23.07.2018

Nič več na stranskem tiru

Glasbenik Uroš Buh je z avtorskim prvencem in zasedbo BUH po petindvajsetih letih glasbene kariere končno oblekel tisto kožo, ki se mu, kot pravi, najbolje prilega. Svojo.

Katarina Juvančič

Uroš Buh
Foto: Bojan Stepančič

Nekega nevihtnega julijskega popoldneva sedim v opustelem študentskem baru v Rožni dolini. Razen omledno pocaste muzike, ki jo za več kot dobrodošel trenutek prekine Iggyjev Passenger, ni nikogar in ničesar zanimivega. Potem se prikaže Uroš Buh v majici z napisom Be A Nice Human. Po neprespani noči v službi muzike, prepedaliranih petdesetih kilometrih in odtečenih šestih izgleda sveže kot vijolica. 

V Sloveniji blazno radi sprejemamo tribute bande (tudi na največjih prizoriščih igrajo), navdušeni smo nad dalmatinskimi klapami, pop mainstreamom, talent showi. To je reciklaža na kvadrat. Novih stvari sploh nismo sposobni prežvečiti. To mi gre na bruhanje, depresiven postanem.

Zavidam mu. Kot mu marsikdo lahko zavida mnoge talente, ob katerih raje skromno pripominja, kaj vse ni, kot pa to, kaj vse je. Bobnar, kitarist, pevec, aranžer, songwriter, rekreativni športnik, igralec, športni novinar, član mnogih prepoznavnih zasedb, je po petindvajsetih letih glasbenega udinjanja končno skočil na tisti rob odra, kjer je s publiko na »ti«, ter nas v družbi izbranih muzičistov (Vid Drašler – bobni, Jošt Drašler – kontrabas, Metod Banko – ak. kitara, vokali, Mario Babojelič – kitara, Ambrož Božiček – rhodes, hammond) nagovoril s svojo melanholično pop-rockovsko vizijo sveta.

S svojim bendom BUH je pravkar odigral prva večja koncerta (Lent, Ljubljanski grad), jesen pa ga bo našla v pričakovanju novih albumov Samih Bab ter Natriletnega kolobarjenja s praho, kjer poje in bobna. »Prelomna bosta,« zatrdi. In hkrati obljublja, da kot avtor ne gre nikamor. Verjamem torej, da bo Uroš Buh dal v deseto prestavo in prehitel celo samega sebe. Če ne, ga čez dobro leto dni pokličem in mu berem levite. Sva se zmenila.

Ali veš, da se priimek Buh najpogosteje pojavlja v Kamerunu? Tam obstaja celo vas, ki se imenuje Buh, pa zdravstveni center. Buh je tudi letalska kratica za Bukarešto in haitijsko nacionalno banko. A ti to kaj pove?

(smeh) Vsi ti maili, ki jih dobivam od bogatih stricev, so iz Nigerije. No, če bi bil s Haitija, bi mu verjel. Od sedaj naprej bom odgovoril na vsak mail, ki ga bom dobil s Haitija.

Buh je tudi narečna beseda za boga. Si sam svoj bog ali pa zaupaš še kakšni drugi referenci s tega naslova?

Najprej razčistiva, da nisem ateist. Verjamem v boga. Vendar ne specifičnega. Mogoče sem tudi panteist. Če si panteist, si verjetno seznanjen tudi z vsemi večjimi religijami in jih po svoje vse priznavaš. Sem torej nekaj takšnega. Hkrati pa verjamem, da obstaja povsem naravna energija, sila, ki smo jo pač morali nekako poimenovati, da to, kar nas vse skupaj poganja, ne izgleda preveč misteriozno. Verjamem torej v energetski perpetuum mobile v vesolju, da imajo stvari svoje vzroke in posledice, da se stvari premikajo relativno predeterminirano, da na ta svet pridemo z razlogom. Da sem se že prej odločil, da bom prišel v točno to življenje, da bom spoznal točno te ljudi, ki jih moram spoznati, in da bom z njimi naredil točno to, kar moram. 

Ampak če je vse že vnaprej določeno, kje oziroma v čem je torej tvoja, moja svoboda?

Ne pravim, da obstaja načrt, ki se ga vsi popolnoma držimo. Verjamem pa, da v vesolju delujejo sile privlačnosti, da smo vsi povezani, da se srečujemo z razlogom; a v neke enačbe glede tega ne verjamem.

Za tabo je – pazi, tole se mi jako dopade izreči – četrtstoletna glasbena kariera. Bojda se je tvoje glasbeno uho sprva brusilo ob žvižganju. Še žvižgaš?

