12.05.2020

Kitarist z držo

Draganu v slovo...

Igor Bašin

Dragan Tomašević
Foto: © Baby Blue Gun

»Zame je rock način držanja kitare, je 'attitude',« je povedal kitarist Dragan Tomašević leta 1997 v intervjuju za Rock obrobje ob izidu druge plošče ljubljanske skupine Baby Can Dance, Move My Heart. In res, od druge polovice osemdesetih let, ko je s skupino Komakino opozoril nase in stopil na glasbeno sceno, je imel Dragan specifično držo. Ne toliko odločno kot posvečeno, ne toliko brezhibno kot zlito in zraščeno s kitaro, se je njegovo naelektreno telo z malce sklonjeno glavo gibalo na videz krčevito, kot napeta dodatna struna. Vsaka poteza, vsak poteg po vratu kitare in zareza v akord ali rif je izstrelila čudotvorno zvočno zmes surovega zvena in zapeljive melodike. Rad je združeval nasprotja: neobrušenost in mehkobo, temno in svetlo, bolečino in ugodje. Ni se rad približeval mikrofonu, v nadaljevanju glasbene poti ga je prepustil življenjski sopotnici. Branka mu je pela, Dragan ji je igral. Bila sta spiritus agens tako alter-rock benda Baby Can Dance v devetdesetih letih kot projekta Veryused Artists v novem stoletju, z (družinskim) duetom Baby Blue Gun pa sta se njuni večna ljubezen in nerazdružljiva zvestoba razvneli do vrhunca enosti. 

Dragan ni bil samo kitarist. Marsikdo si ga je zapomnil kot nevsiljivega prodajalca plošč v ploščarni Vinilmanija v stari Ljubljani, zadnja leta je delal v trgovini Hartman Muzikalije na Trgu francoske revolucije v Ljubljani. Kot erudit je znal prisluhniti željam kupcev in jih usmeriti k pravi plošči, pokazati in odkriti nova glasbena obzorja. Njegovo življenje je bilo od jutra do noči povezano z glasbo. Prepričan sem, da jo je tudi ponoči sanjal. Ves čas je bil v stiku z njo. Bil je strasten poslušalec. Vedno ga je zanimal svež, še neodkrit zvok. Privlačili in fascinirali so ga detajli. Kopal je za neobrušenimi biseri po glasbeni zakladnici in iz nje črpal navdih in nabiral ideje, vse skupaj pa prelival v igranje in pisanje komadov, kar mu je bilo v največji užitek. Bil je človek bolj tihe narave, njegova gostobesednost se je razplamtela na kitari. Z glasbo je vračal, kar je vzel. 

V več kot tridesetih letih aktivnega igranja je Dragan izpilil svoj kitarski slog. Ni bil postavljač. Ni se kurčil, ni se šopiril s pogruntavščinami in fintami. Ni se šel kitarskega heroja. Izhajal je iz post punka in bil sodobnik iz njega porojenega alternativnega rocka. Če so Avstralci imeli Crime & The City Solution, Nemci X-Mal Deutschland, Makedonci Mizar, smo mi imeli Komakino, po komadu Joy Division. Po spoznavi skupin Velvet Underground, The Doors, Bauhaus je sledilo srečanje z The Gun ClubJeffrey Lee Pierce mu je odprl pot k bluesu. 

Po frenetičnem alter-rocku zasedbe Baby Can Dance, ki je odstopala od garažnega rocka devetdesetih let, je na prehodu v novo stoletje zrasel bluesovski duet Baby Blue Gun. Eden zgodnejših, če ne celo prvi solo nastop Branke in Dragana, in sicer v klubu K4 na prelomu iz starega v novo stoletje, mi je ostal v dobrem spominu prav zaradi Dragana. Z veščo uporabo zank, domiselno in asketsko uporabo efektov, predvsem pa z ubranim igranjem je slekel dušo in telo pred našimi očmi. Njegove strune so pele z Branko. Rudimentarna izraznost Baby Blue Gun je bila nadgrajena z Veryused Artists. Po besedah dolgoletnega prijatelja in sodelavca RV Mačka sta bila Branka in Dragan »notranji organi, mišice, kri, duša in srce Veryused Artists«. Z obratom k preprostejšemu in bolj neobremenjenemu izrazu se je pokazala širina avtorske prefinjenosti in dozorelosti. Dragan se ni se oziral na okolje in trende okoli sebe, z Branko in izbranimi glasbeniki je brez podrejanja igral iz golega užitka in veselja. Ni sklepal kompromisov. Bil je senzibilen in tenkočuten kitarist, ki se je otepal uspeha in cenenosti. Hodil je po robu in v senci nemoteno ustvarjal glasbo z mojstrsko preproščino in silovito izpovednostjo. Leta 2006 je v intervjuju za Musko rekel: »Edina viza je, da delaš, kar hočeš, da ni nobenih omejitev, nobenih zakonov.«