03.03.2021

Maskirani tek za Črnimi maskami

Kratko razmišljanje o tem, kako kot družba mirno toleriramo nedostopnost kanoniziranih vrhov domače glasbene ustvarjalnosti vseh žanrov.

Viktor Škedelj Renčelj

Viktor Škedelj Renčelj in Kogojeve Črne maske.
Foto: Saša RŠ

V teh dneh je pri Slovenski matici izšla precej napeta knjiga Črna maska, v kateri Dušan Merc na romaneskni način predstavlja okruške biografije proslulega slovenskega skladatelja Marija Kogoja. Legenda o leta 1892 rojenem Juliju Kogoju, ki je bil pri štirih letih po smrti mlajšega brata »prisilno pomlajen« za tri leta in preimenovan v Marija, je v teh krajih menda dobro poznana. Povsem drugače pa je z njegovo glasbo. Problem seveda ni le Kogoj in njegove Črne maske, če bi šlo zgolj zanje, verjetno ne bi pisal tega sestavka. Gre za vrh ledene gore! Namreč, vsak nekoliko bolj radoveden poslušalec hitro ugotovi, da mnoga kanonizirana dela slovenske glasbe vseh žanrov kratko malo niso dostopna več generacijam poslušalcev. Ne govorim o kakih kultnih biserih za zbiratelje, ampak o klasikih in kar temeljnih kamnih posameznega žanra.

Knjiga se osredotoča na Kogojevo bivanje v blaznici in na komponiranje njegovega veledela Črne maske, ene najpomembnejših slovenskih opernih stvaritev in ene redkih (opredeljeno z nekoliko ohlapno definicijo) ekspresionističnih oper v evropskem merilu, nastale po predlogi simbolistične drame z začetku 20. stoletja precej razvpitega ruskega dramatika Leonida N. Andrejeva. Ker me je knjiga pritegnila, sem si zaželel ponovno nekoliko osvežiti spomin na samo glasbo. Opero sem namreč gledal v okviru gimnazijskega kulturnega dneva na začetku 90-ih. Pogoji spremljanja takrat sicer niso bili optimalni, saj so nas mulce nagnali na najvišji balkon Gallusove dvorane, pa tudi videno in slišano je bilo za takratnega štirinajstletnika precejšen zalogaj, a vendarle se mi je dogodek zasidral globoko v (pod)zavest. A ker si ponovne postavitve opere dobrih dvajset let kasneje zaradi osebnih razlogov žal nisem mogel ogledati, sem si ob branju omenjenega romana moral priznati, da so bile zvočne slike, ki sem jih hranil pod lobanjo, gotovo precej zbledele sheme tega, kar je Kogoj dejansko ustvaril. Zato sem se odločil, da zadevo ponovno preposlušam od začetka do konca. Na tej točki pa se je zadeva kakopak zapletla.  

Črne maske so sicer presežno slovensko glasbeno delo (pustimo vnemar muzikološka razmišljanja o variacijah izvedbenih partitur, ki sta jih pripravila in uporabila Samo Hubad in Uroš Lajovic, o čemer smo v Odzvenu že pisali, ker so za moje tukajšnje razmišljanje nebistvena), vendar bi se motili, če bi mislili, da ga lahko kadarkoli slišite po potrebi in želji, kot na primer kakega Verdija ali Wagnerja. Okruški opere so pri založbi Helidon izšli na vinilu že davnega leta 1972, v integralni obliki pa pri isti založbi na dvojni zgoščenki leta 1991. A tega se seveda ne da nikjer več kupiti, saj ponatisov ni bilo. Zadeva žal tudi ni dostopna na digitalnih platformah. Preostalo mi je samo še to, da si zadevo sposodim v splošni knjižnici. Kot Ljubljančan sem se razgledal po Mestni knjižnici Ljubljana, a glej ga, zlomka, v vseh enotah skupaj premorejo en samcat izvod v enoti Moste. Ni mi preostalo drugega, kot da zadevo rezerviram, si nataknem masko pa hajdi na drugi konec mesta po dragoceni zaklad. Ko sem nato doma glavni dobitek končno potisnil v predvajalnik, se zleknil na gugalnik in hotel pokukati v spremno knjižico, sem zgrožen ugotovil, da je polovica manjka – listi so bili prav kirurško natančno odstriženi. Tako da sem lahko prebral le polovico knjižice – predvidevam, da angleški ustreznik izrezanega slovenskega originala. Toliko o tem! 

