Brez erupcij in klimaksov, ampak konservativno jazzy

V projektu The Art of Ten Strings sta se srečala dva slovenska ustvarjalca, kitarist Mihael Hrustelj in godalni improvizator Marijan Dović. Album z zgornjim naslovom sta zasnovala kot akustično in v živo izvedeno delo, brez dodatnih posnetkov in elektronike, kar se zdi, da postaja redkost. Gre za čisto glasbeno ustvarjanje, neposredno, za muziciranje, kakršno je bilo prisotno od začetka glasbe do izumov najrazličnejših elektronskih in drugih pripomočkov. V živo ni mogoče popraviti napačnega tona, če se pojavi, se pa seveda da vedno na njem graditi. Sploh takrat, ko gre za improviziranje, za sprotno ustvarjanje. Ta način, ki je prisoten v mnogih zvrsteh glasbe, prevladuje v jazzu, zato glasbenika posegata po takšnih izvajanjih, ki omogočajo svoboden koncept in sprotno rast zvočnega tkiva. Izvedba je, kot smo od obeh avtorjev že tako pričakovali, imenitna, navdihujoča. Ker je vse nastalo v živo, kot beremo, je verjetno preprostejši izvajalski koncept nujen, da ne pride do trkov pri igranju, poustvarjanju. V vsakem primeru pa lahko prepoznamo prefinjeno medsebojno poslušanje, sodelovanje in dialog, ki sta ga sposobna samo dva res vrhunska muzika.

Kot rečeno, jazz, a tudi latino in svetovna glasba kot trend. Možnosti je še veliko, a iz posnetkov, katerih avtorja sta oba – vsak je dodal pet skladb, se najbolj suvereno sučeta v gabaritih jazzovske estetike. Seveda ne gre za katero od oblik free jazza, nasprotno, improvizacija je lepo strukturirana, skladbe so kompozicijsko premišljene, vse imajo svojo temo, harmonsko podlago in obliko. Glasba je torej dokaj klasično jazzovska, precej konservativna, če pomislimo na vse mogoče iskateljske tendence zadnjih desetletij. Ne prinaša novih, ekskluzivnih prijemov, ne ukvarja se z raziskovanjem zvočnih možnosti, ne preparira glasbil in noče biti moderna za vsako ceno. Karkoli že to pomeni, ponavadi je s tem mišljeno frenetično odkrivanje drugačnosti, nenavadnosti, izvajanje presenetljivih zvokov in šumov. Nič od tega tu, plošča v celoti zveni kot premišljen konceptualni dialog med dvema izvrstnima izvajalcema. Ključna je interakcija, sožitje v zvoku in soigra, preplet dveh duš na isti struni, če duhovito parafraziramo. Improvizacija, sicer temeljno vodilo, se zgodi v vsaki skladbi v pasusih, v katerih določeno glasbilo prevzame pobudo in se izpostavi. Tudi ta element ne štrli pretirano, nobene želje po virtuozni in izstopajoči noti ne zaznamo, preprosto zgodi se, da skladba za hip svobodno zadiha, se prestavi v vzporedne harmonske sisteme ali pa se spontano prepusti melodičnim vijugam po osnovni lestvici in pozove soizvajalca k dialogu, k novi obliki skupinskega muziciranja v nadaljevanju. Posledično so vse izvedbe iste skladbe unikatne in v nekaterih detajlih drugačne.

Res klasičen koncept, pri vseh desetih skladbah premišljen in dosledno izpeljan, zato celotna plošča zveni precej intimistično, komorno in se uskladi s skoraj vsakim poslušalcem. Ne moreš se upreti tako prefinjenemu pretakanju zvokov. Seveda ne gre brez zelo subtilne dinamične komponente. Tudi tu ni kakih erupcij in klimaksov, ne, dinamika je bolj koloriranje vsebine, rahlo senčenje in nežno barvanje glavnih tem, osnovnih postavk. Skladbe so označene z dokaj programskimi naslovi. Naslov je sicer težko povezati z izvedbo, a na nekaterih točkah se da ugotoviti korelacije, recimo, v skladbi Govoreči veter je uvodno ritmiziranje res kot nekakšen piš, sapica vetra, ki se dotika predmetov in ustvarja ponavljajoče se vzorce. Zelo minimalistično, čeprav nas potem melodija zapelje v neke kraje, mogoče bolj južne, kjer je tak govoreči veter mogoče poslušati in doživeti. Slednje je seveda domišljijski vzorec poslušalca, ki išče korelacijo med naslovom in izvedbo, jasno, čisto svobodno in samosvojo, ampak tudi to je nekaj. V takšnem instrumentalnem konceptu naslovov skoraj ne moremo vzeti za parametre vsebin, saj so verjetno bolj motivacija za izvajalca, da se zavrtita v loku svoje privatne zgodbe. Lep primer je zelo literarno naslovljena peta pesem, ki nam skuša nekaj pripovedovati o Malem princu; in tako dalje, vseh deset naslovov, če izvzamemo šesto skladbo z bolj običajno oznako, ki neposredno nakazuje vsebinsko poanto. To je skladba Nokturno. Razpoloženje noči tu ni izrazito melanholično ali skrivnostno, temveč nekoliko bolj živahno, kot je za take skladbe običajno. Pred nami torej ni chopinovski nokturno, ampak precej samosvoj sprehod po nekem razpoloženju, ki spominja na refleksijo, na spomin s kake zanimive koncertne izkušnje iz preteklosti. 

Tako nekako. Skladbe ob naslovih si lahko razlagamo po svoje, lahko se prepustimo, da nas zapeljejo na asociativno pot, še boljše pa je, da se zgolj predamo poslušanju in muziko sprejmemo kot absolutno, ne programsko. Tako se najbolj neposredno pretočimo med čarobne vibracije desetih strun. Izvedba je, kot smo od obeh avtorjev že tako pričakovali, imenitna, navdihujoča. Ker je vse nastalo v živo, kot beremo, je verjetno preprostejši izvajalski koncept nujen, da ne pride do trkov pri igranju, poustvarjanju. V vsakem primeru pa lahko prepoznamo prefinjeno medsebojno poslušanje, sodelovanje in dialog, ki sta ga sposobna samo dva res vrhunska muzika.