16.02.2017

Koordinatna središča

Pri plošči tria Kavaret gre za zbirko uglasbenih poezij mladih slovenskih pesnic in pesnikov, zbranih pod okriljem literarnega natečaja Urška.

Matej Krajnc

Skleklam svoj jezik

Kavaret

Skleklam svoj jezik

JSKD
2016

Saj ne, da bi Bob Dylan bil edini sprožilec pogovorov o razmerjih med poezijo in glasbo – to se je dogajalo že pred njegovim Nobelovim lavreatstvom. Je pa veselo naključje, da je ravno v istem času izšel album slovenjegraške zasedbe Kavaret.

Trio Kavaret je ploščo posnel v »projektnih« okoliščinah – gre namreč za zbirko uglasbenih poezij mladih slovenskih pesnic in pesnikov, zbranih pod okriljem literarnega natečaja Urška, ki ga vsako leto organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti, točneje: revija Mentor. Izpod nakovala Urške, ki ima večdesetletni pedigre (pod tem imenom jo poznamo od leta 2001), je izšla domala vsa slovenska literarna smetana od Ferija Lainščka do Mirjane Likar Bajželj, tam so se med drugim kalili Vlado Žabot, Peter Rezman, Zoran Pevec, Gabriela Babnik, Stanka Hrastelj, Franci Novak in Franjo Frančič. Tudi podpisani je šel skoz njihove krojaške meritve. Pričujoča glasbena izdaja ni prva, povezana z Urško, izšla je v zbirki Mentorjeva zvočna knjiga, zanimiva pa je zato, ker poleg uvida v delo izbranih avtorjev ponuja prvi resni diskografski zapis ustvarjanja Kavaretovcev.

Ti so pod okriljem Urške začeli ustvarjati leta 2014. Zasedba je minimalistična: sestavljajo jo Alina Hirtl (vokal, kitara, flavta), Gregor Kragelnik (kontrabas) in Jernej Hartman (tolkala, cajon), poleg uglasbitev ustvarjalcev z Urške pa zasedba izvaja tudi avtorske pesmi in uglasbitve drugih pesnikov in pesnic. Pričujoči album je zgolj eden od načrtovanih del zasedbe, in če smo prav obveščeni, se že snema avtorska plošča. Fanta in dekle hkrati nastopajo na najrazličnejših, zlasti pa literarnih festivalih. 

Pesnice in pesniki, zastopani na plošči, so Tinka Volarič, Jernej Kunsterle, Tonja Jelen, Maja Miloševič, Anamarija Cemič, Petra Žišt, Marko Skok – Mezopotamsky, Vasja Kljun, Sara Fabjan in Aleš Jelenko. Bodisi lavreati bodisi nominiranci Urške so vsi ustvarjalci, ki že objavljajo dela v vidnih literarnih medijih in so tudi sicer aktivni na literarni sceni. Nobena od pesmi na plošči ni umerjena niti približno po kakršnikoli klasični »uglasbitveni« liniji (rime, refreni), gre torej za poezijo, ki ni nujno namenjena uglasbitvi, pač pa branju; vendar pa se po pradavnem tesnem sorodniškem razmerju med poezijo in glasbo dogaja, da tudi bolj prost ritem narekuje glasbo posameznemu besedilu. Točneje: nobena pesem, tudi če ne sledi klasičnim formam, ni neuglasbljiva.  

Dvanajst uglasbitev na pričujočem albumu je zasedba sama aranžirala in izvedbe se drže zgoraj zapisanega inštrumentalnega arzenala. Težko bi jih bilo omejiti s kakršnokoli »folk«, »etno« ali podobno zvrstno oznako, če pa bi albumu že iskali glasbeno rdečo nit, bi bili to kitara in glas Aline Hirtl, ki tvorita osrednjo zvočno sliko, cajon in kontrabas pa dodajata odtenke po potrebi. V pesmi Daleč pod oblake z besedilom Jerneja Kunsterleta, denimo, cajon izvaja prilagojen marševski ritem, v Kresu Sare Fabjan slišimo samo Alino Hirtl s kitaro, zaključne Omejitve pa poleg minimalistične kitare prinašajo zanimive ambientalne in vokalne zvoke, ki podprejo sicer kratko, a jedrnato in udarno minutno besedilo. Obremenjevanja z dolžino izvedb torej ni, saj trajajo vse od dobre minute in dvajset sekund do štirih minut in pol, razen tega se zasedba tudi nikoli ne trudi, da bi naredila širšemu poslušalstvu všečne aranžmaje, pač pa gre ves čas za sledenje poeziji, notranjemu ritmu teksta. Ravno zato lahko plošči zlahka prisluhnemo od začetka do konca. To je več, kot bi lahko trdili za povprečen literarni večer, kjer tovrstnih dodanih dimenzij ni. 

Prav zato bo prvenec zasedbe Kavaret bržčas dobil posebno mesto na vse živahnejši aleji domače uglasbene poezije, take, ki ji ne bi mogli pripeti »kantavtorske« štimunge, a ji je gotovo blizu.