Poškodovana spremna knjižica izdaj Črnih mask iz Mestne knjižnice Ljubljana.

Problem seveda ni le Kogoj in njegove Črne maske, če bi šlo zgolj zanje, verjetno ne bi pisal tega sestavka. Gre za vrh ledene gore! Namreč, vsak nekoliko bolj radoveden poslušalec hitro ugotovi, da mnoga kanonizirana dela slovenske glasbe vseh žanrov kratko malo niso dostopna več generacijam poslušalcev. Ne govorim o kakih kultnih biserih za zbiratelje, ampak o klasikih in kar temeljnih kamnih posameznega žanra. Takole iz rokava mi padejo na pamet iz žanrskega polja jazza Križanke Jožeta Privška, iz etna in ljudske glasbe Trinajsto prase in serija Slovenske ljudske pesmi in glasbila Bogdane Herman, Mire Omerzel Terlep in Matije Terlep, iz kantavtorstva vsaj Odpotovanja Tomaža Pengova in Ljudje Janija Kovačiča, v žanru popa oziroma poprocka Ob šanku Janeza Bončine – Benča in Zaljubljena Ditke Haberl, pri rocku Nervozna Nece Falk in Ghastly Beyond Belief! Miladojke Youneed, iz polja elektronike Andromeda Mihe Kralja in tako dalje in tako naprej. Veliko je tega. A nič od tega ne boste našli v prosti prodaji ne na klasičnih nosilcih zvoka ne v obliki sodobnih glasbenih medijev (beri na digitalnih platformah).      

Na področju t. i. resne glasbe zna biti zadeva še dodatno zamotana. Leta 2015 mi je bilo v veselje v vlogi nekakega tehničnega urednika sodelovati pri nastanku antologije slovenske orkestrske glasbe Klasika: skladbe za orkester, 1. del (ZKP RTV Slovenija in SIGIC, 2015). Ko je strokovna komisija pripravila svoj predlog skladb, ki bi bile po njenem mnenju najprimernejše za tovrstno predstavitev, smo ugotovili, da za nekatere od teh skladb sploh ne obstajajo nikakršni posnetki, za nekatere pa tehnično tako pomanjkljivi, da za kompilacijo niso bili primerni. Zato smo se v kar nekaj primerih morali zadovoljiti z alternativnim izborom. In da še enkrat poudarim, šlo je za izbor po mnenju muzikološke stroke kanoniziranih simfoničnih del, ki pa očitno že desetletja niso bila izvedena, kaj šele primerno posneta. In s tem dejansko nedostopna za občinstvo.

Verjamem, da za vsak zgoraj izpostavljeni primer posebej lahko najdemo razloge ali celo izgovore za nedostopnost, posebno ker v veliko primerih trčimo ob kolobocijo avtorskih, izvajalskih in fonogramskih pravic. Razmere resda nikoli ne bodo idealno urejene, a na splošno je stanje kratko malo nesprejemljivo. Si lahko predstavljate, da bi bil kar nekaj generacijam zapored onemogočen dostop do ključnih tekstov Cankarja, Prešerna, Župančiča in Jančarja? Ali da bi Moderna in Narodna galerija desetletja odtegnili očem javnosti možnost ogleda likovnih del OHO-jevcev, Avgusta Černigoja, Groharja in Langusa? Nepredstavljivo, kajne! A žal se nam točno to že ves čas dogaja na področju slovenske glasbe vseh žanrov. Gre za veliko nacionalno sramoto in ogromno povzročeno kulturološko škodo. Namreč, glasbo kot nesnovno kulturno dediščino  se najučinkoviteje varuje in ohranja tako, da se ji omogoča živeti, to je, da se jo izvaja in aktivno posluša. Tako kot se knjige bere in slike gleda. Predpogoj je dostopnost. In zato je res že skrajni čas, da staknemo glave, zavihamo rokave in situacijo izboljšamo!