Razširjeno polje igranja in poslušanja

Legendarni britanski kitarist, multiintrumentalist, profesor in skladatelj Fred Frith, veteran in ena od pionirskih figur svobodno improvizirane glasbe ter naš neumorni tolkalec in elektrofonik Jaka Berger, ena od osrednjih figur domače srenje raznolikih eksperimentalnih godb, sta se spoznala na glasbeni delavnici v Zagrebu, ki jo je v okrilu festivala Gibanja tam vodil Frith. Lansko leto sta nato prvič natopila skupaj v duetu v osrednjem njujorškem placu za tovrstne godne The Stone-u, ki ga programsko vodi John Zorn. Letos je sledila krajša turneja  s premiernim koncertom na festivalu Gibanja in nastopu na letošnji ediciji festivala Jazz Cerkno. Vmes pa je dvojec odigral še dva koncerta, umeščena v odprto zvočno okolje urbanega mesta in bolj naavnega habitata gozdne krajine. Ta koncerta sta služila kot snemalni seansi za njun prihajaoči prvi skupni album. Prvega izmed teh dveh koncertov sta umestila v park pred Cankarjevim domom, v idealno križišče med urbanim vrvežem in malo oazo bolj naravnega okolja.  Berger in Frith sta odigala tri sete po dvajset minut in v njih začinila določen del časa, časovne fragmente določene zvočne krajine, ki bi bila ob drugem času seveda drugačna. Čas nastopa (in snemanje) je tako tudi bistven element procesa (in beleženja) spontanega komponiranja. Razširjena in nenehno spreminjajoča zvočna krajina pa ne razširi zgolj slušnega polja glasbenikom, temveč tudi nam poslušalcem. Pričujoči tridelni koncert na je tako vpel v intrigantno poslušalsko izkušnjo, po eni strani celostno, po drugi fagmentarno, izkušnjo, ki je odlično spodkopala tradicionalno formo koncerta s tem, da se ta ves čas izmika fokusu, ga premešča. Glasbenika sta to izkušnjo izjemno povzela.

Če je park v mestnem okolju eno tako malo pribežališče pred urbanim vrvežem, pa to ne velja, če se vanj vpnemo skozi zvočno krajino. Ta je propustna entiteta, v katero zvoki neomajano prodirajo, se vanjo naseljujejo, se v njej premeščajo in soočajo med seboj. Če je bil koncert fizično situiran na mali travnati zaplati med grmovji in drevesi, pa je zvočna krajina, v katero se je umestil, zajemala ceste, promet, mimoidoče, publiko, ekipo, glasbenika, obdajajoče stavbe, …, skratka ves naključni urbani šundr, ki postane sestavni del nastopa, polje umeščenosti našega poslušanja in enakovreden del glasbenim in zvočnim akcijam ter gestam, ki sta jih v živo v spontanih soočanjih skupinske igre ustvarjala Berger in Frith. Horizont se torej iz fizične in vidne percepcije bistveno razširi, lokacija pa postane dinamično ogrodje premeščanja raznoterih pomenov, ne le glasbenih.

Koncept umeščanja v okolje je znan obema glasbenikoma in dobro etabliran v različnih praksah eksperimentalne glasbe tudi pri nas (denimo zvočni sprehodi, ki jih ustvarja Zavod Cona ter njihov koncertni cikel AnimotMuzik, festival NiANSA Gatherings,  …). Že l. 1977 sta nemški pihalec Peter Brötzmann in nizozemski tolkalec Han Bennink v polju svobodno impoviziranih muzik ploščo Schwartzwaldfahrt posnela v gozdovih Schwartzwalda. Frithovo umeščanje v različna okolja in različne načine muziciranja in poslušanja lahko spremljamo v legendarnem dokumentarcu Step Across The Border. Kot eden izmed tvornih soustvarjalcev njujorške downtown scene svobodnega improviziranja v »talinem loncu« New Yorka osemdesetih in devetdesetih pa je pripeval k zvočni izkušnji postmoderne reflekije urbanega hrupa, umeščenega v glasbo. Berger je prakse umeščanja v okolje, v polje terenskih posnetkov raziskoval že l. 2019 na plošči In_Dependencies. Zanjo je snemal na različnih lokacijah in se s svojimi prepariranimi bobni in elektrofonijo ter snemalniki vtrl v zvočnost različnih zunanjih prostorov, jim prisluhnil ter se vpel v njihov nepredvidljiv in nenehno spremenljiv zvočni tok. Ob vsem tem gre tudi za odnosu do različnih načinov zajetja zvoka v raznolikih prostorih, do snemalnih tehnologij, ki zvok zajamejo, ga mediirajo in mu postavijo določen zvočni okvir. 

