Nedosegljivo mamljiva nostalgija

Ko so v zasedbi Okttober leta 2014 izdali pesem Lep dan, se je zdelo, da nikoli ni prepozno za rockerje približno srednjih let. Ampak saj ni šlo za to. Za prezgodaj ali prepozno. No, zdaj so si vzeli še več časa, debelo desetletje, da so sestavili osem skladb za drugi album, ki so ga naslovili Anemoia. In če smo pred desetletjem na Odzvenu ob prvencu 10 ocenili, da se Okttober morda malo preveč ukaluplja, kaj naj rečemo zdaj? Zasedba je posnela album, kakršnega lahko posnameš šele čez čas, ko čas drugače teče. To je album, ki ga narediš zase in nekje v ozadju malo slutiš in malo upaš, da boš naletel na sorodne duše in ušesa. Ni pa nujno. Anemoia je pastelna barva, jesenski list, pozna nostalgija. Ali kot pravijo v skupini: »nostalgija po času, ki ga nikoli nisi zares doživel«. Za Okttober se kljub temu še vedno v drobcih zdi, da bi skupina lahko šla proti največjim in na širšo sceno, ne sicer ravno do Mi2, kaj šele Siddharte. Ampak o(b)staja zase, predvsem zase. Samo tako lahko posnameš osem skladb, ki so neke vrste film, za katerega ne veš točno, o čem govori in kaj je, vendar si ponosen, da si ga posnel in ga gledaš. Okttober je skupina, ki drhti in dehti svoj kitarsko bendovski spev. Nekaj med žalostjo in čisto lepoto, tisti mešani občutek, ki ga ne moreš opisati, lahko pa ga uglasbiš. Okttober ima z albumom Anemoia res dragoceno stvaritev. Najprej in celo skoraj samo zase. Skrajno intimen, čeravno ves čas dosegljiv in potencialno splošen album. Vsekakor ne za vsakogar, niti slučajno. Anemoia prinaša sedemintrideset močnih, težkih, tudi napornih minut, ki skoraj terjajo malo bolj preizprašano življenje. Hkrati je to premislek, ki je vse, kar kriza srednjih let običajno ni: izpoved, tovarištvo, bend. Anemoia je v rock žanru presežek.

Neizogibno mojstrstvo je pesem Kje sva zdaj. Kot da bi postrock osemdeseta srečala koščke Radioheada v post OK Computer eri, ko se kitare vsaj v verzih umaknejo v prid bolj ambientalne podlage, vendar le v ščepcih. Kje sva zdaj je hit, ki noče biti hit, a se ne bi branil poslušalstva. »Ena iskre se utrne / rodi en nov nasmeh / gledava se iz oči v oči / ti ne rečeš čisto nič / jaz ne rečem čisto nič / gledava se iz oči v oči / kje sva zdaj, kje sva zdaj / kje je ta obljubljen raj?« Preizpraševanje, ki ne le prepriča, temveč pretrese. Milan Fras vokalno ni preveč spredaj, ni rock zvezda, čeprav bi ravno zato lahko bil. Nevpadljivo opazen je. Enako velja za kitarske pejsaže zvestega Nikole Stojanovića, ki je nadgradil zvočne motive prvenca. Uvodna solaža je gilmourovska, prav nič sramežljiva, nasprotno, teži k spevnosti in odmevnosti, kar je tudi prav. Okttober ima zvok, kakršnega res ne najdeš, ne naumiš vsak dan. Eno je iskati star zvok, drugo pa, če si dovolj dolgo okrog, da tvoj zvok postane žlahten, ker je imanentno tvoj. Da je Anemoia še bolj kot prvenec 10 album, za katerega si je še bolj treba vzeti čas, pokažejo Obljube. Zvočne barve, v katerih se mešata neke vrste veselje in žalost. Je to melanholija? Ja in ne. Obljube so moderno zastavljene, spet je zvok poln, da lahko Fras pelje komad skozi verze »rad bi čutil spet ogenj / rad bi čutil njo / ne upam si povedat vsega na glas / ne upam si pogledat, ker me priganja čas«. Mimogrede, Frasova izgovarjava je docela knjižna, a niti za hip sterilna, formalna, naučena. To je klena slovenščina, ki ve, kaj je dober jezik in kje so kvalitete materinščine. In še en dokaz, kako znajo biti ravno Mariborčani s svojim močnim naglasom tako na »ti« z jezikom. 

