Zvočna pripoved podhoda Ajdovščina

Umetnik Luka Uršič, z umetniškim imenom Kalu, nas je v četrtek, 4. junija, popeljal po podhodu Ajdovščina v centru Ljubljane. Njegova zvočna intervencija Pod(hod) je posvečena stanju in spreminjanju Ljubljane. Avtor se je osredotočil na posledice sprememb političnega sistema in na ekonomski razvoj mesta, zanimalo ga je, kako lahko živi prostor v nenehno spreminjajoči se družbi. Umetniška vizija opuščenega podhoda Ajdovščina je tako postala navdihujoča spodbuda za iskanje drugačnosti, poetičnosti zapuščenih prostorov in prisluškovanje njihovi pripovedi. Kalu je podhod povzdignil na umetniško raven in mu dal novo vrednost, s tem ko je zvočno oživil tisto, kar se zdi mrtvo. Obudil je sanje in dal glas samemu prostoru, da smo na njegovih krilih odkrivali njegovo čarobnost na robu družbe.

Če je bil podhod Ajdovščina nekdaj tržno središče Ljubljane, je v novem sistemu mesto duhov. Zato je umetnik dal glas nevidnim prebivalcem podhoda, ki smo jim prisluhnili na zvočnem sprehodu. Najprej z otožnim zvokom flavte, ki je boleče odmeval v praznem prostoru zapuščenih vitrin, kot panova piščal. S tem je odprl našo pozornost za svet v podhodu, njegove zvoke, ki sobivajo z opuščenimi prostori. Ozvočeno potrkavanje plinskih jeklenk in vhodnih vrat bližnje trgovine je sobivalo z bolj oddaljenim zvenenjem zvonov, naša zavest pa je sledila posnetemu besedilu v angleščini, ki se je mešalo z zvoki bližnjega bara. Samotni ostanki nekdanjega življa so se zdeli kot osamelci v pretresljivi izpraznjenosti prostora, ki je izgubil svoj prvotni namen. O mestu, ki raste, je poetično zapel tudi sam umetnik in razvijal misli o stari in novi koži posameznika, ki se išče v podobah mesta, v izložbah, v katerih se včasih tudi prepozna. Besedilo je našlo svoj prostor v zamreženem kotu podhoda in ga sublimiralo s svojo poetično refleksijo ter nas povedlo v razmišljanje o umetniški vrednosti praznih hodnikov, ki so naenkrat postali sugestivni. Posnetek besedila je oživil vodnjak v neposredni bližini, za nekaj trenutkov smo se spet znašli v vrvežu mesta in se umaknili v zgornjo pasažo, ki je dala zavetje plesnemu dogodku. Ta živi utrip v siceršnjem mrtvilu je za hip obudil prisotnost ljudi, ki smo jih pustili ob strani in se posvetili zvočnim sugestijam podhoda samega. Nad njim so zaplesale izpuščene žogice in zazvenele naključno odvržene pločevinke. Kot da bi se z Orfejem vrnili iz podzemnega sveta, smo prečkali Slovensko cesto in se spustili še v drugi del podhoda, kjer nam je zapel in se s pesmijo poslovil od njega. 

Umetniška vizija opuščenega podhoda Ajdovščina je tako postala navdihujoča spodbuda za iskanje drugačnosti, poetičnosti zapuščenih prostorov in prisluškovanje njihovi pripovedi. Kalu je podhod povzdignil na umetniško raven in mu dal novo vrednost, s tem ko je zvočno oživil tisto, kar se zdi mrtvo. Obudil je sanje in dal glas samemu prostoru, da smo na njegovih krilih odkrivali njegovo čarobnost na robu družbe. Tako je dobil novo, umetniško vsebino, ki ga je naselila, nam pa dala miselni polet v nevidni novi svet in refleksijo o tem življenju po življenju in njegovi preneseni vlogi.