22.09.2017

MetaMatter

Kamniški trojček Matter ponovno burka vode z drugo ploščo Mrk.

Muanis Sinanović

Mrk

Matter

Mrk

rx:tx
2017

V debati o zasedbi Matter, ki se je v zadnjem letu razvijala po slovenskih kulturniških krogih pa i šire, je prišlo do premestitve, ki je pravzaprav onemogočala, da bi se stvari dotaknili v njeni travmatični srži. Namreč pobe in njihovo produkcijo se je prvenstveno motrilo skozi muzičko plat, dasiravno je ob malce treznejšem pogledu jasno, da ne gre prvenstveno za glasbo, čeprav bratići tako rapajo kot beatajo. Nasprotno, akt Matter poleg treh članov sestavljajo še drugi trije elementi: vizualna umetnost, ki jo uziramo v njihovih videospotih, glasbena umetnost in pa besedna umetnost, ki se razprostira po njihovih besedilih. Vsi trije elementi imajo svojo delno avtonomijo, s čimer se tu misli, da delujejo na način, ki je od preostalih deloma neodvisen, čeprav jim to omogoča ravno sodelovanje ostalih. Vsak poskus, da bi se Matter v preteklosti sesuvalo kot glasbene akte, bodisi kot nespretne reperje bodisi kot fante z retardiranimi beati, je tako žalostno propadel.

Kljub soodvisnosti relacij se tukaj meni, da je za uspešno sodelovanje ključna tekstna raven. Pobi v svoje tekste vključujejo to, kar nekateri pogrešajo v muziki, namreč raven nekonvencionalnosti, disonančnosti in grdosti, ki so ključne za vsak umetniški upor. Ne glede na to, da po golih stilističnih kriterijih, se pravi po scela nepomembnih kriterijih, ne gre za poezijo, so njihovi teksti bistveno pesniški, saj dosegajo raven zgostitev, jakosti podob in zvočnih nizov, kakršna je bila na primer značilna za visoki modernizem. In če smo lahko kot prodornega pesnika, po mojem upravičeno, sprejeli jebenega Tomaža Šalamuna, potem, prav tako po mojem, ni razloga, da ne bi isto storili z Matter. Skupina namreč ustvarja podtalni tok pomena, ki ga ni mogoče artikulirati v nobenem drugem diskurzu kot v pesniškem. In če se številnim to zdi zgolj blebetanje, zato ker ga ni mogoče prevesti v kak drug diskurz, potem naj opomnim na besede učenega poeta T. S. Eliota, da če bi svoje pesmi lahko razlagal, jih pač ne bi pisal. Poanta jasna?

To, da je mogoče zaslediti podtalne tokove pomena v njihovem gobcanju, pa seveda pomeni, da se da te tokove vsaj malce tudi analizirati. Opazimo lahko, da bratići vključujejo reference na svoje neposredno lokalno okolje, da iz njegove ničevosti delajo veliko zgodbo, in to ravno na terenu jezika, z vso njegovo samonanašalnostjo, ki odpira brezmejne poti (spomnimo se: »v meni je Kamnikfolija, 300 km dolga«), s tem pa ono rizomatičnost mikrookolja, ki sta jo D & G  (Deleuze & Guattari, ured. op.)slavno opisovala kot manjšinsko književnost. Rečemo lahko, da je Matter iz manjšinske materije. Skupaj s svojimi besedili in precej trashy estetiko muske, ki se ob drugem celovečernem albumu še poglablja, ter tudi ob trashy in random video scenah, so nekaj precej specifičnega za naše okolje; razumljivi so manjšinskim skupnostim, recimo nekaterim skupinam poetov ali folku znotraj manjših kultur. Prav v tem zajetju malega pa so Matter na svoj način tudi šire razumljivi. Denimo, odlično razumevanje skupine sem zasledil pri enem srbskem pesniku, in to kljub temu in ravno zato, ker ni razumel besedil v celoti; kajti pesniku, ki piše v manjšinski srbščini, je jasno, da tako spisane in izrečene besede zahtevajo poslušalsko investicijo in voljo po mentalnih avanturah in akrobacijah, ki se jih mora igrati z gobcači.

