Petje rock poeta

Tomislav Jovanović – Tokac je imel vedno potencial za kaj takega. Saj je spisal nekaj najbolj pronicljivih tekstov in balad. In hitov: Bodi moja (1997), Ko hodiš nad oblaki (1999) in Čas (2003). Tokac bi pri 53. letih lahko izdal konvencionalni solo album in bil zgodba. Predvsem ob kitari. In najbrž še bolj z gosti. Ampak Tokac je že s skupino Dan D redno rinil drugam, ne nazaj. Kot je pel: »Le naprej, ne glej nazaj«. Za prvega frontmana s solo ploščo med najbolj uveljavljenimi slovenskimi rock skupinami je Čudež skoraj šokantno slečen, intimen, aranžiran album. Onstran vsega, kar bi pričakovali. Čudež je album, kjer je Tokac brezkompromisno razgalil in izpesnil sebe. Brez omejitev, ki jih to, da si uveljavljeno ime (skupine), gotovo prinaša. Čudež zagotovo ni za vsakogar, še za vsakega zapriseženega oboževalca zasedbe Dan D ni. Ohranil je ščepec nemira, h kateremu se rad vrne, tja v svoja dvajseta, ampak izvedba s premislekom je pa izrazito odrasla.

Čudež je (po)koronski album. Tako ne le zveni, ampak je takšen. Šokanten premor, le da tokrat ni izsiljen s pandemijo, temveč je ostalina časa, za katerega smo dve leti z manjšimi premori mislili, da bomo ostali ujeti vanj. Tokac se je odločil, da bo pesmi, ki jih je spisal, v aranžerstvo prepustil Emanueli Montanič. Drzno. Nobenih kitar, nobenega dodajanja, nobenih plasti, nič. Razen klavirja. In to gromkega, koncertnega, organskega klavirja. Takšnega, kakršen zveni, če smo tam. V prostoru in času. Zato ima Čudež pridih koronske koncertne izkušnje. Intimne, komorne, skorajda zadušljive, a odkrite. »Rokenrol je dejansko en shizofren posel, kjer je luštno, a če več kot 50 let počneš isto, hkrati ne izumljaš nič novega,« so bile izkušnje Tokaca. Zato pa je z Dan D izdal Tiho, DNK D ter že na Dan 202 pokazal, da imajo tam več kot dovolj prostora za orkester, Ditko Haberl, Boruta Marolta, Polono Kasal ... Ampak Tokac po vsem, kar je dal skozi Dan D, kamor je prišel iz dediščine Mercedes Banda, vestno ponavlja, da je »poezija tista, ki me rajca«.

Čudež upravičuje naslov. Ker je čudež, zapozneli, postčudež. In vsaj sprva čudaški. Najdaljše, najtežje, najbolj daljnosežne pesmi ima na začetku. Uvodna Balada o nori Jani je ..., no, predvsem kaj ni? Je najdaljša pesem, najbolj nemirna, najbolj preskakujoča. »Nora Jana in njen gospodar / šli smo od zadaj, jaz sem dal denar / nato pride Oli in pravi: kaj je ta star / vem točno, kaj vas zanima / vem za pravo stvar« so uvodni verzi poeta Tokaca na akordno zahtevno podlago. To so akordi, ki se sprva ne prilagajo. Ne do petega, šestega takta. In takšna je tudi zgodba. »Želel sem napisati zgodbo, kaj se zgodi, če se ekipa zbere, malo spije in gre v gozd. To je zabavna, duhovita, čudaška in drugačna zgodba,« je Balado o nori Jani ocenil za MMC RTV Slovenija. In še bi se nabralo pridevnikov o pesmi, ki je zelo nedorečena: prosta, osvobojena, domišljijska, kantavtorska. Pesem »ciganskih angelov«, kjer je »Klemen enga zrolal« in kjer se napove, da »bomo plesali kot duhovi ob polnoči«. Pozna se, da je to prva pesem, kjer sta Tokac in Emanuela sodelovala. Kakor da še nista povsem speta, ujeta, dvojna. Nora Jana je za uvod zahtevna skladba. Teksta je ogromno, preskokov tudi. Tokac niza zgodbo, ki vse do konca ni linearna. Šestminutni zalogaj, ki očitno želi ločiti in pustiti zunaj tiste, ki bi pričakovali pričakovano. 