Veliko žvižgam, vsak dan. Svojo hčerko sem naučil žvižgati pri treh letih, in to konkretne melodije. To je prva stvar, ki sem ji jo dal v glasbenem smislu, in na to sem ponosen. Žvižg je v bistvu eden redkih nespolnih zvokov, ki jih proizvajamo z usti. Če nekdo ne vidi, kdo žvižga, ob samem zvoku ne bo razločil spola. Distinkcije med ženskim in moškim vokalom se sicer navadno slišijo. 

Obenem te žvižg poveže z naravo, je eden najstarejših artikuliranih zvokov. Glede na to, da so bili naši predniki lovci in nabiralci, so morali tudi z žvižganjem imitirati določene živalske glasove, če so hoteli kaj jesti. 

Res je. Sam sem se zelo hitro naučil žvižgati, ker je žvižgal moj oče. Moj prvi spomin na žvižganje je doma, na stopnišču z zelo dobrim odmevom. Kadarkoli smo odhajali od doma, je oče vedno žvižgal. Spomnim se, kako se je držal za ograjo in se stoje obuval, jaz pa sem sedel zgoraj in poslušal njegovo žvižganje. Spominjam se, da si je rad požvižgaval Zora je svanula Nede Ukraden. Nikoli se ni ukvarjal z glasbo, žvižgati pa je znal zelo dobro.

Pri 14. letih prvi koncert, v prvem letniku srednje šole. Preigravali ste Niete, poslušali grunge, nato z Zakloniščem prepeva zrasli skupaj s Siddharto, Big Foot Mamo in podobnimi bendi, ki so kasneje formirali domači rock/pop mainstream.

Bobne sem začel igrati že konec osmega razreda. Znašli so se na šoli, v zaklonišču. Med počitnicami sem jih odnesel domov. Lastnika sem kasneje vprašal, za koliko bi mi jih prodal, pa se mi je 150 mark takrat zdela noro velika vsota. V zameno sem mu ponudil gramofonsko komponento, in sva naredila kupčijo. Tako sem začel bobnati. Aprila naslednjega leta se je sosed, ki je hodil na Gimnazijo Vič, pripeljal mimo na Tomosovem mopedu, zadaj pa je sedel pevec skupine Zaklonišče prepeva (Vanja Alič, op. K. J.), ki je bil njegov sošolec. Rekel je, da je slišal, da sem hud bobnar (takrat sem bobnal le nekaj mesecev) in da potrebujejo bobnarja za neki špil. Zgodil se je prvi Vičstock, leta 1994. (Dijaški festival v organizaciji Gimnazije Vič v Ljubljani. Leta 1994 so tam debitirale skupine Big Foot Mama, Siddharta in Zaklonišče prepeva. Op. K. J.) Tam sem nastopil v dveh bendih: z lastnim Mudfish ter Zakloniščem prepeva, s katerimi sem igral bobne na prvi »live« izvedbi Računajte na nas. Nad mano so bili tako navdušeni, da so me povabili v bend. Takrat sem ravno dopolnil 15 let in čez tri tedne me je oče že peljal v Novo Gorico na prvo vajo. Če danes razmišljam, da oče petnajstletnika pelje na vajo na drugi konec Slovenije in ga tam pusti cel vikend, se mi to zdi precej drzno.

Po 25 letih zgoraj omenjene še vedno gledamo s plakatov vseh festivalov in veselic. Še vedno imajo monopol nad tistim, čemur naj bi rekli popularnoglasbeni mainsteam. Kje smo se torej zataknili? Ali ne znamo več sproducirati modernega rockovskega/pop mainstreama? Se je medijska krajina (kjer so važni zgolj rejtingi gledanosti in poslušanosti) toliko spremenila, da tega ne dovoljuje več? Ali je težava kje drugje? 

Zakaj ti bendi še vedno delajo iste stvari kot pred dvajsetimi leti in so še vedno popularni? To je vprašanje za vsakogar, ki se ukvarja z glasbo. Po mojem gre za splet vsega, kar si naštela. Poleg tega je bil takrat prostor, da se je to lahko ustvarilo, danes ga ni več. Iskreno rečeno, grozno mi je, ko imamo z Zakloniščem prepeva koncert in vsi še vedno poznajo te komade, ki smo jih sproducirali v devetdesetih letih. Govorim o generaciji poslušalcev, starih med 15 in 25 let. Vsa besedila znajo na pamet. V čem je fora, pri toliko muzikah, ki so danes na voljo? Sam ne najdem pravega odgovora na to. 

Kaj potemtakem po tvojem spada v zdravi mainstream? Mimogrede, kam uvrščaš svojo, »buhovo« muziko? V mainstream?

