Dan D za Dan D: objem, sporočilo in roka

Dan D stvari naredi malo drugače, malo po svoje. V bistvo na glavo obrnjeno. Skupina v takih zrelih let se običajno ponovno združi ali teče častne kroge obletnic in včasih izda še album, ki pa zna biti nekaj med obvezo, dodatkom in izgovorom. Ti albumi so potem bolj za zraven. Ne tako Dan D. Zadnji album zasedbe, Rabim človeka, je prišel z zadnjim koncertom. Čisto zadnjim. Še ena dogodivščina, nepričakovana, nekonvencionalna, ampak takšna, da je vredna imena Dan D. Ni triumf, ni sredinec. Je Dan D. Če kaj, Dan D ni bend za prvo od šestnajstih zadnjih turnej. Ko v zasedbi rečejo, da grejo, potem res grejo. Bi bilo razočaranje, šok, če bi se vrnili? Ne bi bili prvi, ampak ... Ni šans. Ravno zato se pojavi vprašanje, kako to, da so ob slovesu izdali album, ko so se vendarle odločili za konec. Ali ne bi bilo dovolj odigrati največje in najboljše pa morda obuditi kak ovinek na že tako ovinkasti karierni cesti? Očitno ne. Dan D ostaja samosvoj. Zasedba je iz Mercedes Banda, ki je preigraval priredbe, postala Dan D le leto dni za, denimo, Siddharto in Mi2. Sčasoma je postala del kanonskega rocka, toda pot do tja je bila svojevrstna. Po dveh rock albumih, Igra (1997) in Ko hodiš nad oblaki (1999), kjer je produkcija Boruta Činča skušala zajeti in negovati direktnost, je šele s tretjim Katere barve je tvoj dan? (2004) in produkcijo Žareta Paka Dan D postal tisti bend, ki ni bil dobro zapisan samo pri glasbenikih. Dan D je pokazal, zelo konkretno, resno, dinamično in obenem zabavno, sproščeno, tovariško, da so se v skupini na koncu osvobodili. In odšli. Najlažje bi bilo dopisati »dvignjenih glav«. Ampak niso kliše. Nikdar to niso bili. Bend na Rabim človeka, čisto na koncu, še vedno sporoča, sestavlja, ustvarja, kar želi.

Ampak vse to je zgodovina. Dan D je vmes, po hitu, kot je Čas, a tudi Plešeš, Počasi, Male roke in Voda z nadaljevanjem Ure letenja za ekstravagantne ptice (2008), še nadgradil in posodobil prebojnost in melodiko, kar je prineslo nastop v Križankah s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na Dan 202 (2009). Bend, ki ni nikdar dajal občutka, da je zaostajal, je prišel direktno v prvo vrsto. Ko je prišel tako daleč, je v Cankarjevem domu predstavil ponovni izdaji prvih dveh albumov. V Gallusovi dvorani so fantje odigrali tisto, česar dolgo skoraj nihče zares ni poznal. Ne na takem nivoju in ne v taki dvorani. In nato so šli v akustiko s turnejo Tiho (2013), z ribežnom in kasetami, skratka starošolsko, se zatem dokončno odprli eksperimentalno v DNA D (2015) in se še bolj odklopili v Milo za drago (2018) oziroma Knjigi pohval in pritožb (2019). To je kratka zgodovina dolge in zavite poti. Dan D je mercedes, ki ni bil zares nov, v svojih koncih ni imel avtoceste, a jo je dočakal, pri tem pa potem raje zavil po stranskih cestah. Ne nujno starih, bolj panoramskih pač, flegmatičnih, počasnih, sprotnih. 

In kaj je po vsem tem in v tem kontekstu Rabim človeka? Sčasoma bo vedno več, ampak ne zato, ker bi bilo zdaj malo. Vsekakor to ni jubilejen, cmerav, solzav, idealističen, nostalgičen album. Je čisto korekten, mestoma konkreten album, ki hkrati pokaže, vede ali ne, da je skupina prehodila pot od garažnega rock benda do benda, ki je iz rocka želel narediti še kaj. Ni lahko opraviti tega, kar sta naredila, denimo, ne nujno žanrsko identična Radiohead in Arctic Monkeys, pa ne za ceno popularnosti ali relevantnosti, ampak kombinacije obojega. Ko klaviature zamenjajo kitare, ko atmosfera šteje bolj kot rif. Zdaj se Dan D torej poslavlja. Na svoj način, v svojem kraju, s svojimi ljudmi, s svojo glasbo. Neobremenjeno, pomirjeno in spravljeno. Če ne gre več, ne gre, nima smisla na silo. Bend, ki se tega zave, je bend, ki lahko za konec izda nekaj korektnega, si seže v roko in je lahko ponosen, da je prišel na tak način do konca. S sporočilom. 

