23.11.2016

Marka Batisto na ulice!

V zavodu za sodobno umetnost Aksioma se je odprla nova samostojna razstava intermedijskega umetnika Marka Batiste, delo Zvočna geometrija prostora.

Nina Dragičević

Marko Batista: Zvočna geometrija prostora

Ko tistega 16. novembra pridem do zavoda za sodobno umetnost Aksioma, kjer se odpira druga samostojna razstava intermedijskega umetnika Marka Batiste, je tam nekaj ljudi, večinoma zunaj kadijo, zdi se, da gre za standardno zasedbo. Ko vstopim v razstavni prostor, tam postopa nekaj ljudi, ki bolj počivajo kot kaj drugega. Zdi se, da fotograf ne ve točno, kaj naj še fotografira, zdi se, da je poslikal že vse, in to ne samo tokrat, temveč vsakič znova, saj je vse, tako obiskovalci kot sama razstava, nekako standardno. Programski list razstave prav tako; vsaj v prvih povedih je standardiziran in ohlapen, govori o DIY elektroakustičnih procesih na preseku med elektronskim zvokom, tehnologijo in sodobno umetnostjo, o tem, da je elektronski zvok nujen element elektroakustičnih procesov, da so elektronski zvoki in elektroakustični procesi nujno povezani s tehnologijo in da je tehnologija v jedru vsega sodobnega. Vse to je jasno, celo očitno, zato opazovalke besedilo, ki naj bi jo vodilo, ne premakne, ne pove ji čisto nič. Itak, si mislim, standard, zavzdihnem. 

Vstopim. Na tleh je, med drugim, razstavljeno vezje, ki ga v prvem hipu verjetno lahko razume kvečjemu elektroinženir, a tega, jasno, ni tu. V tem togem mestu se umetniško specializiranih ekshibicij udeležuje zgolj in samo umetniška in umetniško specializirana publika.

Ostale pač bolj zanima neko drugo vezje, tisto, ki bo kmalu razsvetlilo pitoreskne ljubljanske ulice, predvsem v zelenem, v odtenkih rumene luči, in dalo s tem ljudstvu, ki je že od januarja na trnih in v neznosnih bolečinah čaka na veseli del leta, signal za pričetek rajanja. To je vzklikanja. To je grmenja. To je nazdravljanja mizerni prihodnosti. To je polnjenja in praznjenja in ponovnega polnjenja praznine. S praznino. Kajti tako to dandanes gre: v strahu pred praznino praznine, pred lastnim neobstojem v materialnosti obstajanja, so ljudje pripravljeni storiti malodane karkoli, da bi praznini ubežali. Oziroma ne, bolj precizno, storili bi karkoli, da bi jo naselili. Da praznina natanko na tej točki povzroča nevzdržno frustracijo, je pričakovano, saj izhaja iz človeku paradoksnega in nedoumljivega stanja: kako je mogoče čutiti vso to praznino, ko pa je prostor očitno gosto nasičen? Toda človek današnjega dne se ne more spraševati. Živimo v dobi storilnosti, take ali drugačne učinkovitosti (četudi se učinkom vedno znova čudimo), zato mora človek danes predvsem ukrepati. Pred časom mi je nekdo vse to pojasnil; dejal je, da se od analiz, od filozofiranja in vseh teh knjig ne da preživeti, treba je delati. Povsem prav je imel. (Ni pa se vprašal, kaj je preživeti.)

Tako v storilnostni družbi, ki se tako boji praznine, poteka ukrepanje, in ta proces, svarim vas, resnično poteka ad absurdum (in ad infinitum). Na Markovcu, tam pri Kopru, je prazno stanovanjsko naselje Nokturno, kajti slaba banka, ki sicer ves čas govori o blaznem interesu, stanovanj nikakor ne more zapolniti, se pravi, svoje frustracije ne more zapolniti, in je zato iznašla čudovito taktiko: praznino je zapolnila tako, da je vanjo naselila Vilija Resnika in Vida Valiča, tudi Morskega moža; in ljudje so sledili. In tako se je vsaj za en večer, vsaj za kratek čas, praznina zapolnila. Vse, kar koli že, je v redu, da le ljudje zapolnijo praznino, tisto v trebuhu nazadnje s torto, ki jo prav tako podarja DUTB1. Stran od minornih stanovanjskih težav nekega obalnega področja stoji prešerna prestolnica, kjer na Prešercu od rane zore v pozne ure in ne glede na vreme svoj meh vztrajno vleče apatičen, a vidno besen harmonikaš. V nedogled ponavlja svoj repertoar harmonično skrajno neumnih napevov nekega prostora, oblečen je v neumne simbole nekega prostora in ne ustavi se za nič, razen ko mu kdo prinese piksno neumne pijače nekega prostora. Tudi na tej ravni velja ugotovitev Gregorja Pompeta, da je glasba »ta kraj že davno zapustila«2. Medtem ko ta karikatura pooseblja mnoge v prostoru, se na drugi strani, tik pod platnom za kampanjo proti splavu, pojavi njegova petdeset let mlajša replika, ki prav tako vleče, a tudi prepeva, nato prepevajo vsi, zibajo se v tričetrtinskem taktu, grabijo se za ramena, da bi se v neumni koreografiji uskladili. Pravo svetlobno vezje, signal za pok žuljev, nastalih na trnovi poti enega leta, se bo vsak čas prižgalo in z njim bodo odmevali vzkliki in trki kozarcev in trki steklenic in trki glav in trki gneva in oddaljeni trki … trki vsega, kjer lahko najdemo odmev in zatorej reakcijo in s tem posledico, četudi bo šlo v resnici za repeticijo izvornega trka, skratka še en izvorni bobneči trk. Totalna destrukcija gor ali dol, storilnostni družbi, ki se boji praznine, je in bo venomer uspelo zapolniti, že nekako kolonizirati praznino – to iluzijo o praznini neslišnega in to strahoto zahrbtnosti, ki jo implicira molk in druge oblike »tišine«. Nenazadnje je bil prav veliki pok tisti, ki je ustvaril svet, kajneda?

