Kdaj si nazadnje resnično poslušal?

Zvezdana Novaković, z umetniškim imenom ZveN, je album Polnočno sonce predstavila 6. januarja v Klubu Cankarjevega doma. Podpisuje se pod skoraj vse sestavine projekta: je avtorica kompozicij in besedil, elektronske zvočne podlage in glavna vokalistka. Na plošči sodeluje tudi godalni kvartet, ki ga sestavljajo violinistki Ana Mezgec in Mojca Batič, violistka Barbara Grahor Vovk in violončelistka Zala Vidic. Poleg tega ob izvedbi sodeluje Luka Jamnik, glasbenik na elektroniki in modularnih sintetizatorjih ter producent. Muzika je subtilna, harmonsko in instrumentalno previdna, če se lahko tako reče. V nobenem pogledu ni vsiljiva in noben zvočni element ne izstopa. Elektronska izrazna sredstva so odlično vpeta med naravne zvoke na način, da se stapljajo s celoto brez sile, brez ekskluzivne drugačnosti. Veliko k temu pripomorejo godala, ki s svojo mehkobo zagotavljajo krasno podlago. Poslušalec nima vtisa, da bi bilo karkoli »sintetičnega« v tem zvočnem prostoru, kar se zdi zelo smiselna uporaba elektronike. Vse je nekako uglašeno samo v sebi, melodično precej enostavno in navdahnjeno s slogom petja, ki želi izpovedovati predvsem literarno poanto pesmi. Subtilna je tudi vokalizacija, tega ne moremo spregledati. Gre za prešeren nabor interpretacij z zelo jasno dikcijo.

Med poslušanjem nehote pademo v projekt večnega sonca – to je tisto sonce v arktičnem krogu Zemlje, ki sije tudi ponoči, ki, skratka, nikoli ne zaide. Seveda gre za premišljeno metaforo. Polnočno sonce je namig in upanje za poslušalca, da najde mir in svetlobo tudi tam, kjer je ponavadi ne pričakujemo, recimo v temnih in skrivnostnih kotičkih lastne duše. Ali kot so zapisali v spremni knjižici albuma: »Če ne poslušamo svoje žalosti, kdo postanemo? In kdo postanemo, če sploh ne poslušamo? Kdaj ste nazadnje resnično poslušali nekoga ... in kdaj ste nazadnje resnično poslušali sebe, brez obsojanja ali predsodkov?«

Na plošči je enajst skladb. Večinoma so avtorsko delo Zvezdane Novaković, na temeljih ljudske zapuščine so izvedene le skladbe Mitra le, ki je bolgarski napev, Da sem bistra voda ima srbsko-makedonske korenine, Pavlika pa je nastala na podlagi slovenske ljudske pesmi. Vse te tradicionalno obarvane skladbe so neke vrste poklon avtoričini babici Pavli, ki »je bila neizčrpen vir starih ljudskih balad in je bila pravi biser ljudske pevske tradicije«, kot pravi avtorica projekta. Muzika je subtilna, harmonsko in instrumentalno previdna, če se lahko tako reče. V nobenem pogledu ni vsiljiva in noben zvočni element ne izstopa. Elektronska izrazna sredstva so odlično vpeta med naravne zvoke na način, da se stapljajo s celoto brez sile, brez ekskluzivne drugačnosti. Veliko k temu pripomorejo godala, ki s svojo mehkobo zagotavljajo krasno podlago. Poslušalec nima vtisa, da bi bilo karkoli »sintetičnega« v tem zvočnem prostoru, kar se zdi zelo smiselna uporaba elektronike. Vse je nekako uglašeno samo v sebi, melodično precej enostavno in navdahnjeno s slogom petja, ki želi izpovedovati predvsem literarno poanto pesmi. Besedila so ključna os, se zdi, okrog katere se zavrti vsa zgodba. Slednje je seveda razumljivo glede na koncept in vsebinsko premiso, ki želi poslušalca začarati in zapeljati s svojo hipnotično močjo. Recimo, naslovna skladba Polnočno sonce je poklon svetlobi in s tem nastavek upanja za vse nas. Takole se pesnica-pevka med drugim izpoveduje: »Srce postalo sonce je, / ogrelo rane razbrazdane. / Srce, skupaj bova pela. / Srce, jaz bom to noč zažarela. / Jaz bom to noč zacvetela. / Jaz bom to noč se razdala. / Jaz bom to noč se spoznala.«

Subtilna je tudi vokalizacija, tega ne moremo spregledati. Gre za prešeren nabor interpretacij z zelo jasno dikcijo, kar lepo pride do izraza v skladbi Divja ptica, kjer je tudi glasba nekoliko bolj divja, no, ne v dobesednem pomenu, ima pa nekaj več svobodnih pristopov pri oblikovanju melodije. Malo celo potegne v jazzovski mood, sploh ko svoje mesto v skladbi zasede solist na trobenti, David Jarh. Tudi petje je tam nekje, v zlatih tolmunih jazzovskih vokalov. Preberemo, da je pesem nastala v času Zvezdaninega samoiskanja, ob dvomih, ki vse to spremljajo, ko skušaš odkriti svoj pravi jaz. Ptica je primerna metafora. Svoboda, ki leti skorajda neslišno in sobiva z nami v neki drugi dimenziji. »Pela sem kot ptica, / ptica sinica. / Sem zapela brez strahu, / ali me kdo sliši. / Sem zapela brez strahu, / kaj o tem si kdo mislil bo, / na pesem to.« Imenitna je skladba Mitra le iz bolgarske ljudske zakladnice. Tudi zgodba o tej pesmi je zanimiva. Avtorica se je z njo seznanila na nenavaden način, ko je v Rodopih hotela izpopolnjevati svoje pevsko znanje na tamkajšnji šoli. Slučaj je hotel, da je srečala pevko Blagoveso, ki jo je naučila te pesmi. Gre za tipično ljudsko ljubezensko pesem, polno hrepenenja, izvedena pa je na izviren način z zelo napetim, prodornim glasom, ki je značilen za balkansko petje. Motiv pesmi je nedvomno eden najbolj prepoznavnih iz bolgarske tradicije in se ga pogosto uporablja v različnih kontekstih, menda celo v eni od pesmi, ki je Bolgarijo zastopala na Evroviziji.

Album nagovarja predvsem poslušalce z lirično dušo. Prav hitro bo osvojil srca tistih, ki v glasbi iščejo tudi pomiritev in spokoj, predvsem pa nežna in prefinjena poetična sporočila. Vprašanje »Kdaj si nazadnje resnično poslušal?« je na mestu, mogoče celo še bolj s parabolo: Kdaj si nazadnje poslušal šepet svoje ptice v sebi?