Morda bi bila primernejša za uvod kar naslovna skladba Čudež, čeprav je tudi precej tipajoča in previdna. »In jaz ujet v lastni mašini / pritisnjen od gravitacije / cedim zadnje kaplje vode / venem tako blizu svobode«. To je koronska ujetost, podkrepljena s priznanjem, da »sušim se v tej majhni škatli / ona je vse, kar imam«. Čudež je pesem o zaprtosti, ki deluje toplo in spodbudno, ko se meri razdalja »od srca do srca« za »en trenutek čistega čudeža«. Emanuela je malo bolj izrazita v skladbi Stalker, kjer odštevajoče tipke nastavijo atmosfero. Stalker bi glede na naslov lahko izrisal zalezovalsko zgodbo, toda Tokac v tem komadu pokaže, zakaj se tokrat še bolj oprime poezije, metafor, simbolov. Prosta pesem osvobojenega pesnika. »Vem, da enkrat boš moja« je redek preblisk neposrednosti. Tokac ni prozni avtor, je poet. In v tej maniri mu takšen album s takšnimi aranžmaji koristi. Povedano drugače, takšnega komada, kot je Stalker, si ni mogoče predstavljati na plošči skupine Dan D. Ne bi bil tako srhljivo privlačen. Pa je tudi Dan D imel kar nekaj pesmi o sli, iluzijah, guglanju in podobno. Stalker upraviči album kot prvi tak komad. Stalker si je priboril čas (s Časom) in pozornost. 

Najbolj tuzemski, slečen, razbit komad je Cave. In prvi, ki si obenem privošči studijskih prijemov, kot so odmevi. Imata prav, ko ob izidu albuma pravita, da »včasih en akord spremeni vse, samo najti ga je treba«. Cave je (kontra)evolucijska zgodba »pramušic«. »Povej, kje je najboljše biti / okupiral bi cel svet / razmnožujem se prehitro / le da mi je tebe vzet / povej, kje je najboljše biti, onesnažil bom planet« – to deluje postapokaliptično. Tako gre razumeti tudi PR sporočilo ob izidu albuma: »Klavir in glas ne zveni kot nekaj, kar bi bilo v tem času tehnologije in hiperprodukcije smiselno početi, je pa izziv. [...] V ozračju, kjer ni drugih igralcev, ampak sta samo dva, ki se konstantno dopolnjujeta ali puščata prostor drug drugemu, je to skoraj nevarno dejanje.« In Cave je tak komad. Nevarno zahteven, celo prezahteven. Zato pa je Bam Bam skozi nepopustljivi uvod Emanuele oster razpoloženjski uvid v prepleteno dušo, kjer se dotlej skoraj izključni mol pobarva v dur. »Bam bam, to moje srce igra / priznam, že dolgo ne čutim ga / le kdo bo ta, ki bo dovolj čuteč, da zasadil bo srce, rožo ali noč«. Album bi lahko zdrsnil v povsem mračno podobo, tako pa ga Bam Bam v refrenu osvetli s priznanjem, da »jaz na mestu tacam / ko grem v novi dan / žalosten kompa tak / jaz še vedno sem nag / lahko živi bedak / ker drugače ne znam / bo za vedno bil sam«. 

Prepad je deset let stara skladba, ki v uvodu premore ščepec kadence Frédérica Chopina. Gladko bi lahko bil hit za Dan D. Ampak je »magnet, ki podbija drugi magnet« in »utrujenost prostora, ki ga moramo živet«. Prepad je zlomljen komad prelomnih razlik. Vse večji je prepad, izražen v krutem priznanju, da »ti brez cvenka, jaz bogat / jaz sovražim, ti imaš rad«. Programska pesem, ki se najbolj približa skupini Dan D in še bolj prelomni plošči Katere barve je tvoj dan? (2004), Tokac pa z vokalom končno naredi, kar je znal že takrat. Ne le z občasnimi naglasi, ki jih je redko, a darežljivo ohranil kot otrok mešanega zakona in prišlek iz Karlovca v Novo mesto pri dvaindvajsetih. Njegovi višji registri in uuuji niso sami sebi namen, niso le sladkorčki. Sladko prinašajo trpke verze: »Beri z mojih ustnic / vse je večji prepad / jaz sem star / ti si mlad«. 