No, ravno s svojo manjšinskostjo pa vrtajo nekakšno nacionalno kulturo, ki se vse od osamosvojitve trudi biti visoka kultura, ki se izogiba vsakim manjšinskim ali drugačnim ekscesom, v jazzu sredinska, v rocku atipično tipična, v književnosti transparentna in deskriptivna, v politični zavesti liberalna in urbana. Matter, Kamničani, se zasidrajo ravno nekam vmes, med ruralno in urbano, v nezaceljeno rano te sredinskosti, ki je pravzaprav resnica celotne kulture, ki jo minirajo od spodaj, obenem pa z visokimi besednimi obrati z njo uletavajo na padalih od zgoraj ter jo tako prečijo z nekakšno vertikalno osjo, ki vase srka vse mogoče odzive, naklonjene in nenaklonjene, z vseh strani obenem. Sovražijo in ljubijo jih tako zgoraj kot spodaj, tako na kvazi ulici kot v kvazi salonih. Pravzaprav so ekscesni ravno kot sredinski bend, ravno s tem provocirajo, ravno v tem odpirajo boleče točke; nimamo samorealizirane ulične kulture, nimamo niti samorealizirane visoke kulture, v glavnem smo sredinski trash.

Pobi iz Matter so bastardi in bagra, ker so kot sredinski samorealizirani, upajo se oprijeti tega, kar so, česar se drugi otepajo v strahu, da bi se jih s tem identificiralo. Zato na novi plati v skoraj programskem komadu z nadvse povednim naslovom Novi primitivizem povsem upravičeno rapajo: »ti si mi reku da sm intelektuaLc? / kva je stabo clovk / jst sm ta bagra / ti nimas sans boy«. Ne, Matter ni intelektualna niti ulična, lovi tanko linijo mešanja obojega, ki obenem na plano meče resnico tako intelektualnih kot pouličnih scen. To je novo (glej naslov), na ta način je predvsem tu mogoče biti odpadniški (»primitiven«).

Tudi zaradi te visoke zgoščenosti besede je mogoče, da se na Mrku sound še bolj redči, postaja še bolj smetiščen, da se atmosferičnim brnenjem približujejo visoke, visoko sintetične linije, podobno masi folka, ki naokoli hodi v visokosintetičnih šuškavih trenirkah. Tem se pridružijo še raznorazna cenena manipuliranja z vokali. Razmerje med visokim in nizkim se v tem momentu podvaja tudi v razmerju med besedo in zvokom; obenem je to prisotno tudi v odnosu med izgovorjavo in izrečenim, poleg poetizmov še v raznih eksplicitno tematiziranih odvodih. Recimo v komadiču Mana, kjer se pred nami odvije nenavaden refren, podoben tradicionalni slovenski popevki, ki se jo danes moronsko slavi kot vrhunec tukajšnje popkulture in besedilne umetnosti. Ali pa v komadu Konte, kjer nastopi matka, katere sin študira književnost, okitena s stereotipno lastnostjo nagnjenosti k šinfanju bližnjikov. 

Prav tukaj lahko tudi vidimo, da fantje vzpostavljajo neko metaraven, da se zavedajo, kaj so postorili s prvim zavojčkom skladb, da so uspeli povzročiti kulturni vrtinec, ki vase vsrkava in pri tem razbija nacionalno kulturo. Mrk je po svoje album z metaravnjo in učinke prvega ploščka ter vsega, kar ga je spremljalo, tematizira, obenem pa zadevo poskuša prizemljiti in spraviti v normalo, s čimer si boysi vlivajo samozavest masterjev javnega mnenja. Kar večinoma počnejo tako, da so bolj samoizpovedni, da se bolj navezujejo na osebne dušne dogodivščine, vendar je ta kao intimizem performativen in predvsem zaradi odpiljenih jezikovnih poti deluje bolj kot (smiselno) pumpanje avtorskega ega – češ, dovolj smo razfukali scene, boli nas, zdaj lahko govorimo o sebi – ter daje njihovemu statusu težo. 

Prav to, namreč metakonceptualna raven, globlji prodor v zvočno trasherano in tematski prodor v intimo, so tiste stvari, ki izhajajo kot distinktivni nasledek prve plošče in zaznamujejo drugo ploščo. Bratići iz Matter so še vedno mučki provokatorji, zato se jih bo še vedno hejtalo in ljubilo, in to tako skozi polariziranje občinstva nasploh kot skozi notranje polariziranje posameznih predstavnikov slednjega. Kar je na njih posebej privlačno, je vtis, da je tudi na osebni ravni do njih mogoče, pogosto praktično edino mogoče, imeti ambivalenten odnos. 

Vprašanje, ki se zdaj pojavlja, je, kako hitro bodo kultura in posamezni poslušalci ta razcep pokrpali, kako hitro bodo, če bodo, najbrž bodo, kajti kaj so trije fantje proti celemu občestvu, našli način, da jih odjebejo, in kako se bodo bratići na to odzvali ter kako nadaljevali.

To je vprašanje, na katero bo odgovorila prihodnost, medtem pa se ta ekskluzivni predkoncertni tekst, ki ne more biti klasična recenzija, prav tako kot Matter ni klasična glasbena skupina, zaključuje.