Zrcalni odsev preteklosti

Mihael Paš je kot skladatelj elektroakustične glasbe in glasbeni urednik v veliki meri prispeval k slovenski umetnostni glasbi, kljub temu da je bil njegov opus za časa njegovega življenja precej neznan širši javnosti in še danes več partitur zaradi pomanjkanja spremljevalnih posnetkov ostaja nepoustvarljivih. Študiral je na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorju Urošu Rojku. Album Tišina v dvojnem zrcalu se razpenja prek skladateljevega opusa in v prerezu prikazuje njegovo umetniško drznost ter izvirnost skozi kompozicijsko raziskovanje kompleksnih in nekonvencionalnih zvočnih praks. Album je intimen, premišljeno kurirani dokument, ki z naborom skladb prikaže skladateljeva različna izhodišča in mozaik njegovih notranjih svetov poveže v celoto. Ni zgolj spomin na življenje in delo skladatelja, temveč predvsem pomemben zgodovinski spomenik v panteonu slovenske umetnostne glasbe. 

Pred kratkim je pri založbi ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiom Slovenija – Programom Ars izšel album njegovih zbranih del z naslovom Tišina v dvojnem zrcalu. Vsebuje kar dvanajst kompozicij, spisanih za različne zasedbe, soliste in elektroniko. Posnetki večinoma izhajajo iz istoimenskega spominskega koncerta, ki ga je RTV Slovenija v sodelovanju z Imago Sloveniae organizirala v Mestnem muzeju skoraj leto po skladateljevi smrti. Poleg zbranih del album vključuje tudi izseke iz radijskih prispevkov, v katerih se njegovi prijatelji in sodelavci spominjajo Mihaelovega delovanja. 

Glede na to, da gre pretežno za komemorativni album, se zdi veliko bolj smiselno v fokus postaviti skladateljevo delovanje, kot pa se ukvarjati s tehnično analizo konkretne vsebine skladb. Številna pričevanja o Mihaelovi kompozicijski praksi se navezujejo na njegov proces in jasno kreativno vizijo, v kateri je bil nepopustljiv in brezkompromisen. Takšna drža zahteva neomajno zaupanje v svoje sposobnosti in ideje. Izjemno velikopotezna je, recimo, kompozicija Dies irae za srčni utrip, ansambel in elektroniko, ki je bila prvič predstavljena leta 2001 na skladateljski tribuni Rostrum. Srčni utrip lahko razumemo kot skladateljevo ilustracijo samogenerativne umetnosti in tudi kot element razširjene kognicije, ki sega onkraj telesa, se prepleta z orodji ter vase absorbira tehnologijo, s čimer se brišejo ločnice med človekom in okoljem. Tako kot Iago v Shakespearovi tragediji Othello je tudi Mihael s svojo iskrenostjo in ranljivostjo metaforično tako rekoč nosil svoje srce na rokavu. 

Album Tišina v dvojnem zrcalu se razpenja prek skladateljevega opusa in v prerezu prikazuje njegovo umetniško drznost ter izvirnost skozi kompozicijsko raziskovanje kompleksnih in nekonvencionalnih zvočnih praks. Te vključujejo rabo zvočnih posnetkov, ki so ponekod povsem vokalni in nato popačenimi s številnimi tehnikami, kar lahko slišimo na skladbah Hipnoza in S. V prvi to glasbi dodaja semantično komponento, ki jo je Paš uporabljal kot orodje za bolj konkretno izpostavljanje perečih družbenih problemov in svojo opredelitev do njih skozi umetniški medij. V svojem delovanju se ni omejeval s posamezno tehniko ali estetiko, temveč je predvsem strogo sledil ideji od začetka do konca skozi proces udejanjanja, ne glede na to, kaj je ta zahteval. V izjemno čutni spremni besedi pesnik Miklavž Komelj izpostavlja Mihaelovo zanimanje za mistiko in okultizem, njegovo glasbo pa opiše kot sakralno in magično. Vključevanje numeričnih kabalističnih referenc v glasbo kaže na jasen kompozicijski sistem, ki je krovno prisoten ne glede na formo, instrumentacijo in druge realne komponente skladb. V osnovi gre za transcendentalno prakso iskanja Platonovih vrednot lepote, dobrote in resnice v procesu skladanja, še drugače pa bi to lahko razumeli tudi kot služenje ideji, ki presega osebno in zaznavno, oziroma kot sledenje neotipljivemu vodilu, ki s pomočjo povezovanja izvorno precej različnih in zaznamovanih zvokov ustvarja zaokroženi svet, katerega obstoj vzvratno kontekstualizira in utemeljuje strukturni pomen posameznih zvokov. 

Tišina v dvojnem zrcalu je intimen, premišljeno kurirani dokument, ki z naborom skladb prikaže skladateljeva različna izhodišča in mozaik njegovih notranjih svetov poveže v celoto. Ni zgolj spomin na življenje in delo skladatelja, temveč predvsem pomemben zgodovinski spomenik v panteonu slovenske umetnostne glasbe.