Izvirna nadgradnja ECM estetike

Trio, v katerega so se povezali Samo Šalamon, Arild Andersen in Patrice Heral, je nedavno izdal CD z naslovom Songs (Pesmi). Gre za album treh jazzovskih mojstrov, ki je bil posnet v Mariboru po zaključku kratke evropske turneje leta 2024, nekako razumemo, da še v času njihove največje uigranosti in popolne kompatibilnosti. Zaenkrat je izšel v digitalni obliki. Producentsko delo, miks in mastering je bilo v rokah Sama Salamona, avtor fotografije za naslovnico je Žiga Golob, enajst skladb pa so v skoraj enakovrednem deležu prispevali vsi, in sicer prva dva po štiri, Patrice Heral pa tri. Summa summarum, to je odlična plošča, zrelo delo treh vrhunskih glasbenikov, ki nam dajejo občutek složnosti in uigranosti, predvsem pa poslušalcu nudijo obilo užitka. Nenazadnje že zaradi komorne narave albuma, atmosfere, ki jo album žarči, in subtilnega oblikovanja tona, čistega fraziranja in sugestivne dinamike.

Pred nami je klasična zasedba jazzovskega tria, kjer je najbolj žlahtno izražena harmonska osnova sodelovanja. Struktura pesmi je relativno preprosta, nobenih avantgardnih teženj ni, nobenih eksperimentov, ne zvočnih ne vsebinskih, kar album nekako oddaljuje od Salamona, kot ga poznamo iz prejšnjih projektov. Delo je precej bolj umirjeno, naracija tekoča, izvedba je mehka in zvočno jasna (kar tak trio že tako in tako ponuja sam od sebe), izvedba je kolorirana z minimalistično dinamiko, virtuoznost pa nima kakšne posebne vloge. Gre torej za ubrano ansambelsko muziko, ki na trenutke spominja na dobro staro tradicijo ECM produkcije izpred let, ko se je preferiralo jazzovsko liriko, subtilne pristope in melodioznost. ECM je bil po svoje odgovor na burne trenutke free jazza oziroma druženja z rock glasbo, skratka povratek v zavetje in naročje čistih oblik. 

Seveda pa ne gre brez novih pristopov. Na plošči v podtalju včasih zaslutimo Šalamonov ekstravagantni in intrigantski način (po)ustvarjanja, a nikoli ne gre čez mejo umirjene žlahtnosti. V tem oziru je veliko igranja na lestvicah, improvizacije so pogosto pasažne narave in po določenih tonskih zakonitostih. Tudi vloge so natančno opredeljene. Arild Andersen je s svojim kontrabasom skorajda osrednji nosilec dogajanja in se v vlogi vodilnega izmenjuje s kitaristom Šalamonom, ki ima bolj melodično kot akordično funkcijo. Melodije izvaja zelo precizno, in ko improvizira, smo pogosto soočeni s klasičnim soliranjem na osnovi točno določene lestvice. Najlepši primer je prva skladba, Preprosto, ki je tudi prav ustrezno naslovljena, saj nas postavi v realnost temeljev jazza, ki se je začel z delnim improviziranjem na določeno temo. Kontrabas je posebno šarmanten sopotnik. Od navadnega ritmičnega »ropotala« se je razvil v plemenito ritmično-melodično glasbilo, ki tu poslušalca z lahkoto očara zlasti z mehkobo, enostavnostjo in toplino. Tudi ko prevzame funkcijo gonila, ko postane »walking bass« (Razpršeni posnetek), nas mehkoba in elegantnost ne razočarata. Vsi trije glasbeniki imenitno sodelujejo pri oblikovanju skladbe, kitarist in basist pa se dopolnjujeta na visoki estetski ravni. V omenjenem delu je nemara še največ stilne razpršenosti, predvsem v solažah, vendar ves čas na sledi temeljnega koncepta albuma, ki je uglajenost, urejenost, težnja po polnosti forme. Andersen v Marijini pesmi najbolj izstopa, tu v resnici prevzame melodično pobudo, tako da se vse suče okrog njega. Za skoraj vse skladbe velja podobno, kar daje plošči neverjeten šarm in jazzovsko prikupnost. Pesmi so komponirane na običajen način in skrbijo za uravnoteženost med komponiranim in improviziranim. Vse štima, bi rekli, tudi bobnar je v taki poziciji, da gradi ritmični prostor suvereno, vedno ga dopolnjuje s svojimi malimi intervencijami in se ne prepušča klasični spremljavi ali golemu ritmiziranju. Patrice Heral je vpet v celoto kot oba »solista«. Vse skupaj je zato usklajeno, ne da bi se odrekli odprtim prostorom improvizacije. 

Lahko bi rekli, da imamo pred seboj zrelega Šalamona, ki je na tej točki umiril svojo raziskovalno ambicijo in se zlil z jazzovsko fresko Andersenove nordijske krajine, kjer je veliko širine, dolgih tonov, prostora za razmislek in kontemplacijo. Nekako v duhu sodobnega liričnega evropskega jazza, dodobra pokritega s kompozicijo in na široko odprtega v improviziranje, tudi v free slogu. Temelj pa je še vedno, kot je to veljalo nekoč, melodija, kraljica muzike, okrog katere glasbeniki zgradijo harmonsko ritmični grad. Lep primer je Andersenova skladba Neskončna razdalja (Infinite Distance), ki je njegova najbolj tipična na plošči. Obenem je tudi najbolj neposredna vez z estetiko ECM produkcije, kjer je bil Andersen ena ključnih glasbenih ikon. Njegov melodični bas se spušča v dialog s Šalamonovo kitaro, zvok vseh treh pa lebdi v meditativnih prostorih svobodne jazzovske širine.

Samo Šalamon, vsaj tako se zdi, je prvič v poziciji, da mu ni treba dokazovati ničesar, ne svoje virtuoznosti ne modernističnih pobegov v eksperiment, v neznano, nič, preprosto zgolj igra, se staplja v triu, ki je nadvse poslušljiv, poln ležernosti, četudi se občasno odmika od predvidljivih smernic in bi bilo poenostavljeno trditi, da gre samo za post-bop ali ukročeni free jazz. Poslužuje se namreč mnogih stilnih orodij in se lepo postavlja v pozicijo vprašanja Biti Ornette ali ne (To Be Ornette or Not To Be), ki je naslov desete skladbe. To tituliranje nam neposredno razkrije povezave s tem glasbenikom, ki je v jazz načrtno vnesel ogromno svobode in je melodijo razgradil v improvizaciji, jo v skupinskem delu postavil na kakšen drug nivo, da se je potem lahko spet vrnil na začetek, k osnovni ideji. Na albumu je kar nekaj tega, čeprav tudi to ni odločilno za skupinski fokus muziciranja, ki se udejanja v čisto samosvoji interakciji.

Summa summarum, to je odlična plošča, zrelo delo treh vrhunskih glasbenikov, ki nam dajejo občutek složnosti in uigranosti, predvsem pa poslušalcu nudijo obilo užitka. Nenazadnje že zaradi komorne narave albuma, atmosfere, ki jo album žarči, in subtilnega oblikovanja tona, čistega fraziranja in sugestivne dinamike.