Presenetljivo se Čudež v drugem delu zloži v vse bolj grandiozne klavirske komade. Poudarjeni akordi ob takem zlogovanju delujejo himnično. V Laži mi uvodoma skoraj še bolj kot v Prepadu. Tokac je še bolj poet in na tej točki že deluje, kakor da je Emanuela utečena spremljevalka (korepetitorka) k deklamaciji, ki je postala legitimni člen enakovrednega dvojca, čeprav gre, strogo gledano, za Tokačeve pesmi. Laži mi je izlivanje, priznavanje, čustvovanje. Filmski dodatki Emanuele refrenu pomagajo, da album ne obstane ali okameni. In potem pride naslov, ki že sam po sebi šokira. Pesem z naslovom Zdravilo za raka je povrhu najsvetlejša in najživahnejša pesem. Ekološki komad, ki sprašuje, ali ptice še imajo svoja imena in če bo padla atomska bomba. Točka, kjer se Tokac in Emanuela premakneta bližje k začetkom Tokačeve kariere. »Poj mi poj mi« je spevno sporočilno popevanje in ni težko videti, kako bi tak komad zvenel v Mercedes Bandu, obenem pa osrednji vzklik malo nepričakovano spominja na ponarodeli napev »navali narod na gostilne« (Janez Bončina – Benč). Škoda, da tako razgibanih pesmi, tako ritmično kot registrsko, ni na Čudežu še več, je pa res, da prav redkost ob koncu koristi in nagradi. 

Čudež je sam po sebi čudež, ker ob koncu, ko s spoznanjem, da so »tovarne največja mesta / kaj je vloga malega človeka / a so vodni topovi še sredi protesta«, pristane v duhu časa. Angažirano, realno, kritično. Vrhunsko. Čudež se sklene s tradicionalnim padanjem akordov v skladbi Ne odhajaj. Tokac je ob tem komadu omenil Raya Charlesa, kar zaradi hammond orgel ne preseneča, a bi v njem lahko slišali tudi The Beatles in še marsikoga. Skladba, dolga dve minuti, je neke vrste hecni obrat, kakor da Tokac nagovarja poslušalca. Ko je že prepozno. Ali prezgodaj. 

Tokacu na prvem »solo« albumu nikomur ni bilo treba pokazati, kaj vse zna. Še manj to, da ga klasični rock omejuje, ker to že za Dan D že dolgo ne velja. Tam so ujeli poprej dvakrat (Igra, 1997; Ko hodiš nad oblaki, 1999) zamujeni vlak (Katere barve je tvoj dan?, 2003) in nato z Urami letenja za ekstravagantne ptice (2009) skušali prehiteti čas, ki pa se je nepredvidljivo zasukal. Ampak rinili so dalje, iztuhtali nove ideje in si v kanonu slovenskega rocka najbrž privoščili največ. S Tokacem na čelu. Zato je Čudež predvsem album, kjer je Tokac brezkompromisno razgalil in izpesnil sebe. Brez omejitev, ki jih to, da si uveljavljeno ime (skupine), gotovo prinaša. Čudež zagotovo ni za vsakogar, še za vsakega zapriseženega oboževalca zasedbe Dan D ni. Ohranil je ščepec nemira, h kateremu se rad vrne, tja v svoja dvajseta, ampak izvedba s premislekom je pa izrazito odrasla. Najbrž najbolj doslej. Kar ob njegovi izpričani kletni kreativnosti ni čudno, ko pa sam pravi, da ima že posnet album za srbski trg, kjer da so zajete »vse travme in vsi mozolji« in kjer se sliši vse od hip hopa do rocka. Emanuela dodaja, da je takšnemu tempu, kakršnega ima Tokac, težko slediti. Čudež bo tako čudež za skoraj vse. Že za Emanuelo je bil. Kaj šele za vse ostale. Vse, razen za Tokaca.