Klavirske impresije

Rebeka Rusjan Zajc, ki se klavirju posveča od svojega šestega leta, z eno večdelno improvizacijo Illusion, ki jo najdemo na njenem debitantskem izdelku Prelude, poslušalce popelje v serijo petih zvočnih raziskovanj v obliki set-boxa Introducing Rebeka Rusjan Zajc. Gre za po dolžini artikulirane skladbe z različno sporočilnostjo, s katerimi se podaja v glasbene globine naša pianistka, ki živi v Amsterdamu, kjer se je tudi šolala, potem ko je zaključila študij na ljubljanskem konservatoriju. Zvočna razpoloženja na albumu osrednja nit Illusion, kompozicije v realnem času, za katero je navdih poiskala v književnosti. Način njenega ustvarjanja namreč izhaja iz postopka, ki sta ga v literaturo uvedla James Joyce in Marcel Proust, znana po dolgih, lebdečih stavkih, neprestano na meji zasanjanosti in prizemljenosti. Znotraj te z lastnim ustvarjanjem v ospredje postavlja navdušenje nad celovitostjo solističnega klavirja, velikim razponom amplitud, bogato resonanco klavirskih strun in svežino uglašenega klavirja. Z vsem naštetim dosega zavidljivo raven tekočega muziciranja, pospremljenega z eleganco, in to neodvisno od tega, da njena igra posega tako po obrobno nizkih kot po skrajno visokih klavirskih registrih.

Mlada umetnica, ki je pred tem sodelovala z Veroniko Kumar, Ano Čop, Alešem Rendlo in drugimi, se je predstavljanja svojega umetniškega izraza lotila podobno. Tako dobre pol ure trajajoče zasledovanje notranjega toka odraža njeno dodelano tehniko, izvirne zamisli in impresivni talent. Že v mlajših letih učenja igranja klavirja je iskala lastne interpretacije klasičnega repertoarja in se kasneje preusmerila k jazzovski glasbi, vendar smo jo preredko zasledili na sceni, sedaj pa na solistični klavirski sceni združuje klasično, jazzovsko ter improvizirano glasbo. Ta enkrat zveni zaneseno in drugič dinamično, kdaj tretjič pa jo opredeljujejo izbrani poudarki, ki mestoma spominjajo na največjega klavirskega improvizatorja vseh časov, Keitha Jarretta. Kljub temu se Rebeka Rusjan Zajc prav hitro odmakne od njegove spevnosti in se preusmeri k melodični abstraktnosti, za kar poskrbijo drobci, s katerimi obogati vztrajno zvočno gibanje. V tem oziru izstopajo predvsem posamezne pasaže, najizraziteje tista v enajsti minuti, v kateri nenehno spreminjanje glasbenega poteka nadvlada jakostna, dinamična in izrazna pestrost. Sorodni učinek imajo nekatere ponovitve in variacije mikromotivov, medtem ko dva premora – prvi na prelomu trinajste v štirinajsto minuto in drugi ob izteku dvaindvajsete minute, pri čemer vsak traja minimalno (nezanemarljivih) deset sekund – nakazujeta njeno splošno širino. 

Poleg tega da deluje kot instrumentalistka ter od prvenca dalje tudi kot avtorica in improvizatorka, je Rebeka Rusjan Zajc dejavna tudi na področju zastopništva drugih umetnikov, s čimer utrjuje svojo fascinacijo nad močjo glasbe. Znotraj te z lastnim ustvarjanjem v ospredje postavlja navdušenje nad celovitostjo solističnega klavirja, velikim razponom amplitud, bogato resonanco klavirskih strun in svežino uglašenega klavirja. Z vsem naštetim dosega zavidljivo raven tekočega muziciranja, pospremljenega z eleganco, in to neodvisno od tega, da njena igra posega tako po obrobno nizkih kot po skrajno visokih klavirskih registrih. Prelude jo pospremi v bogati svet petih »klavirskih oper« (podnaslovljenih Fictus, Functio, Factum, Fabula in Furor), izdanih v razmaku nekaj mesecev, s katerimi se v mednarodnem solističnem klavirskem svetu predstavlja kot ena močnejših in pomembnejših slovenskih predstavnic. Samozavestno združuje najboljše elemente vseh sfer, s katerimi je v letih svojega delovanja prišla v stik – od klasične, jazzovske in improvizirane glasbe do kreiranja, obdelovanja in interpretiranja glasbe.