Krojači čustev

Skupina NOAIR je nase opozorila že s prvencem Existential (2014), ki je sodil v obdobje prebujanja nove generacije domačih predstavnikov neodvisnega rocka. Četudi album ni bil prav dosti na dosegu medijskih radarjev, so na njem začrtane zvočno-lirične smernice, ki jih je skupina NOAIR z leti dovršeno dodelala. Že nadaljevanje z albumom Superhuman je prinesel dodatno eleganco v aranžmajih, kjer se subtilno srečata primarni kitarski zvok in sintetizirano okolje. Navsezadnje se je ta zvočni in tudi lirični premik lahko prebral že iz koncepta o superčloveku, ki stremi k strojnemu napredku, kot da bi bil ta del njega samega. Skupina NOAIR je v ravno pravšnji meri oplemenitila svoj primarni kitarski indie zvok, ki se je na trenutke razlegal kot njuejdžerski šanson. Skladbi Colours in Switcher se slišita, kot bi ju iztrgali iz tradicionalnega rockovskega okolja in prestavili v kontekst pesniškega noira, ki ga karizmatično in doživeto interpretira Maks Bembič. Seveda je bil ultimativni hit Holly G. najbolj zaslužen za širšo prepoznavnost skupine, a je v tako koherentnem scenosledu skladb težko izluščiti en sam presežek.   Hit skladba novega albuma pa je vendarle Love Indifferent, ki je s svojo enostavno harmonijo ravno prav retro, da poslušalca zapelje v pop vode osemdesetih. Morda na trenutke dobimo preveč popoln aranžma in brezhibno produkcijo, a vseeno je to lirično in pevsko iskrena ljubezenska izpoved, v kateri NOAIR razkazuje vso dovršenost svojega nekonvencionalnega muziciranja.

Zadnji album Square se nam razgalja z ozirom na skupinsko samorefleksijo, ki strumno koraka novemu dnevu, doživetjem in vtisom naproti. Uvodna skladba Half – Past Life je retrospektivni ozir na prehojeno pot, ki jo je skupina ubrala, ne da bi izgubila prepoznavni slog in avtentičnost. Še vedno smo priča izjemno ukrojeni in razgibani melodičnosti, ki še najbolj odseva in odmeva iz naslovne skladbe Square. Gre za indie rock v izkristalizirani obliki, ki ga dinamično poganjajo poplesujoči funky vložki. Že naslednja skladba, Igra, pa skupino NOAIR (že od leta 2020, ko je bila prvič objavljena) uvršča v cvetober domačega baladnega kantavtorstva. To je jutranja budnica, ki s svojim pronicljivo rahločutnim besedilom deluje ne glede na vremenske prilike, ko se zbudite in se zaveste, da čas ukrivlja tudi nas. K tej skladbi je treba pristaviti skladbo Ko se stemni v sobi, saj sta edini v slovenskem jeziku v dosedanji diskografiji zasedbe. Hit skladba novega albuma pa je vendarle Love Indifferent, ki je s svojo enostavno harmonijo ravno prav retro, da poslušalca zapelje v pop vode osemdesetih. Morda na trenutke dobimo preveč popoln aranžma in brezhibno produkcijo, a vseeno je to lirično in pevsko iskrena ljubezenska izpoved, v kateri NOAIR razkazuje vso dovršenost svojega nekonvencionalnega muziciranja. Da gre za izjemne glasbenike, ki se dokaj poglobljeno odzivajo na žanrsko raznolikost in navdih, dodatno pritrjuje zaključna inštrumentalna skladba Dive. Lahko bi rekli, da poleg že omenjene uvodne Half – Past Life najbolj optimistično odmeva ravno zvočno podajanje med jam session inštrumentarijem skupine, ki kot da sporoča, da se je v nadaljevanju pripravljena potopiti v še neraziskane glasbene vode. 

Če so uspeli v skoraj desetletnem glasbenem obdobju ohraniti prvotno idejo rockovskega noira, ki intimo in melanholijo podaja skozi prizmo bolj osončenih notnih zapisov, nam ni treba biti v skrbeh, da bi esenca vode v njihovih rokah izpuhtela.