Prave tipke, prave orgle, pravi občutek

Zdaj ko se obrestuje poprijeti za harmoniko, je Jure Tori svojo odložil. Jure Tori: perkmandeljc harmonike, pravljičar, trubadur, skoraj kantavtor harmonike, ki je v zasedbi Orlek to glasbilo prepoznavno in prav knapovsko zložil z rock'n'rollom. Vendar Tori ostaja zvest svoji široki ustvarjalni paleti, čeprav projekt Satori izhaja ravno iz omejenih kovidnih časov, ko se je doma namesto harmoniki predajal klaviaturam. Znanim, distinktivnim klaviaturam znamk Rhodes, Hammond in Wurlitzer. Imel je vizijo, podčrtal je žanra soula in jazza, morda tudi blues, prav na tanko, zgolj kot smernico, še pop ter sestavil Satori – pretkano postavo, ki ni zgolj skupek posameznikov, temveč z avtorskimi skladbami dosega bistvo besede »satori«, ki izhaja iz japonskega zen budizma. Absolutni, popolni mir. Satori niti za hip noče biti nič več kot to, kar je: bend, predan zvoku, stilu, glasbilom. Bend, ki prepriča, da je lahko nekaj trajnega, čeprav je primarno projekt. Zdaj je Satori morda bolj poletni bend, idealen za preliv poznega popoldneva v zgodnji večer, in to na uglajen, ne zadrgnjen ali prefin način. Posebno to velja za hitrejše skladbe, ki jih niti ni toliko, a zato toliko bolj izstopajo. Satori zna (p)ostati večer, za katerega nisi vedel, da si ga potreboval in da ga lahko doživiš pri nas. Satori v desetih skladbah pride do absolutne mirnosti, ne glede na preredke gibke prebliske. In zato je naposled takšen album razsvetljenje.

Ironično je Satori na prvencu The Seat of the Soul, tem dovršenem in zlasti zvočno dodelanem albumu s producentom in beat mojstrom Jamirkom, ki kar kliče po koncertnih izvedbah, bolj doživetje poti do tega zenovskega miru. Tori okrog sebe ni zbral prvoligaških glasbenikov zato, da bi potem preigravali že znano. O, ne. Že zato ne, ker Satori ne deluje zgolj kot projekt. Satori kljub projektni naravnanosti sedanjega časa vendarle deluje in izpade kot bend. Zato je koncertiral in še koncertira in ve, kam cilja. To je glasba za bolj umirjeno poletje, za prefinjen, a ne prefin oddih. Če v japonskem budizmu beseda »satori« označuje nenadno, intuitivno spoznanje ali razsvetljenje, v glasbenem žargonu predstavlja silo, ki pritegne, zgrabi in nato počasi popušča z željo po prisotnosti. Da ne bo pomote: to ni zen soul ali nekakšen jazz pop budizem. Ne. Je pomirjujoča glasba za čas limonade, sence, ležalnika, objema, kratkega plesa. Je predvsem občutek. Na albumu se Satori uvodoma, projektu primerno, predstavitveno sestavi v prepričljivo ekipo s prepričljivimi avtorskimi komadi. The Seat of the Soul se začne tako, da privabi s klasično nastavljeno skladbo Find Me a Rhyme, kjer se vokal Ursule Luthar postavi ravno dovolj v ospredje, da popelje pesem, ne pa spelje, medtem ko pesem nezadržno deluje, kot da jo poznamo že od nekdaj. Kaj je potem avtorskega in svežega? Dejstvo, da takšnega albuma pred tridesetimi leti zagotovo ne bi mogli posneti. Tori je v ekipo povabil bolj ali manj prekaljene glasbenike: Primož Grašič (in Kurt Haider) je poprijel za kitaro, Jan Adamek in Gerhard Ornig izmenjaje za trobento, Wolfram Derschmidt za kontrabas, v živo je Tijan Grašič sedel za bobne, ki jih z beati v komadih na albumu plemeniti Jamirko. 

Ursuli Luthar je zaupana velika vloga, ki jo opravlja samozavestno in predano, zaupanje poplača s prepišnim, nežnim vokalom. Svojevrstno izjemo je Tori na albumu naredil pri Tease Blues. Gre seveda za priredbo pesmi Rajc bluz (TETovirani 3, 2001), ki pa se niti ne odmakne pretirano od izvirnika zasedbe Orlek, saj je knap'n'roll že tako in tako imel ob pihalni/trobilni sekciji podložene klaviature. Tokrat pesem bolj zaznamuje ženski vokal, ki pokaže, kam lahko takšni komadi še zavijejo in kako se trobenta lahko ovije okrog vokala na bolj klubski, moderen, svetovljanski način. To je ta beseda: svetovljansko deluje Satori. Urbano, mestno, klubsko. Še večji obrat iz melosa Vlada Poredoša (in Borisa Cavazze) je Mrs. Mary Said Her Last Goodbye, kjer skladba ritmično prestopi meje tudi z rahlo psihedeličnim vokalom. Česa takega Orleki pač ne bi mogli zganjati. Satori je v tem oziru vsekakor lahko nenadno spoznanje, tudi za Orleke in Torija samega. Možnost uvida v lastno ustvarjanje in prirejanje samega sebe – to je žlahtna kakovost, ki ohranja vitalnost in živahnost protagonista. 

