15.05.2017

Možnost izbire

Rok Košir, v. d. direktorja Zavoda Druge godbe, glasbeni zanesenjak, ki organizira »domače« koncerte v Pinelini dnevni sobi o možnosti izbire v ljubljanski koncertni krajini.

Rok Košir

Rok Košir
Foto: Žiga Koritnik

Četrtek zvečer. V Kinu Šiška nastopa »zvočni mag, ki klavir preparira v generator eksperimentalne plesne glasbe in na raznovrstne načine ruši meje med sodobno klasiko, elektro-akustičnimi eksperimenti ter popularno glasbo«. V Channel Zeru je za uvod »solo akt s subtilnejšo obliko intimnih zvočnih krajin«, nato sledi »folk noir & americana projekt« »najboljšega avstrijskega kantavtorja vseh časov«, medtem ko se na drugi strani Metelkove, v Menzi pri koritu, dogaja »postglam, retromex & soul-punk glasbeni eksperiment«. Za dobro mero je po mestu na voljo še nekaj klasike, reggaeja, elektronike, jazza, bluesa itd.

Ljubljana še zdaleč ne nudi tako pestre glasbene ponudbe vsak večer, a sem in tja se tistim, ki še vedno največ damo na spremljanje glasbenih vsebin v živo – z odrov, upravičeno dozdeva, da živimo v mestu s pestro in bogato koncertno ponudbo. Omenjeni četrtek izpostavljam, ker sem si tedaj zabeležil tri koncerte, ki so me zanimali; spomnim se tudi petka izpred nekaj let, ko sem izbiral med šestimi potencialnimi obiski koncertov. A preden se vrnemo h koncertom tistega četrtka izpred nekaj tednov, si zastavimo vprašanje, kaj vse s sabo prinaša možnost izbire med tako številnimi dogodki. Barry Scwartz je v knjigi Paradoks izbire – Zakaj je več manj (The Paradox of Choice – Why More Is Less, 2004) prišel do zaključka, da se z večjo možnostjo izbiranja možnost izbire ne poveča, ampak, paradoksno, zmanjša. Po njegovem nas tiranija izbire (prosto po Renati Salecl) pripelje do tega, da izbir nismo več sposobni primerjati med sabo, zato se ne odločamo racionalno, ampak na slepo. Pogosto se mi zdi podobno neracionalna koncertna ponudba v Ljubljani, ko kdaj dneve, tedne in včasih cele mesece nimaš kaj dosti izbire, potem pa se v istem dnevu ali vsaj za konec tedna nagnete vrsta dogodkov, na katerih bi rad bil, vendar tega fizično (navsezadnje pa tudi finančno) ne zmoreš.

S podobnim problemom smo se pred leti začeli spopadati tisti, ki pripravljamo mednarodni festival Druga godba. Sam sem nanj začel redno zahajati v prvi polovici devetdesetih let, ko so bile stvari glede izbire precej jasne: Kina Šiška še ni bilo, Metelkova je bila v povojih, koncerti Druge godbe v drugi polovici maja ali na začetku junija pa so v glavnem potekali v Križankah. Kasneje, ko sem postal del programskega odbora festivala, si Križank počasi nismo mogli več privoščiti (sramota, da v tem letnem gledališču kot enem najlepših možnih glasbenih prizorišč daleč naokoli ni več koncertov, bi si zaslužila poseben zapis), zgodilo se je tudi, da je v času našega potencialno največjega koncerta na kakšni drugi, večji lokaciji nastopil še bolj priljubljen glasbenik … in festival je zabredel v take in drugačne težave. Za pot iz njih smo namesto več ponudili manj izbire: pred štirimi leti smo strnili format najprej v dvo-, nato tridnevno dogajanje, ena od smernic, ki nas je pri tem vodila, pa je bila, da ljudje za tisti konec tedna, ko v Ljubljano pride Druga godba, praktično nimajo druge izbire, če hočejo na koncert, kot da gredo na Drugo godbo, ki tedaj zasede večino ljubljanskih odrov. Znotraj festivalskega dogajanja skušamo vselej ponuditi izbor čim bolj raznolikih glasbenih praks za različne glasbene okuse, odločili pa smo se tudi ohraniti koncept, po katerem si lahko ljudje z malo iznajdljivosti in potrpežljivosti ogledajo prav vse koncerte, tako da jim med njimi ni treba izbirati.

A je izbire za glasbene odjemalce še naprej kvečjemu več, ne manj. Tudi v času festivalov, ne samo med Drugo godbo; letos jo je še veliko slabše v tem pogledu odnesel Jazz Cerkno, kar je škoda. V državi, kjer je do vsakega kraja par ovinkov, se to pozna vsakemu organizatorju, zato argument, da »tvoj« koncert ne odžira publike drugemu, ne zdrži, čeprav so »tvoji« koncerti v Ljubljani, drugi pa dobro uro vožnje stran. Kar pri tem najbolj bode v oči, je dejstvo, da »konkurenco« najbolj pogosto zakuhajo javni zavodi, ki imajo pri organiziranju koncertov bistveno boljše izhodišče od nevladnikov, zasebnikov ipd., zato bi človek pričakoval ali si vsaj želel, da bi bili pri soustvarjanju koncertne scene bolj konstruktivni.

Maj oziroma začetek pomladi že tradicionalno pomeni enega od vrhuncev glasbene sezone v mestu. Ko sem se te dni s kolesom peljal ob Celovški, je mojo pozornost pritegnil veliki pano z najavo koncerta Green Day + Rancid, nato so ga zamenjali Scorpions. Na plakate tipa Đorđe Balašević, Oliver & Gibonni ali Ceca – Live in Ljubljana sem postal neobčutljiv, poleg njih pa so me k izbiri vabili še Depeche Mode, Pixies, The Jesus And Mary Chain, Nick Cave, Salif Keita. Vse lepo in prav, toda – leta 2017? Ali sem se pomotoma zapeljal dve desetletji ali četrt stoletja v preteklost? Če bi med vsemi temi koncerti izbiral tedaj, bi me ob njihovi aktualnosti bržčas zabolela glava, saj ne bi hotel izpustiti tako rekoč nobenega; vendar me to tudi danes ne osrečuje preveč.

Renata Salecl, ki je izbiro osvetlila s filozofske, psihološke in psihoanalitične plati v knjigi Izbira (2010), je nazorno pokazala, kako ljudje zaradi prevelike izbire niso srečni, kvečjemu nasprotno. In naj za konec odgovorim še na vprašanje, kateri koncert iz uvoda, v katerem ste morda spoznali Hauschko, Son of the Velvet Rat (+ Jana Beltran) in Malamor, sem si naposled ogledal? Nobenega. Nekaj časa sem izbiral, potem delal načrt, kako videti vsaj dva, nato so se mi zaprle oči in se znova odprle, ko je bilo že vse mimo.