Človek pa se po takšnem uvodu ne more odločiti, kaj bi s komadom, kakršen je Pred osamljenim parom oči. Par tipk zasučeš, par odtenkov pa bi se lahko ozrlo k vsem od Res Nullius do Big Foot Mame. Ampak ne, to je Okttober. V verzu sicer premočrtno zlovešče rockerski, skoraj klišejski, toda v refrenu znova in znova raztegne glavno misel in je točno to, kar ves čas že je. Podaljšan, motiven, brezčasen bend. Če slišiš Pred osamljenim parom očmi, si slišal Okttober. Zdaj, prej, vedno. Sicer se na prvo žogo takšni rifi morda tepejo s Frasovim vokalom, ampak ravno za to gre, za krutost poudarka »osamljenim parom oči«. Zareže, kot lahko le tak vokal na tako kitaro, pri čemer niti za hip ne izostane ritem zvestoba Reneja Markoviča na basu in Gregorja Božiča na bobnih. Ampak nato pa se Anemoia odloči zapresti, zaglobiniti. Majhne sledi je temno-svetla pesem, ritmično sterilizirana in podrejena vokalu za izmenjavanje misli in trenutkov. »Komu naj te pesmi pojem / s kom naj pokadim ta zadnji cigaret? / Nekomu, ki skrbi ga jutro in že zdavnaj nehal je živet / Komu naj še sploh verjamem / preveč mazačev rešuje mi skrbi / s kom naj počakam zoro, kdo po njej še hrepeni«. To je nizanje krhkih trenutkov, nezadržno spraševanje, »a si še kdaj vzameš tisti nori čas / a si še kdaj vzameš ti in jaz«. Majhne sledi so globina, rana, razpoke. A hkrati tudi upanje in brskanje. Besedila Frasa so vrhunska, ko »glasovi v glavi spačijo obraz«, bend pa prede in prede, koplje in koplje, čeprav »s seboj ne boš odnesel čisto nič«. 

Anemoia je zares impozanten album z zelo premišljenim in celostnim zvokom, čeprav so komadi nastajali in izhajali skozi čas: Obljube in Majhne sledi imata letnico 2020, kar se niti malo ne pozna. Okttober je v absolutni prednosti s svojim retro zvokom, ki pa noče biti retro. Ne trudi se na silo, ne izumlja tople vode, ne kopira lastnih inspiracij, čeprav so te prisotne. V zrelih letih pač ne moreš več ravno kopirati, kvečjemu se poklanjaš in zahvaljuješ. Okttober obenem zveni vinilno, struktura osmih komadov je skoraj za A in B stran, saj po najdaljši skladbi, Majhne sledi, pride Zadnje sonce, kjer je refren morda najbolj tanek in dobimo tudi ne nujno najbolj prodoren vokalni moment, čeprav se čuti, kaj želijo doseči zlasti kitare. Album se nato namesti in zadiha s sprva akustično pesmijo Obrni stran, ki odkrito in ponosno zaide k vsemu, kar taki polrockerski komadi so. Spevni, čutni, skoraj manipulativni. Za Okttober in še bolj za ta album je Obrni stran res pop moment, čeprav hkrati preide čez jezikovno mejo z verzom »ima tamo negdje jedan grad / grad pun boje«. To naredi na subtilen način, tudi s sklepnim ponavljanjem »patuljci nam šalju signale« in otroškim popevanjem, ki kaže, kako sposoben bend Okttober dejansko je. Ne glede na jezik, ki malenkost preseneti, malenkost pa popestri, je Anemoia idealen album, kakršnega ne moreš posneti kot zaletav najstnik. Še manj verjetno je, da bi Milan Fras zmogel tako gromek, čuten, življenjski vokal. Krasna besedila morda še, zagotovo pa ne vokala, ki se zna zlomiti in kričati in se hkrati predati pristnemu garažnemu principu, kakršnega bend ne ohrani nujno vedno. 

Točno tak primer so Vrata. Takih komadov ne morejo snemati bendi, ki so že davno nehali, še manj pa tisti, ki morajo zveneti, kot so zveneli, ko so doživeli preboj. Vrata je remek basovsko delo in primer, ko se pevec povsem zlije, če ne podredi bendu. Ki zato lahko dela tako svojsko zaprašeno nostalgične in črno-bele komade s takšno kondicijo. Sklepna skladba Na dnu srca se zvočno sreča in spoji z začetkom albuma, le da je še bolj tavajoča, saj »popolnih senc ne iščem več« in »v vsaki gneči se da vpiti in zmeraj znova spremeniti ime«. Prehajanje med skoraj zaprepadenim molom v ščepce dura je tisto, kar Okttober najbolje obvlada in z Na dnu srca sklene album, ki je vrhunsko močno in remek delo, ampak samo za tiste, ki na lastni koži vedo, kaj je remek delo. Če nisi poskusil, ne moreš vedeti. Okttober ni le bend za muzičarje, je pa na poti do tja, sploh ko »srečaš svojega boga na dnu srca«. Tam nekje globoko. Ravno to: dno srca. Najbrž najboljše dno, če kaj takega obstaja. Ni čudno, da se album poslovi harmonikarsko. 

Okttober ima z albumom Anemoia res dragoceno stvaritev. Najprej in celo skoraj samo zase. Skrajno intimen, čeravno ves čas dosegljiv in potencialno splošen album. Vsekakor ne za vsakogar, niti slučajno. Anemoia prinaša sedemintrideset močnih, težkih, tudi napornih minut, ki skoraj terjajo malo bolj preizprašano življenje. Hkrati je to premislek, ki je vse, kar kriza srednjih let običajno ni: izpoved, tovarištvo, bend. Anemoia je v rock žanru presežek.