavdkov Gospod in hruške, Burryjev Hobit, ter Šivičeva Kaznovana radovednost.