Kje si ti? je dandejevski uvod, sinteza, kompromis. Je vse, kar je Dan D bil in je še vedno lahko, če hoče. Ne na silo, ampak spravljivo. Ni predvidljiv, je pa dokaz, da se je medtem marsikaj spremenilo. Dan D zna z melodiko in kitarami podložiti svoja videnja in kritiko sodobnega časa s priznanjem, kako je, ko si »tam«, kjer »takih« ni. Rif, kitare, bobni, bas in solaža na klaviaturah – to je dobri stari Dan D, ki sam sebi stisne petko. Ampak ne mogočno, ne pompozno. Produkcija je pomirjena. Povrhu je to edini komad, ki se dotakne prve, prebojne dobe. Že Magija s harmonijami v vokalih pokaže vijugasto, nekonvencionalno plat. »Tvoje besede imajo pravi flow« je takoj uvodoma nazorni primerek toka (flow) komada. V Dan D radi zavijajo, ovijajo, skoraj bežijo od predvidljivosti. Hkrati svoje poslušalce s svojim statusom vzamejo in razumejo resno, upajoč, da bo gesta recipročna. Svojevrstni častni krog je Pezde. Bolj umirjena, lebdeča verzija pesmi Kozlam? Najbrž, vsekakor pa eden tistih primerkov, kjer je Tomislav Jovanović - Tokac res svojevrsten in nedosegljiv, kajti njegova lirika je z besedami »stari prdec, ki tu kaka, spaka / to, kar slišiš, je napaka« pač lirika drugačne sorte. Pezde je triumf dobe javno-zasebnih špilov na placu v Novem mestu. Nihče drug ne more zrimati skupaj česa podobnega, kaj šele takega, čeprav bi gotovo kdo rad naredil kaj tako direktnega. Pa nima te svobode. Pezde je, skratka, ultimativni sredinec in pooseblja slovo skupine. Daleč je prišel Dan D, in ko zdaj gre, to naredi z jajci. »Raje bi videl, da se mali kurci dvignejo kot feniks.« 

Neke vrste presenečenje, nekaj med tujkom in presekom je Tu srček igra, ki deluje pomlajeno, brezbrižno, jebivetrsko. Po Pezdetu in pred naslednjo skladbo, spet bolj konkretno, Pav, je Tu srček igra vseeno bolj mašilo. Pav je še en dokaz, da lahko na zadnjem albumu delaš, kar hočeš. »Za vedno bom ostal / preganjana žival / Pav / Upam, da vas moti / in da vam ni prav / noben ne vidi moje žalosti ... / Prijatelji, komu se boste potem smejali, živali? / Koga boste našli namesto mene?« Kozmičen pobeg tudi že v naslovu pove, kaj je: fuzija, ki se v refrenu osvetli in spevno kakor da poslavlja. Sredinski, varen komad. Podobno velja za Od tu naprej, ki spomni na Tokačevo izdajo Čudež (2023) z Emanuelo, čeprav je v tem kontekstu dandejevska, bendovska, orkestralna, spevna. Od tu naprej je nekakšna sinteza tistega objemajočega zvoka, ki ga Novo mesto spaja, pa naj gre za Društvo mrtvih pesnikov ali Mrfy. Sredina albuma je tista, kjer se začuti zrelost s toplino in mahanje. Toda že Tečem celo noč pokaže, da res velikega momenta, ognjemeta in šampanjca ne bo, ker je v skupini še kar nekaj zagona. Tečem celo noč je kitarska, basovska, bendovska zgodba. Vidi se, da so v bendu uživali, ko so se spet srečali, si segli v roko, ko so snemali te komade. 

Težji momenti tipa Neizmerno so tisti, ki utegnejo sčasoma pridobiti na veljavi. Nekonvencionalno, atmosfersko, glasno. »Čeprav je konec blizu / se nasmej / mogoče je čas, da grem k njej?«, to je le utrinek iz metafizičnega premisleka eksistencialne sorte. Bolje deluje Vern sebi. Mnogo bolje. Je to poslovilni komad? Morebiti. Je več kot kompromis, je sodoben, popevkarski, migetav, poveden. Tako na izi komade je presneto težko posneti. Tako skoraj samoumevne, pričakovane. Moraš priti res do konca? Očitno. »Vrzi še zadnji pogled na svoje sledi / ker prehod se zapira.« Saj se razume, za kaj gre, čeprav ima pesem drugo, jasno motiviko v refrenu: »Reke nemira, gmota, ki se upira / ujetniki vesolja, ki nas požira.« To bi lahko bil zadnji komad, in bil bi dober komad. Smiselno umeščen. Ampak Dan D se poslovi s sporočilom. Rabim človeka je nekaj, kar ni pogosto. Naslovni komadi so navadno, če že ne na prvem mestu, vsaj precej prej na vrsti. »Rabim ljubezen, ki se me oklene / ko se divje note spustijo skoz vene / kakor reka rabim človeka / hočem simptome dobre volje / ki se zlivajo v vesolje in kličejo eureka ... Rabim človeka.«

Dan D je z Rabim človeka pokazal drugačno različico slovesa. Svojo. Dvignjene glave, kreativno, sporazumno, zdaj ko se v skupini strinjajo, da se ne strinjajo več. Ko so videli, slišali, zavohali. Kar ni lahko, ne po toliko letih in ne v teh letih. Ko je nostalgija vse več vredna, ko se rock radijske postaje vse bolj poslušajo. Ko bi Dan D lahko bil samo to, kar je bil. Ampak z zadnjim albumom pove Dan D ravno to. Je bend, ki je delal priredbe (Help!, Dej mi mal ljubezni), pičil čisti rock, se našel v studiu, ujel zeitgeist in se poakustil. Naredil je vse, odkljukal vse. In potem? Je dalje delal muziko, do konca. Album Rabim človeka je vsaj zdaj neločljivo povezan in umeščen s slovesom. Je zato bolje cenjen, se ga razume drugače? Ja, ampak dobi pozornost in topel občutek, ki ni golo nostalgičen. Pokaže namreč, da Dan D ob vstopu v novo leto ni pustil za seboj sebe in vsega s pesmijo Čas, ki je kakopak gigahitovsko sklenila pot te zasedbe. Dan D je pokazal, zelo konkretno, resno, dinamično in obenem zabavno, sproščeno, tovariško, da so se v skupini na koncu osvobodili. In odšli. Najlažje bi bilo dopisati »dvignjenih glav«. Ampak niso kliše. Nikdar to niso bili. Bend na Rabim človeka, čisto na koncu, še vedno sporoča, sestavlja, ustvarja, kar želi.