Od Istre do Mehike

Pripovedovalsko-glasbeni nastop Katje Šulc je na predpraznični četrtek obiskovalce Dvorane Alme Karlin v Cankarjevem domu popeljal po različnih pokrajinah s stičiščem v pesništvu, staroselstvu in margini. V večini primerov je šlo namreč za uglasbitve pesnikov z družbenega roba, pa naj bo to kraški poet Srečko Kosovel, romski pesnik Rajko Djurić ali Laura Tohe, predstavnica ljudstva Navajo, ki je eno od svojih pesmi posvetila ženskemu dežju (ljudstvo Navajo pozna dve obliki dežja, ženskega in moškega) in pri tem v ospredje nehote postavila prepričanje, da je življenje vredno in smiselno le, če ga preživimo v lepoti. Katja Šulc, ki je svojčas vodila televizijsko oddajo Knjiga mene briga, se tega kot ljubiteljica pisane besede in umetnosti pripovedništva zaveda, in to se je poznalo v skladbah, ki so zazvenele v okviru cikla Notopisi. Avtorica večine je prav ona, z izjemo The Vanishing Race z albuma Johnyja Casha in slovenskih ljudskih pesmi, med njimi Ne ouri, ne sejaj, s katero je sklenila svoj nastop. Pri kombiniranju sodobnega folka, poezije in pripovedništva je zanimiva sposobnost preobražanja rabe vokala. Katja Šulc svoj vokal prilagaja zahtevam glasbe, ki se ji posveča, pri čemer pa svojih okvirov (omejitev) ne more v celoti preseči. Njena prava moč se pokaže v zlitju s kulturo, ki jo v danem trenutku obravnava, saj gre pri tem prvenstveno za raziskovanje, obujanje, seznanjanje z večini neznanimi glasbenimi oblikami. Zaradi tega Katje Šulc ne smemo obravnavati v strogo glasbenem smislu, temveč kot zbirateljico in pripovedovalko znanj, ki so danes v izumiranju, kot tisto, ki zatiranim vrača glas. In pri tem v ospredje postavlja njihovo lepoto – tudi v želji, da bi sami svoje življenje lahko preživeli, obdani z lepoto, in mu s tem povrnili smisel.

Novi sklop glasbeno-literarnih dogodkov Notopisi je namenjen srečevanju glasbe z besedo, ki se prepletata, da bi družno iskala in ponujala pomen, ritem in čustva v povezavi z razmislekom o času, katerega del smo. Zato sta izrazna moč in intima na tej vsestranski predstavitvi celotnega dosedanjega glasbenega opusa Katje Šulc prevladovali. Korenine njene ustvarjalnosti segajo k uglasbljeni poeziji Mile Kačič (Mila, 2008), romski poeziji predvsem Balkana (Kamlisajlan, 2016), staroselskemu in tradicionalnemu pesništvu Mehike (Caricias, 2021) in severnoameriški staroselski umetnosti (West Wind Blow From Your Prairie Nest, 2024; s tem projektom, nastalim na umetniški rezidenci na Institute of American Indian Arts, je dosegla World Music Chart Europe Top 20 in prejela nominacijo za nagrado Preis der deutschen Schallplattenkritik), vse pa dopolnjuje avtorski projekt Twisted Delight (2013), ki je prejel nominacijo za MTV glasbeno nagrado. A tokrat je namesto slednjega v repertoar vključila zvočne interpretacije Istre. Njeno odrsko posvečanje spregledanim ali zapostavljenim pesniškim glasovom je treba najprej dojemati v kontekstu ohranjanja starih običajev, prepričanj in izročil ter njihove obuditve, oziroma drugače povedano, v kontekstu podajanja zgodb z globokim sporočilom. Takšen pomen ima nedvomno t. i. eko poezija, esej ene od staroselskih pesnic ljudstva Dakota iz devetnajstega stoletja, posvečen naravi, ki ga je deklamirala ob minimalistični atmosferični podlagi, delno pa odpela s pomočjo elektronskih pomagal, s katerimi je nasnela več vokalnih linij. Zaradi slednjih se ji je v določenem trenutku pridružil vnaprej nasneti moški glas; te metode se je poslužila nekajkrat. 

S fuzijo petja in pripovedovanja je enkrat a cappella ali ob spremljavi elektronskih pomagal, s katerimi je dosegla večglasje, spet drugič pa v spremstvu ukulel ali v razširjeni zasedbi posegala po angleščini, romščini, španščini in seveda slovenščini, vključno z narečji. Ob taki jezikovni večplastnosti je bil tudi program sam večslojen, saj je umetnica osrednja dela povezala s solističnim nastopom. Sprva je izvedla svoje posvetilo Istri, nakar se ji je pridružil Marino Kranjac na opreklju, s katerim sta pred poslušalci razgrnila istrski glasbeni šopek. Premierno sta predstavila skladbo Kubejski, poklon šavrinkam pesnika, pisatelja in duhovnika Alojza Kocjančiča, ki je bil sam sin šavrinke. Pesem je nastala v času bivanja Katje Šulc na umetniški rezidenci v hiši Alojza Kocjančiča v Kubedu. V nadaljevanju smo slišali še Mile mi moje škalice in ciklično Ladonja, ko je v obeh primerih zapel tudi Kranjac. V Ladonji je za izdatno osnovo poskrbel izrazit nasneti istrski lajtmotiv »trajnaninanej«. Iz Istre se je zatem samostojno preselila v Tomaj h Kosovelu in v tej skladbi prvič posegla po španščini (pesem je uglasbila v Čilu kot odziv na prvo izdajo Kosovelove zbirke v španščini), šele nato se odpravila v daljni svet Mehike in severnoameriških dežel, s katerimi je najbolj prepričala. Pridružil se ji je Andraž Mazi, ki je poprijel za čarango, tradicionalno glasbilo z Andov, ter banjo in pedal steel, sama pa je v zadnjem delu v roke vzela boben. Razširjeni instrumentarij je glasbenikoma omogočil večjo muzikalnost in vnašanje posamičnih motivičnih vložkov, medtem ko sta se daljšim solističnim odsekom izogibala. 

Pri kombiniranju sodobnega folka, poezije in pripovedništva je zanimiva sposobnost preobražanja rabe vokala. Katja Šulc svoj vokal prilagaja zahtevam glasbe, ki se ji posveča, pri čemer pa svojih okvirov (omejitev) ne more v celoti preseči. Njena prava moč se pokaže v zlitju s kulturo, ki jo v danem trenutku obravnava, saj gre pri tem prvenstveno za raziskovanje, obujanje, seznanjanje z večini neznanimi glasbenimi oblikami. Zaradi tega Katje Šulc ne smemo obravnavati v strogo glasbenem smislu, temveč kot zbirateljico in pripovedovalko znanj, ki so danes v izumiranju, kot tisto, ki zatiranim vrača glas. In pri tem v ospredje postavlja njihovo lepoto – tudi v želji, da bi sami svoje življenje lahko preživeli, obdani z lepoto, in mu s tem povrnili smisel.