Katalena ohranja vez z resničnim svetom

Legendarna skupina Katalena je kot ena prvih pri nas izumila formulo, kako iz ljudske zapuščine delati moderne songe, in dokazala, da bardovska predelava pesmi v resnici pomeni oživljanje ljudskega izročila, ne obujanja, pač pa prekrvavitev, oživljanje reke, ki teče, ki je en sam vdih in izdih. Ob svoji 25-letnici delovanja je izdala deseti studijski album, ki v popolnosti sledi smernicam skupine. Spomnimo: Katalena so vokalistka Vesna Zornik, črno-belo tipkovje in  spremljevalni vokal obvladuje Polona Janežič, Boštjan Narat je kitarist in vokalist, v marsičem pa tudi duhovni vodja in konceptualni virtuoz skupine, Jelena Ždrale skrbi, da ne izostane timber gosli, Boštjan Gombač postane zvočilo, ko je treba iz mnogih glasbil izvleči magijo in nenavadno virtuoznost, denimo igranja na lobanjo, bas kitaro in še mnogo drugega strunskega ima v rokah Tibor Mihelič Syed, za konsistentni ritem pa na bobnih skrbi Robert Rebolj. Tokratni album mogoče malo bolj cika proti zahodu, veliko rezijanskega gradiva se pojavi, veliko napevov in melodike od tam, a zmaga zadnja pesem, ki bo nedvomno hit radijskih postaj. Katalena se je naravno dotaknila primorskega barda Rudija Bučarja in mu ponudila še zvočno zaledje. Kakor eno sta Katalena in Bučar v pesmi Kaj bi blo?. Točno tu je zaobjeto vse. Preprosta zgodba vsakdanjosti, izpovedna melodičnost, nežen pristop k zgodbi, imenitna interpretacija in sugestivna izvedba, ki potegne v sodelovanje. Človek že ob prvem poslušanju brunda zraven, takoj nato pa se v njem prebudi ljudski homunkulus, ki to pesem poje kot svojo. Več v tem žanru ni mogoče doseči.

Na trdih tleh vsakdanjosti je vedno prisotna človekova potreba, da komentira in izraža svoje stanje, da si zastavlja vprašanja in išče odgovore. Čeprav ima album naslov Meja, izšel pa je letos aprila pri Založbi Radia Študent, ima samo navidezne konfine; meja je v resnici človek, glasbenik, ki meja v principu ne priznava in jih lahko s pesmijo brezmejno presega. Ljudska umetnost, sploh petje, nedvomno človekova notranja nuja, da si ozvoči smisel bivanja, je sploh brezmejna. Poleg vsega pa ima še eno lepo lastnost: ponavadi samo niza dejstva, pritajeno razkriva čustva in vedno zelo posredno govori o bistvenem. In ne sodi. 

Ljudska umetnost ne sili v ospredje, noče filozofirati, kot bi rekli ljudje, temveč samo nakaže, pokaže, odkrije stvari in jih izpove. Od tod naprej je človek sam. Osmisliti je treba zgodbo, jo vezati na svojo izkušnjo, na svoje emocije. Čas pač teče. Ljudje smo bolj ali manj vedno isti, vse zgodbe so ponovljive in velikokrat zgolj variacije prejšnjih, če sploh, človek je tu, čuti, sprejema, doživlja. In nekateri med ljudmi komentirajo bivanjsko danost, tako kot Katalena kot ljudski performans trenutka, kot bend, ki izhaja iz preteklosti z zavestjo, da je vsa preteklost sedanjost in prihodnost, da časa ni, je le človek, ki se mu dogaja življenje. Pri Kataleni, prvič sem jo v živo poslušal v sklopu prireditev Lukatelce pri Zdravku Duši v Volčah, se mi je že ob prvem srečanju utrnila misel, da je to pač to, da ljudski duh, naj se oglaša od koderkoli, ne more odmreti, ne more izgubiti stika s svetom in življenjem, ker je pač tu in samo tukaj. Čeprav ga preoblečeš v modernost, mu dodaš parametre iz drugih zvrsti, ne moreš ga zgrešiti, ljudski glas ima eno samo res nadvse čisto in globoko noto – iskrenost. In se sploh ne moreš čuditi, da potem tak koncept kar živi, celo raste in se dograjuje. Katalena je kljub visokemu intelektualnemu in glasbenemu zaledju še vedno čisto preprosta klapa, banda, ki pripoveduje najbolj enostavne zgodbe. In niza jih na način, da lahko dosežejo vsakogar. 

Letos poteka petindvajset let ustvarjalnosti Katalencev, deseti studijski album, ki je ob tej priliki izšel, pa tlakuje prihodnost, ki bo nemara navrgla še veliko lepih reči. Kolektiv Katalene je bolj ali manj standarden, vsekakor v tokratni zasedbi tvori tisto jedro, ki skupino dviguje med najbolj prepoznavne bende folk muzike pri nas. Vodilni vokal, šarmanten, opojen ali odločen in neposreden je pač Vesna Zornik. Takoj jo prepoznaš. Ima krasen smisel za interpretacijo, nikoli ne podleže šablonskim p(ri)ostopom, pač pa pesem poje, interpretira iz vsebinskega izhodišča. Ne popušča v tem, da je najvažnejša zgodba (tekst), takoj nato občutek za interpretacijo, šele na koncu morebitna všečnost ali komercialnost. Vesna Zornik je preprosto pevka, ki vse poje tako, kot da je del nje same, kot da je pesem že od vekomaj njena. Delno je slednje tudi res, saj so priredbe ljudskih pesmi, ki jih naredi Katalena, nekakšno novo avtorsko izročilo, ki črpa iz tradicije. Tudi če predeluje ponarodele komade, kot je nesmrtna Kadore od Beneških fantov. Da se ne bi izgubili v globoki podzavesti ljudi, ki smo to skladbo poslušali vsako nedeljo, ji nadenejo »jarem« počasnosti – namesto poskočnosti, »goveje« polke, je pred nami naenkrat balada, ki pripoveduje, ki riše sliko nekega sveta. Vrhunsko!

K tej glasbi je uživancija pristopiti, ker mrgoli od šarmantnosti ljudskega izročila. Ni pomembno, ali smo na vzhodu ali zahodu ljudske kreativnosti, ta muzika vedno pade na tiste poljane, ki potegnejo človeka v srce zgodbe. Tokratni album mogoče malo bolj cika proti zahodu, veliko rezijanskega gradiva se pojavi, veliko napevov in melodike od tam, a zmaga zadnja pesem, ki bo nedvomno hit radijskih postaj. Katalena se je naravno dotaknila primorskega barda Rudija Bučarja in mu ponudila še zvočno zaledje. Kakor eno sta Katalena in Bučar v pesmi Kaj bi blo?. Točno tu je zaobjeto vse. Preprosta zgodba vsakdanjosti, izpovedna melodičnost, nežen pristop k zgodbi, imenitna interpretacija in sugestivna izvedba, ki potegne v sodelovanje. Človek že ob prvem poslušanju brunda zraven, takoj nato pa se v njem prebudi ljudski homunkulus, ki to pesem poje kot svojo. Več v tem žanru ni mogoče doseči.