Takoj ko se neka glasba začne uspešno vrteti po poslušanih radijskih postajah, si po mojem že lahko mainstream. Veseli me, da se moji novi komadi veliko vrtijo na nacionalnem radiju. V smislu produkcije, aranžmajev in forme je moja glasba gotovo pop. Melodije so spevne, ni pretiranih komplikacij, ne odkrivamo Zappe … Če pa sem v istem košu z Maraayo, potem pa absolutno nisem mainstream. 

Pred leti si nekaj časa preživel v Kanadi, če se prav spomnim, si tam tudi ustvarjal. Kakšna je bila ta kanadska izkušnja? Kakšne pogoje za ustvarjanje, koncertiranje, promocijo imajo glasbeniki tam? Je možna kakšna primerjava?

V Sloveniji blazno radi sprejemamo tribute bande (tudi na največjih prizoriščih igrajo), navdušeni smo nad dalmatinskimi klapami, pop mainstreamom, talent showi. To je reciklaža na kvadrat. Novih stvari sploh nismo sposobni prežvečiti. To mi gre na bruhanje, depresiven postanem. No, za začetek, v Torontu, kjer sem bival, imaš kakih 250 barov, kjer lahko igraš. Poleg tega lahko vsak teden igraš samo na odprtih mikrofonih (open mike), ker jih je toliko. Zanimivo je to, da še preden sem šel tja, sem si na Craigslist (njihova Bolha) našel bend. Po treh dneh od prihoda smo že imeli prvo vajo, na kateri smo se super ujeli, in pred odhodom smo šli v studio kot The Cause in v štirih mesecih, kolikor sem jih preživel tam, naredili album z enajstimi skladbami v nekem legendarnem studiu, ki so ga zdaj zaprli, in v katerem so snemali tudi Cowboy Junkies. Razlika med Slovenijo in Kanado je tudi v tem, da so tam producenti prijazni in relaksirani. Tudi v kreativnem smislu je bila ta izkušnja odlična, užival sem. V tem času smo imeli tri koncerte, ki so bili dobro obiskani. Koncertna scena je tam res dobro razvita. Če greš zvečer ven na ta prizorišča in v bare z živo muziko, na vratih piše No cover bands (bendi, ki ne preigravajo priredb – op. K. J.). No, pa pojdi pri nas v bar v Ljubljani in igraj svojo avtorsko muziko! Nimaš šans. To boli … Tam pa ljudje hodijo na koncerte in hočejo tvojo muziko. V prodajalnah plošč so špili alter bendov sredi dneva, žgejo na polno na dveh kvadratih! Ljudje pa uživajo. Razlogi za to so gotovo tudi v tem, da je Toronto, poleg tega da je v Severni Ameriki, mesto z eno največjih etničnih diverzitet na svetu. Tudi zaradi tega so zelo odprti, navajeni so se sprejemati. 

Zakaj si se potemtakem vrnil?

Enostavno se nisem mogel sprijazniti z velikim mestom. Potrebujem mir, naravo. Tam je edina narava v obliki parka. Moji partnerki se je tam zelo odpiralo, jaz pa sem si želel nazaj.

Skratka, raje imaš vukojebino.

Še vedno iščem ravnovesje med tem, da se sprostim v vukojebini, da ne razmišljam o ničemer in sem pomirjen sam s sabo, in med tem, koliko kreative mi nudi prostor. Na neki točki se moraš s tem sprijazniti.

Zaklonišče prepeva, Relight, The Cause, Same babe, Natriletno kolobarjenje s praho, Boštjan Gombač in Kradljivci časa, Josip Brass …, kako se igra v tako raznolikih zasedbah? Kako kot glasbenik pristopaš k tako različni materiji, načinom igranja, stilom? Kaj vse to zahteva od tebe kot glasbenika? Kaj vse ti to daje, odkriva?

V zadnjih dneh razmišljam, da so od vsega naštetega še najbolj problematični odnosi v teh zasedbah. Kot glasbeniku mi ni težko igrati ničesar. A v naših letih (Uroš je star 40 let – op. K. J.) ne iščemo več virtuoznosti, bolj nam je pomembno, kje in kako se začutimo. Pomembno mi je, kako se bom ujel in povezal z, denimo, Maretom Jelovškom (kontrabasist Samih bab – op. K. J.), Joštom Drašlerjem (kontrabasist v zasedbi Buh – op. K. J.). Skozi svoj izraz se moraš na neki način zaljubiti v njegov izraz, mu dovoliti, da je to, kar je, ga dopolniti. To so zelo delikatne stvari. 