Ampak Tori postavo vendarle hitro odpelje stran. Jazzovsko podložena Summer Night Storm je idealna ponazoritev razlik med Torijem v Orlekih in Torijem v Satori. Produkcija je izčiščena, soulovska, moderna, kristalno čista, tako da inštrumenti iz komada naredijo občutek. Tori si privošči solo, iz katerega so jasno vidne bolj pop-jazzovske intence, ki jih poudarjajo odmerjene kitare. Pevka pride na tej točki v ospredje, ampak ni bistvo, ni glavnina. Satori je izkušnja, ne nauk. To najbolj velja za bolj umirjeno, preudarno skladbo Without You, ki se nasloni na prepoznavno strukturo, izvedbeno pa gre za svojstveno in sveže ustvarjanje. V takem komadu, kot je Without You, ne more odločati ali prodirati toliko sama (po)ustvarjalnost kot karizma, izvedba, zgodba. Ursula Luthar preseneti v nižji legi v verzih, da je potem toliko bolj močna refrenska kadenca. Kar prepriča, je celotna zgodba, občutek, povezanost. Bila so leta, ko je Quincy Jones mesece sedel v studiu za takšne spoje žanrov in zvokov. Kar za skupek glasbenikov nikakor ni samoumevno. Ne more namreč kar vsaka ekipa, četudi sestavljena iz preverjenih kadrov, splesti takega občutka. Without You se nato prelije v zelo koncertno, sprehajajočo, poskočno pesem Walking. Tukaj je Satori izrazito privlačen, pozna se, da je pesem nastala na podlagi zgodbe prijateljice, ki je šla iz majhne slovenske vasi študirat na Dunaj, kjer je kakopak pričakovala urbani vrvež, dočakala pa osamljeno razočaranje – in si potem sama naredila vrvež v glavi. Za to predzgodbo smo izvedeli v živo na Festivalu Lent 2024. Ta vrvež potem požene zasedba, ki ne fuša, kot so se šalili na tistem koncertu izpred dveh let. Walking je dokaz, da Satori prej in bolj prepriča s plesnimi, optimistični, pozitivnimi komadi. Kar spet lepo pokaže She, ki album znova upočasni, posoula in se razleze v Prometheus Soul, kjer Torijeve klaviature dobijo svoj najbolj značilni prodorni stil. Ampak njegova glavna odlika je v tem, da za še večje izlete in poudarke premami druge, zlasti trobento. The Seat of the Soul se proti koncu še raje posede, da premisli in premelje izkušnjo s soulovsko, orglarsko pesmijo Travelling Alone, kjer se prepleta več linij in se vse Torijevo poigravanje s tipkami zlije v eno. Nato pa za dokončni počitek pride jazzovsko kitarska Rest Now. 

Satori niti za hip noče biti nič več kot to, kar je: bend, predan zvoku, stilu, glasbilom. Bend, ki prepriča, da je lahko nekaj trajnega, čeprav je primarno projekt. Zdaj je Satori morda bolj poletni bend, idealen za preliv poznega popoldneva v zgodnji večer, in to na uglajen, ne zadrgnjen ali prefin način. Posebno to velja za hitrejše skladbe, ki jih niti ni toliko, a zato toliko bolj izstopajo. Satori zna (p)ostati večer, za katerega nisi vedel, da si ga potreboval in da ga lahko doživiš pri nas. Če je za doživetje stanja satori potreben popoln mir v telesu, ko ni prostora za neravnovesje ali nezdravje, potem so si v Satori zastavili ne toliko cilja, kot popotovanje samo. In na ta način so dejansko prišli do »cilja«. To ni džemanje, ni le preigravanje, ni mozaik v stilu »pokaži kaj znaš«, ki bi mu kimali zlasti kolegi glasbeniki. Je seveda tudi to. Ampak predvsem pa se potrdi, da je največji izziv in najtežje muzicirati preprosto. Satori v desetih skladbah pride do absolutne mirnosti, ne glede na preredke gibke prebliske. In zato je naposled takšen album razsvetljenje. Satori ne bo nikoli postal headliner, tudi popevke tedna najbrž ne bodo posneli, bodo pa v bendu vsekakor poskrbeli za nepričakovano koncertno izkušnjo. Ni vsak, ki pritiska na prave tipke, pravi muzičar. Jure Tori pa je pritisnil na prave tipke, ki so jih slišali še ravno pravi drugi.