06.11.2015

Bend, ki v Kranju lovi morske valove

Kranjska zasedba Le Serpentine je izdala prvenec z naslovom Ujemi val.

Izak Košir

Ujemi val

Le Serpentine

Ujemi val

samozaložba
2015

Kranjska zasedba Le Serpentine je izdala prvenec z naslovom Ujemi val. Ne vem sicer, ali je predalčkanje v »alter«, »grunge« in »indie« (ne)spretnost piarja ali pa se tako označuje oziroma predstavlja sama. Zagotovo ji to naredi nekaj krivice, saj je poslušalec, ki je prebral omenjene etikete, kaj lahko presenečen nad zvokom, ko ga dejansko sliši. Kar zna biti po svoje tudi koristno pri odkrivanju novih svetov, a večina na to vendarle odreagira odklonilno. Navdih za zvočno podobo bi lahko iskali v devetdesetih letih preteklega stoletja, kar (kot poudarjajo predstavitvena besedila) nakazuje pretirano distorzirana kitara; vendar je takšno označevanje preveč enostavno in površno. Skupina Le Serpentine bi se s svojo nalezljivo vokalno melodiko in zapomljivimi instrumentalnimi temami zlahka udobno namestila tudi v slovenskem pop rock mainstreamu. In s tem ni nič narobe, da ne bo pomote. 

Skupino sestavljajo vokalistka Tjaša Teropšič, kitarist Žiga Jokič, basist Grga Jokič in bobnar Anže Kern, album je produciral Staš Hrenič. Besedila, ki jih je ustvaril Žiga Jokić, so kratka in jedrnata, sporočilna v svoji preprostosti. So kot SMS-sporočila, ki se pošiljajo v ušesa poslušalcev, včasih nagovarjajo konkretno osebo, spet drugič so kot opazovalna misel, lahko pa delujejo tudi kot opomniki samemu sebi. Kratki piski, ki opozarjajo, naj se v tem hitrem, instant življenju tu in tam ustavimo. Svet je postal avtocesta, kar sicer ne pove ničesar novega. Koristen podatek, ki sem ga uspel ujeti med brskanjem podatkov o zasedbi, je, da najprej nastajajo melodije, šele nato besedila. 

Kateri val naj torej, prosto po Le Serpentine, ujamemo? 

Kot pravi naslovna pesem, ki je na ploščku potisnjena na predzadnje, 11. mesto, je treba ujeti val na »sončn' dan« in ga voziti, dokler se ne konča, v ritmu »zdej«, ko si dol, glej navzgor, ne glej nazaj ... in tako dalje. Ekipa nam sporoča, naj zremo naprej in ne nazaj. Pozitiven pogled na svet torej. V teh potrošniških časih že skoraj domišljijski.

A začnimo na začetku. Uvodna skladba Adijo prav tako poziva, naj »gremo skupi«, saj »več nas bo, izlet bo lepši«. In tudi ta se vsebinsko ne razvije v zgodbo ali izpoved, temveč ohranja formo kratkih sporočil: »Nisi z mano na tej strani, se sekajo poti, adijo.« Bolj razgibana in na trenutke psihedelična je glasbena podlaga. Zdi se, da se aranžmaji gradijo okoli kitare oziroma kitaristovih idej, ki je, sodeč po slišanem in prebranem, v skupini dominantna figura, saj je tudi oblikoval ovitka plošče in prispeval ilustracije. 

Sledeča skladba, Konkreten, lovi pospešen tempo Anžeta Kerna in išče »bistvo«, »se prebuja«, »nič ne zamuja«. Ta koncept nato pobere in razvija naprej tretja, Izklop, ki pričara moment brez mobilnega telefona in internetne povezave ter ponudi nekaj domiselnih in zvokovno raznolikih kitarskih vložkov, čeprav se zdi, da v refrenu nastane rahlo kaotično stanje (morda načrtno), ko se v vse odvržene note zaletijo še bobni. 

Summer Rain je edina skladba na ploščku, ki je v angleškem jeziku (če ne štejemo instrumentalne Blue Moon, ki ima angleški zgolj naslov). Teh potez bendov, ki ponudijo eno pesem v drugem jeziku, tako za pokušino, nikoli nisem pretirano podpiral, saj lahko poslušalca zmedejo, predvsem pa so te skladbe ponavadi tam zgolj iz komercialnih apetitov/razlogov. Če je drugojezična pesem v materinščini, je ponavadi zadaj želja po naskoku slovenskih radijskih postaj, saj njihovih (denimo) angleških ne predvajajo. V nasprotnem primeru je ponavadi osamljena tujejezična (večinoma angleška) pesem nekakšen pomoljen prst v mrzlo vodo morebitnega izleta v tujino. Summer Rain je tako samotni jezdec plošče Ujemi val in hkrati najmanj prepričljiv komad, tudi kar se tiče besedila, kjer se pojavi kar nekaj slovničnih napak. Slovenščina bendu definitivno bolje pristoji. Že zaradi pristnosti. Kljub prijaznemu in duhovitemu opozorilu na zadnji strani plate, ki sporoča: »Nismo nepismeni, tako govorimo v Kranju.« Pri slovenščini vam kakopak priznamo umetniško svobodo, pri angleščini pa moramo imeti strožja merila. Ker ni materinščina. In če se že uporablja, naj bo dobra, osvojena in smiselna. 

V osnovi čist vokal Tjaše Teropšič najbolj pride do izraza v pesmi Tekačica, kjer hkrati iz njenega glasu v refrenu veje največ jeze in tako prepričljivo sovpada z besedilom, ki pravi: »Tečeš, tečeš, tečeš ti, jest te kličem, jebe se ti!« Všečno, skoraj punk. Potencialni radijski single.

Koncept nedvomno je, rdeča nit prav tako. Ali so fantje in dekle ujeli tudi vaš val oziroma vašo valovno dolžino, to pa boste presodili sami, če skočite v malo morje dvanajstih skladb, ki so jih izbrali za svoj prvenec. Posluša se, kot da bi Kranj zamenjal mesto s Portorožem.

Nekaj povsem drugega je naslednja skladba, Kam grejo?, ki s svojo instrumentalnostjo učinkovito pričara lebdeče oziroma leteče vzdušje. »Gor, jest gledam gor, gledam v nebo. Oni letajo, črte rišejo. Kam grejo? Čez hribe in morja, skoz oblake,« je vse, kar ponavljajoče prepeva. 

Le Serpentine je kvartet, ki se zaveda svojih omejitev in stavi zgolj na posamezne instrumente, ki so zastopani v skupini; če ne štejemo posebnega gosta Leona Slabeta pri skladbi Le spim. Vse skupaj je zelo preprosto, jedrnato, in čeprav pozitivistično, v glasbeni podlagi slišimo kar nekaj molovskih prijemov, ki dodajo glasbi Le Serpentine ščepec melanholije, sanjavosti in misterioznosti. 

Sklepna skladba Fen izzveni v tišino, ki jo nato začnejo dopolnjevati zvoki valov. Koncept nedvomno je, rdeča nit prav tako. Ali so fantje in dekle ujeli tudi vaš val oziroma vašo valovno dolžino, to pa boste presodili sami, če skočite v malo morje dvanajstih skladb, ki so jih izbrali za svoj prvenec.  Posluša se, kot da bi Kranj zamenjal mesto s Portorožem.