Bobni in kitara, ritem in melodija, zadnji in sprednji del odra. Precej neobičajna kombinacija. Kako te definirata eden in drug inštrument? 

Nimam se za kitarista, bolj kot ne, se na kitaro spremljam. Nisem niti vrhunski bobnar, sem pa dober pevec. Če bi hotel racionalno odgovoriti, bi rekel, da so mi bobni dali nek temelj. Ritem je bil pred melodijo. Zelo hitro po bobnih sem prijel v roke kitaro, začel razvijati ideje, skinevati Nirvano, ker sem bil pač fen. A so mi bili bobni kljub vsemu bližji. Igranje bobnov je bila zame meditacija. Sposoben sem bil vaditi tri ure na dan. Kitare nikoli ne bom igral tri ure. Igram jo toliko, kolikor mi pomaga pri songwritingu. A bobne še danes zelo rad vadim, saj gre za vzorec, ki ga ponavljam in vmes lahko odplavam nekam drugam. To mi je zelo všeč. 

Kdaj in kako pa ti je vokal prišel naproti?

Kakor hitro sem se začel ukvarjati z glasbo. Že pri petnajstih, ko sem ustanovil prvi bend Mudfish, sem začel pisati svoje komade, čeprav sem bil bobnar. Ker sem imel tenorski nastavek, je bila vedno težava najti pevca, ki bi odpel moje linije, sploh ker je bilo to obdobje, ko so vsi fantje mutirali. Ker torej nisem našel pevca, sem začel sam bobnati in peti. Nekako pred desetimi leti, ko sem ustanovil bend Relight, sem se odločil, da ne bom več bobnal in pel nekje na robu odra, ampak se bom premaknil v ospredje. 

Zakaj?

Ker rad trpim. (smeh) Ne vem, nikoli nimam težav z nastopanjem kot bobnar, kitarist. A biti spredaj s svojimi komadi, ki so v večini zelo intimni, to je zame še vedno velik čustveni input. Na neki točki se znajdem v razmišljanju, da bi včasih veliko raje samo ustvarjal muziko, kot pa koncertiral. Nekako tako kot Harry Nilsson, ki je eden mojih ljubših glasbenikov v zadnjih letih.

Česa te je strah?

Zdi se mi, da v nastope dajem preveč sebe, to me energetsko izčrpa. Nimam strahu na odru, z lahkoto nagovarjam množice, se šalim, furam poroke, a naslednji dan sem mrtev. Pred kratkim sem imel s svojim bendom BUH prva dva koncerta – na Ljubljanskem gradu in festivalu Lent. No, tu je bila situacija drugačna. Prvič sem bil sproščen, poslušalci so mojo glasbo dobro sprejeli, po koncertu sem bil poln.

Ko že omenjaš poroke: s kitaristom Matjažem Ugovškom, s katerim sicer sodelujeta vse od tvojih glasbenih začetkov, sta v duetu Ugo in Buh z obsežnim repertoarjem priredb obredla tisoč in eno poroko, brucovanje in rojstnodnevno zabavo. Kako zabavljač dopolnjuje avtorja v tebi in obratno, ali sta v konfliktnem razmerju?

Seveda, ves čas. Še posebej ta trenutek imam znotraj sebe zelo močan konflikt. Po eni strani vem, da ljudem ogromno dajem kot entertainer. Ljudje to res cenijo. Ne govorim o veselicah, ampak skoraj ekskluzivnih poslušalcih, ki so temu predani. Po drugi strani pa je tu ta avtor.

Torej ta tvoj avtor trpi zaradi entertainerja?

Do neke mere sta se dopolnjevala, saj se s preigravanjem priredb uriš kot kreativec, spoznavaš različne aranžmajske pristope, ideje, tehnično se izpopolnjuješ, kilometrina tudi zelo prav pride, ampak je čas, da se sporazumno razideta. Ta entertainer je kot ljubosumna ženska, ki je vate neskončno zaljubljena in te noče spustiti. Oditi je zafrknjeno.

Nekje sem zasledila, da si že v srednji šoli izdal pesniško zbirko, tvoja novela, ki je v študentskih letih izšla pri reviji Mentor, je bila celo nagrajena. Skratka, nisi samo glasbenik, ampak tudi človek besede, ki je seveda čisto drugačen medij. Kako si tu doma?

Rad bi bil več, pa ne gre. Še vedno čakam moč, da se lotim pisanja prve knjige. To je moja želja.

Kateri so tvoji najljubši songwriterji/ice in zakaj? Kaj te rajca pri songwritingu?