Poleg Batistovega vezja na tleh je v prostoru, med drugim, formacija zvočnih modulov, črna gmota trobil, ki opazovalko ustrahujejo; toda ne z glasnim delovanjem, ki ga ni mogoče preslišati, temveč z negibnostjo, s suspenzom in z anticipacijo velikega poka, grandiozne polifonije, ki se ima zgoditi, ko bo to najmanj pričakovala, ko bo skladno z normativi obiskovanja razstav poznavalsko zrla v vezje, ki ga niti približno ne razume. Tudi ta instalacija se lahko zdi precej standardna. Po videzu celo spominja na cenejšo in okrnjeno različico Russolovega zvočila intonarumori. V tukajšnjem prostoru, kjer je volumenska in zvočna pretencioznost način zdravljenja simptomov kompleksa inferiornosti, skratka v prostoru, ki se brezkompromisno saturira, Batistova postavitev pač ne more fascinirati. Prinesite mi mašino Oramics, si lahko misli opazovalka, stlačite v prostor veliki sintetizator, ki ga je Daphne Oram gradila kar doma, ko ni več mogla poslušati mačističnih bedarij v prostorih BBC-ja, pokažite mi vendar nespregledljivo maso, ki naj tudi utripa ali vsaj poka. Toda Oramics ima kljub svoji velikosti ravno nasproten učinek: zvočni raziskovalki daje priložnost za odkrivanje subtilnosti v ustvarjanju in percepciji zvoka, ki je prostor, in za senzibilno detajliranje tega prostora, ki ne pristaja na polarizacijo tišine in zvoka.

Na tej točki se razkrije odličnost Zvočne geometrije prostora, po mojem mnenju najcelovitejšega dela Marka Batiste, z največjim družbenim vplivom. 

Marko Batista v prostor ne postavi ničesar vizualno pretencioznega in opazovalec, ki je videl že vse, se tako lahko samo še nasmehne (ali pa pade v skrajni obup). Namesto tega raje poseže v jedro konstrukcije prostora, v zvok. To stori izjemno pretanjeno z iskanjem zvoka, ko se nam zdi, da tega ni (a bi moral biti, kot se zdi), v praznini, v tišini, ki je strah, ki je pogrom. Ugibam, da se Batista vsa leta svojega umetniškega delovanja ob študiju tehnoloških aspektov zvoka ukvarja predvsem s fenomenologijo zvoka. Kajti prav v nerazrešeno anticipacijo zvočnega udara iz modulske instalacije ali pa v statičnost odprtega vezja se umesti fenomenološka misel, ki jo je podal Don Ihde: šele v nevidnosti je mogoče prisluhniti. Iz opazno velike modulske instalacije pričakujemo enako velik zvok, a tega ni, iz mirujočega vezja pričakujemo vsaj kakšno iskro, a te ni. In vendar je razstavni prostor Aksiome tokrat eno samo zvočno valovanje, stabilna zvočna gradnja. Batista kontrira praznini, ko kaže, da je sama kreacija prostora zvočna in zatorej ne prazna, ne tiha. A tudi le polna oziroma neprazna ni; je spekter vibracij in resonanc, ki se bodisi prosto bodisi nadzorovano modulirajo ob prisotnosti avtorja ali drugega telesa. V tem smislu prikazuje, če ostajam pri Ihdeju (in Husserlu), dvodimenzionalnost zvoka, njegovo krožnost (občo prisotnost) in usmerjenost, predvsem pa izrecno opominja, da tišina ne obstaja. Še izrecneje se Batista v tem navezuje na Johna Cagea, saj ga omenja na plakatu, ki je del razstave. Ta del razstave mi je še najmanj všeč, saj menim, da je avtor navezavo na Cagea presegel. Lahko pa razumem, da Batista navaja najbrž edinega raziskovalca zvoka, ki ga obča javnost vsaj bežno pozna, zato, da bi jo prisilil, da se nanovo fokusira, da iz površnega poslušanja vidnega preide onkraj vidnega, k subtilnejšemu, senzibilnejšemu dojemanju zvoka oziroma prostora, ki ga nenazadnje tvori ona sama. 

Morda se motim, morda ne, ko si mislim, da je Batista načrtno posegel v ključni družbeni problem: v anksioznost kot posledico površnega poslušanja, v pekel storilnostnega polnjenja prostora, ki ni prazen. Kot kaže, si bom do konca leta še mnogokrat želela, da bi bile Geometrije zvoka postavljene po celotnem ljubljanskem mestu, in to permanentno. Seveda se to ne bo nikoli zgodilo, zato vsem, ki nameravajo iti v mesto na večer prižiga prešernega vezja, svetujem, da gredo raje tja, kjer sveti tabla Aksiome.


1  Težko je verjeti, a je res: http://www.delo.si/novice/slovenija/je-morski-moz-privabil-kupce.html?iskalnik=Koper in https://www.facebook.com/pg/Slovenski-utrip-1581144065433816/photos/?tab=album&album_id=1814052988809588.

2 Gregor Pompe z navedenim stavkom zaključi tehtno observacijo dogodkov Oranžnega in Zlatega abonmaja Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu: Dnevnik, 16. november 2016 (https://dnevnik.si/1042754688/kultura/glasba/kritika-koncerta-oranznega-abonmaja-orkestra-slovenske-filharmonije).