Fuzija plastenja

Bobnar, tolkalec, skladatelj in vodja malih zasedb in ansamblov Zlatko Kaučič je lanskoletni lavreat nagrade Prešernovega sklada, uveljavljeni glasbenik in improvizator v Italiji, Španiji, Nemčiji, na Portugalskem in Nizozemskem ter seveda v rodni Sloveniji, ki se ob vsem drugem lahko pohvali s sodelovanji s pomembnimi jazzovskimi ustvarjalci, kot so Tete Montoliu, Peter Brötzmann, Kenny Wheeler, Steve Lacy, John Lewis in Louis Moholo Moholo, ter ustvarjalkami, kot je Irène Schweizer. Pri njegovih projektih je posebej zanimivo to, da so stavki in verzi tisti, ki ga navdihujejo ter zazvenijo v njegovem mentalnem dronu. To vedo vsi, ki so kdaj slišali njegove tribute – albume, to je posvetila pesniškim velikanom. Predvsem so to zgoščenke Vibrato tišine (Hommage Srečku Kosovelu) ter Zlati čoln in Zlati čoln 2 (Dedicated to Steve Lacy).

Celo na samem koncu nove plošče Kaučičeve skupine Kombo, Zvočna polja za T. S., bodo poslušalci slišali posemplani glas, le da v tem primeru ne gre za pesnika, temveč za novinarja in urednika Radia 202 Tomaža Simona, ki je umrl v avtomobilski nesreči in ki mu je Kaučič posvetil to ploščo. Poleg Komba kot gostje na plošči nastopajo še italijanski pianist Bruno Cesselli in ameriški trobentač Herb Robertson ter komorni orkester Rara Roža. Kot iztočnico raziskave za samosvojo zvočnost ansambel Kombo uporablja svoj za tako številno zasedbo neobičajen inštrumentarij; Kombo namreč sestavljajo trije električni kitaristi, dva bobnarja in tolkalec ter kontrabasist in klaviaturist. Kaučič ne igra, je vodja, dirigent in usmerjevalec muzičistov. Plošča je bila posneta 27. in 28. junija 2011 v studiu 14 Radia Slovenija in v živo 29. junija 2011 na 52. Jazz festivalu Ljubljana.

Zgodovina ansambla sega v obdobje izpred desetih leti, ko je Kaučič izmed tečajnikov iz svoje glasbene šole izbral tentet mladostniških glasbenikov. Prvi album, Skriti kotički svetlobe, je izšel leta 2005, Biči pa leta 2008. Na Skritih kotičkih ... najdemo v zasedbi enajstih glasbenikov kar šest bobnarjev. Na Bičih je gost argentinsko-italijanski pihalec Javier Girotto (ta je s Kaučičem sodeloval pri projektu Cerkno Trijo), ki je Kombotu ob tej priložnosti podaril dve kompoziciji. Razen jazz rocka se je skupina na teh albumih spogledovala tudi z avantgardo pa s calypsom, katerega ritmičnost je zelo hvaležna za umeščanje v vse doslej omenjane kontekste.

Kolažna godba uvodne skladbe Zvočni Pašnik #1, pri kateri sledimo avtorski domišljiji in bogastvu oniričnega momenta, ki odpira prvo polovico albuma (vse do Zvočnega Pašnika #5), nam prikliče v zavest pozni romantizem Richarda Straussa. Tolkalsko drobovje respondira do prve linije godalnega in strunarskega drona ter odpira vrata raziskovalni barvi trobente, podložene s kitarami. Kakšnega posebnega pulza ni, celotni ansambel vztraja v zadržanosti, poganja se počasi, kot prepih. Oba solista, tako Robertson kot Cesselli, sta popolnoma poglobljena v zvočno sliko. Tu ne gre za razvijanje, ampak bolj za raziskovanje, ki je plod skrivnega dogovora z naslovom albuma, ta pa v sebi povzema perspektivo refleksije posameznika. Na ta način nastaja dimenzija funkcionalne pokrajine, ki v realistični literaturi rabi psihološki karakterizaciji. Temu pritrjujejo kratki solistični izleti, ki se razvijajo skozi celotno godbo tja do Zvočnega Pašnika #4, kjer počasne ambientalne teksture predajo pobudo ritmični propulzivnosti Robertsona in ritemske sekcije. Zasledimo tudi pasaže bobnarske in kitarske igre, ki so slišati kot odmev free funka Ornettove skupine Prime Time, z veliko kolektivnega improviziranja.

Po podaljšanem uvodu prvih štirih komadov je vse pripravljeno za spremembo kolorita, ki ga poudari emancipacija klavirja skozi dvominutno vinjeto na ZP #5. Ta se na albumu pojavi še enkrat, in sicer v kodi velikega finala, dvajsetminutni skladbi Rara Roža. Skladatelj godalce uporabi na docela nenavaden način, v dvotaktnih izmenjavah med ansamblom in orkestrom. Vendar smo pri Kaučiču že vajeni, da z vzpostavitvijo nenavadnega timbralnega ozadja (ne pozabimo dveh njegovih zelo nenavadnih sodelovanj z Brötzmannom) daje v svojem skladateljskem delu poudarek na izkoriščanju vseh potencialov, ki v določenih diskografijah niso rutinski.

Raje kot da bi bil zagledan proti Third Streamu, je klimaks 20-minutne celine Rara Roža zagledan proti nekakšni retro prihodnosti, ki ji skozi novi zvok glasbeniki dajejo kolektivno identiteto; četudi nekako bolj diši po ECM-ovski sintezi jazza z rockom in funkom iz osemdesetih let, ki bi bila bližja tudi samim inštrumentalistom. Pa vendarle, skupine s tremi električnimi kitarami jazzovska scena ne pozna, razen mogoče Electric Bebop Band Paula Motiana, a ta seveda nima toliko bobnarjev in tolkalcev. Album navsezadnje lahko uvrstimo v kontekst raziskovanja zapuščine sedemdesetih iz kota glasbe, ki še zmeraj zveni novo in presenetljivo. Sodelovanje s komornim simfoničnim orkestrom daje projektu evropski pečat, na album pa lahko gledamo tudi kot na razkritje Kaučičeve senzibilnosti do zvokov, ki so sooblikovali njegovo adolescenco.