Na prvem mestu, daleč pred vsemi, sta tandem Lennon–McCartney. To je nekaj najbolj genialnega, kar se je zgodilo v moderni muziki. Meni sicer bolj leži McCartney, ki je spoliran, diplomatski. Osebnostno se tudi sam nagibam k temu, zato me takšni songwriterji privlačijo. Zelo redko sem s komerkoli v konfliktu, težave raje zadržim zase. Poleg tega je bil McCartney veliko boljši glasbenik kot Lennon, v smislu izvedbe, glasbenega pristopa, kompozicijske kompleksnosti. Tudi David Gilmour (Pink Floyd), Neil Young sta mi blizu, od modernejših pa Jeff Buckley, Thom Yorke, Anna Calvi, Alabama Shakes. Od domačih mi je zelo blizu Tokac, zdi se mi eden boljših songwriterjev v Sloveniji. 

Kako pristopaš k pisanju? Imaš kakšna zlata pravila, ki se jih držiš? 

Besedilo vedno delam na koncu, najprej se lotim melodije, strukture. Navadno se usedem brez kakršne koli ideje. Uporabljam kitaro, zadnji dve leti tudi klavir, klavinovo. Pri Natriletnem kolobarjenju s praho pa je obratno: vedno dobim najprej besedilo Jureta Novaka, ki ga moram uglasbiti. Pri svojih stvareh pa vedno izhajam iz glasbe, atmosfera muzike daje izhodišče za besedilo. 

Kaj te v tem svetu, času najbolj kliče, najbolj nagovarja k ubeseditvi? Ko sem poslušala in brala besedila tvojega avtorskega prvenca, ki si ga pred kratkim izdal, se ne morem otresti občutka mehke resigniranosti, pogleda nazaj, nostalgije, melanholičnosti. Sveta, ki drsi in polzi nekam, kamor mi ne moremo. Če je to to, kaj nam torej sploh še ostane? 

Muzika (smeh). Tako čutim in se tudi ne skrivam. S tem se tudi zdravim. Nekoč mi je neki psihiater rekel, da je to problem vseh umetniških otrok staršev alkoholikov. Enkrat bi rad napisal vesel komad, pa ga še nisem. 

Iz besedil veje želja po ljubiti in biti ljubljen, ki je morda še najbolj izražena v Letter to Leni, ki se bere kot ljubezensko pismo, čeprav si ga napisal za hčerko.

Mislim, da imamo to željo v sebi vsi. Če si umetnik, imaš navadno to željo po sprejetju še potencirano. Za željo po sprejetju pa se skriva želja po biti ljubljen. To lahko tudi poveževa s tem, da sem rajši diplomatski kot konfrontirajoč. A na ta način prideš lahko hitro do konfliktov znotraj sebe. Na neki točki se moraš predati. Sam sem se že nekajkrat zlomil, pa verjetno se bom še kdaj. In takrat se bo zopet rodilo nekaj novega.

Torej predeluješ konflikte in travme skozi muziko? 

Da. Skozi muziko in šport. Danes sem prevozil nekaj čez 50 kilometrov, nato pa sem odtekel še 6 kilometrov. Raje športam, kot da sem odvisen od substanc, saj je ta vzorec v moji družinski genetiki žal močno prisoten.

Po četrt stoletja si končno izdal avtorski album, na katerem se podpisuješ kot avtor besedil, glasbe, aranžmajev (in na katerem ne igraš bobnov). Zakaj si potreboval toliko časa?

Ker nikoli nisem imel dovolj samozavesti. Gotovo je imel vsak »moj« bend, v katerim sem igral, neizdanega materiala za vsaj dva albuma. To se dogaja že celo mojo kariero, in zato na tej točki sam s sabo bijem notranje boje. Vedno sem dajal prednost drugim bendom pred svojimi avtorskimi projekti. Vedno sem se dajal na stranski tir. In grozno je, ko ugotoviš …

… da nisi deblo. Da so tvoji lastni projekti veje drevesa in ne deblo?

Tako je. Pa jih čutim kot debla! To me žalosti … Jutri zjutraj se lahko odpravim v studio, pa se bom zvečer vrnil z dvema novima komadoma, tako izpiljenima, da grem čez 14 dni lahko že z njima v studio. S kreativnostjo in domišljijo res nimam težav. Obenem pa nimam energije, da bi vse zapustil in odšel. Čakam samega sebe. A na neki način sem se dočakal s tem novim albumom. Videl sem, da ga ljudje sprejemajo. Zato sem se odločil, da čakal ne bom več. 

Kako kaniš ohranjati avtorski tempo?

Predvsem ga mislim zelo pospešiti. Ne mislim več delati albuma štiri leta.