09.07.2013

Jazzovski razgled z vrha

Novi klavirski trio razvija na svojem prvencu izrazito sodobno jazzovsko vizijo s panoramskim razgledom.

Andrej Hočevar

Vol. 1

Rok Zalokar trio

Vol. 1

ZARŠ
2013

Po lanski netipični udeležbi tega sijajnega jazzovskega tria na Klubskem maratonu Radia Študent je zasedba, ki jo sestavljajo pianist Rok Zalokar (dejaven med drugim v zasedbi Vsemogočni mlin, ki je letos izdala prvenec), basist Dejan Hudoklin in bobnar Jože Cesar, pri Založbi Radia Študent izdala studijski prvenec z naslovom Vol. 1. Obe potezi pričata o neobremenjenem alternativnem pristopu, ki zna jazzovsko ustvarjalnost ločiti od njenih kontekstualnih predsodkov in ubira svojo individualno smer.

Album Vol. 1 ponuja obsežen in presenetljivo fokusiran pregled sveže in odločne glasbene govorice, ki svoje izrazne smernice zelo jasno začrta, zato da lahko znotraj njih svobodneje raziskuje variacije in občasne kontraste, ne da bi bila njena osvežujoča težnja po sproščeni pretočnosti kakorkoli ogrožena. Ta težnja je pravzaprav ves čas prisotna, kar daje albumu dovolj široko zvočno korito, v katerem lahko trio motivno meandrira; hkrati pa tudi preprečuje, da bi izraznost glasbe prepogosto pljuskala čez rob. Na dolgem, vsebinsko zaokroženem albumu so predstavljene spretne in sugestivne izvirne kompozicije, katerih makrostruktura se s sosledji prepoznavnih stavkov uvršča v tisti kontekst sodobnega jazza, ki tradicionalne pristope cepi z dojemljivostjo tako za klasično kot tudi za popularno glasbo.

Ena izmed opaznejših posebnosti glasbene govorice Roka Zalokarja in njegovega tria je predvsem skrb za ne preveč grobo teksturo, ki si namesto za množice hitrih zasukov in strukturnega drobencljanja na mestu prizadeva za ustvarjanje čim prostranejših zvočnih planjav. Posamezne izvedbe kompozicij nad njimi lahkotno jadrajo in sledijo dani izpovedni niti, ki zvočno pokrajino raziskuje kot teren za raznolike pripovedi. Perspektiva večine kompozicij je tako bolj panoramska, kar omogoča, da posamezne zvočne elemente v njih gledamo kot iz ptičje perspektive, zvočna celota pa s tem pridobiva nekakšno odprtost, ki jo določata lepota in razgibanost pokrajine na tleh.

S tem se zasedba Rok Zalokar trio postavlja v kontekst izrazito sodobnih klavirskih triov, kot so (bili) denimo severnjaški Esbjörn Svensson Trio in Tingvall Trio, mogoče tudi Phronesis. Kar vse združuje, je na eni strani nevsiljiva melodičnost, ki se ne izgublja v iluzijah neskončnega poglabljanja vase, skratka ni sama sebi namen, na drugi strani pa zračna strukturiranost skladb, ki ponavadi sproža aluzije na formo popularne glasbe. Rok Zalokar trio namreč uspešno zastavi vsebinske smernice posamezne skladbe, ki jih nato skupaj ležerno raziskujejo v široko zamejenih pasažah, ki svojo sugestivnost črpajo prav iz čvrstega gibanja celote, ne pa iz bežne izstopajoče ornamentike. Posamezne skladbe tako temeljijo na sosledju prepoznavnih pasaž, ki uvodoma predstavljeno idejo s potrpežljivo sproščenostjo daljši čas zadržijo v fokusu, jo ljubkujejo in dopolnjujejo z izbranimi variacijami.

Album Vol. 1 ponuja obsežen in presenetljivo fokusiran pregled sveže in odločne glasbene govorice, ki svoje izrazne smernice zelo jasno začrta, zato da lahko znotraj njih svobodneje raziskuje variacije in občasne kontraste, ne da bi bila njena osvežujoča težnja po sproščeni pretočnosti kakorkoli ogrožena. 

Čeprav je na albumu nekaj poskočnejših skladb, v razpoloženju prevladuje mirna refleksivnost. Ta ima ponekod bolj liričen značaj, vendar nikoli ne zapade v neizrazito meditativnost – na drugem koncu izraznega spektra je seveda sfrizirano suvanje, ki se napaja v fusionu, vendar to uporabi zgolj kot idiomatično aluzijo. Nekatere najnežnejše pasaže premorejo celo krhko lepoto, kot jo denimo poznamo od še enega prezgodaj preminulega pianista, portugalskega glasbenika Bernarda Sassettija. Toda Rok Zalokar trio v nekaterih skladbah strukturo teh mehkejših pasaž, polnih arpeggiov in zvočnih prelivanj, mestoma spremeni s hitrejšimi premiki perspektive, ti občasni vrtinci in izrazne aluzije pa podeljujejo zvočnim narativom večplastnost. Primer je kratki lirični uvod, katerega nadrobljena estetika je bliže klasični glasbi (podobno kot to velja za glasbeno slovnico Brada Mehldaua) in ki se iz nežnega plivkanja nenapovedano sprevrže v domiselno ritmizirano zanko. Pri tem trio vedno poskrbi za to, da se ne oddalji preveč od danega izhodišča. S tem ohranja kompozicijsko trdnost in prijetno gladko teksturo, katere sugestivnost s časom samo narašča, saj ponavljajoče se strukture krepijo ustroj celote in poudarjajo pomen finih, drobnih variacij, iz katerih izhajajo tudi domiselna ritmična križanja. Pri tem nekatere pasaže stopajo v dialektično igro vprašanj in odgovorov, mogoče še bolj izjav in njihovih odmevov, ki z izjemno učinkovitimi harmonijami in kontrapunktičnimi osenčitvami ustvarjajo dodatno napetost.

Sodobnost izraza, ki ga neguje trio Roka Zalokarja, še podčrtajo premišljene elektronske obdelave zvoka, ki delujejo kot subtilni podaljški, in vztrajna rockovska (poli)ritmika. Poleg tega trio nima kontrabasa, temveč električno basovsko kitaro, ki svoj zvočni in strukturni spekter odlično zapolni ter obenem poskrbi za živahno podlago. Čeprav gre za mlade glasbenike in njihov prvenec, je treba reči, da je trio odlično uigran, saj so v njem prisotne tri očitno zelo skladne glasbene osebnosti. Album Vol. 1 kot celota ustvarja mehko plapolajočo teksturo, ki občasno namigne na jedrni jazzovski idiom, a v glavnem ustvarja svojo lastno, individualizirano govorico. Upam samo, da naslov nemara najboljšega letošnjega jazzovskega albuma ni zgolj šala. 

@http://www.youtube.com/watch?v=ul6kFArIvQw@