V primeru nastopa s Frithom se stvari še malce bolj zapletejo, oziroma razširijo. Na eni strani imamo razširjeno formo koncerta, ki zvočni fokus razprši in ga nenehno premešča. Glasbena interakcije med glasbenikoma ne poteka zgolj na medsebojni ravni, temveč v interakciji z naključnimi zvoki in širšim ambientom celotne zvočne krajine, ki ju obdaja. Zato je bila godba dua tokrat tišja, polna premolkov, vmesnega poslušanja, bilo je manj »muziciranja« in več teksturalne igre, osredotočanje na okoljske premešujoče (mikro)ritme in šume. Zvočna krajina je nenehno prisotna, v njej se zvoki nenehno premeščajo, stopajo v ospredje in v ozadje in taka je bila tudi natura celotnega nastopa, glasba pa ponikajoča. Petje ptic, šum prometa, hrup delavcev, mimohod ljudi, bližnje in daljne debate iz zunanjega bara, premiki publike in snemalne ekipe, sirene, zvok naprav, vse to je del koncerta, celostne izkušnje, ki ni nikoli celovita. Pri tem se okrog nas se sproščajo in spajajo različne silnice odvisnosti, soodvisnosti in prehajanj, tako v sami zvočnosti kot v sami povednosti zvoka in prostora skozi kontekst človeških posegov v okolje in interakcije z njim. V tem kontekstu so tudi nečloveške vrste, ki naključno vstopajo v zvočno polje (ptice, insekti, mimoidoči psi, …) soavtorji pričujoče zvočno-glabene izkušnje. V njej je Frith posegal po kitarskih preparacijah, po tolkalski igri, mehki uporabi efektov,  tihih harmonskih akordih in po perkusivni igri, Berger pa po tihih mikroritmih, zvenskemu pršenju in barvanju, strunskih potegih in malih zvokih predmetov na bobenskih opnah. Berger in Frith sta odigala tri sete po dvajset minut in v njih začinila določen del časa, časovne fragmente določene zvočne krajine, ki bi bila ob drugem času seveda drugačna. Čas nastopa (in snemanje) je tako tudi bistven element procesa (in beleženja) spontanega komponiranja. Razširjena in nenehno spreminjajoča zvočna krajina pa ne razširi zgolj slušnega polja glasbenikom, temveč tudi nam poslušalcem. Pričujoči tridelni koncert na je tako vpel v intrigantno poslušalsko izkušnjo, po eni strani celostno, po drugi fagmentarno, izkušnjo, ki je odlično spodkopala tradicionalno formo koncerta s tem, da se ta ves čas izmika fokusu, ga premešča. Glasbenika sta to izkušnjo izjemno povzela.

Drugi element nastopa je njegovo beleženje, snemanje skozi snemalne tehnologije (zvok in slika). Mikrofoni so usmerjeni, zajamejo le del razširjenega zvočnega polja, ojačajo signal, ga približajo, zato bo izkušnja koncerta dobila povem novo podobo, ko bo ta zabeležena na albumu, kjer bo kontastirana še s posnetki njunega nastopa v gozdnem okolju. A tudi tu smo v razširjenem formatu, v hibridnem polju koncertnega posnetka in forme terenskih posnetkov.