Sejem(o) pesmi po beneško

Kulturno društvo Rečan - Aldo Klodič je ena od vodilnih sil v Beneški Sloveniji, ki se trudi oživljati, ohranjati in razvijati kulturo tam živečih Slovencev. Sedež ima v rečanski dolini, pred kratkim pa je skupina zanesenjakov izdala kompilacijo skladb z njihovega dolgoživega festivala Senjam Beneške Piesmi. Festival ima res dolgo tradicijo, več kot petdeset let, začel pa je takorekoč iz nič. Nekaj pevcev, predvsem kantavtorjev, spomnim se najbolj znanega med njimi Fracesca »Kekka« Bergnacha, ki je bil svoj čas prava lokalna zvezda, je nastopalo na bienalnem dogodku, »sejmu«, kot so to srečanje beneških glasbenikov poimenovali. Kot so bili začetki festivala nadvse nerodni in izvedbeno bolj borni, se je zadeva razvila v spodobno obliko, v glasbeno produkcijo, ki se ne zadovolji samo z dejstvom, da obstaja, ampak hoče tudi ugajati in dosegati visoke standarde javne produkcije. Marsikatera skladba se bi brez težav pridružila precej bolj razviti slovenski glasbeni sceni in mogoče je škoda, da ta povezava nikakor ne uspe. Zaenkrat.

Festival ima res dolgo tradicijo, več kot petdeset let, začel pa je tako rekoč iz nič. Nekaj pevcev, predvsem kantavtorjev, spomnim se Fracesca Bergnacha – Kekka, ki je bil najbolj znan med njimi in svoj čas prava lokalna zvezda, je nastopalo na bienalnem dogodku, sejmu, kot so srečanje poimenovali beneški glasbeniki. Če me spomin ne vara, je bilo vse skupaj mišljeno tudi kot tekmovanje med glasbeniki, ki so peli v beneški slovenščini. Ampak to tu ni pomembno, dejstvo je, da so se na tem dogodku vedno sproti zbrali vsi glasbeniki s področja rock, folk in etno glasbe, ki so v svojem okolju z vso vnemo ohranjali slovenščino/ beneščino. Treba je vedeti, da je Beneška Slovenija po drugi svetovni vojni padla v precejšnjo nemilost italijanskih oblasti, poleg ekonomskega razseljevanja ljudi iz njihovih dolinic je bil močan tudi vpliv zatohlih in črnih družbenih gibanj, ki so hotela za vsako ceno izbrisati in izničiti slovensko kulturo in ljudi v Benečiji. Kakor že prej. In kot je v takih primerih že znana stvar, so dosegli ravno nasprotno: Slovenci in dobronamerni italijanski sosedje so se združili v odporu in začeli intenzivno, načrtno in z vsemi močmi obnavljati porušeno skupnost. Kmalu je nastala slovenska dvojezična šola v Špetru in s tem je bil zadan dokončni udarec fašizmu. 

In eno od orožij je bil festival Senjam beneške piesmi. Vedno je združeval, gojil narečno izraznost in se čezmejno povezoval z matico, to je Posočjem, ki brez težav razume ta posebni jezik. Širše je bilo težje, saj je narečje, resda imenitno, spevno in nasploh krasno, če lahko dodam, le stežka prodiralo globlje v slovenski prostor. Mnogi avtorji skladb so se včasih trudili peti v bolj čisti slovenščini, a to ni bilo to. Beneško narečje je zakladnica krasnega izrazoslovja, polnega arhaizmov pa zanimivih zlitij z italijanščino, ki je pač uradni jezik tistega okolja. Zelo pojoča je dikcija, ki kliče po uglasbitvi, kar so dobro vedeli pionirji festivala. Osebno mi je bilo poslušanje tistega petja vedno pravo božanje. Slovenska šola, ki je kasneje slovenščino tudi uvedla na raven skupnega jezika, je v tem pogledu celo malo škodovala okolju, seveda zgolj v smislu folklorne avtentičnosti, da se povsem razumemo. Rezijani, na primer, se takemu poslovenjenju niso prepustili in hvalabogu tudi v Benečiji živijo ljudje, ki jim je cela zgodba popolnoma jasna. V tem kontekstu je narečje pridobilo svojo vrednost, splošna pogovorna slovenščina pa postaja oficialna, vseslovenska. Jezik je tako še vedno odraz pripadnosti tisti skupnosti. Že vsa leta je dogodek pomembna vez med generacijami in prav v zgornjem smislu ohranja vez z začetki. Festival si je zamislil pesnik in kulturni delavec Aldo Klodič, ga dolga leta ohranjal pri življenju z vsemi svojimi močmi, po njegovi prezgodnji smrti pa delo nadaljujeta Margherita Trusghnach in Davide Tomasetig. Narečje je dobrodošlo, celo spodbuja se ga, kar je vsekakor novost, knjižna slovenščina pa se v besedilih pojavlja kot dokaz in argument: da, tu smo, Slovenci, Beneški Slovenci, in znamo oba jezika, slovenščino in naše narečje, mi smo živa glasbena scena, polna različnih idej, modernih in bolj staromodnih, smo aktivni in sprejemamo vse, ponosni Slovenci s poreklom, ki se ga ne sramujemo, in imamo veliko muzike, ki je del naše biti.

Na plošči Senjam Beneške Piesmi XXXVI je osemnajst skladb, avtorsko zelo raznorodnih in pisanih. Imamo tako rekoč vse od kantavtorskih komadov, ki spominjajo na dobre stare čase hipijevskega gibanja, preko balad in pripovednih songov do trdometalskih energij, kjer so vplivi iz širokega sveta še najbolj podčrtani. Kompilacija, kot se gre, vsega po malem lahko slišimo, izbor pa navdušuje. Že uvodna skladba List papirja Martine Feri je zgleden primerek songa, ki bi se lahko prijel na vsaki radijski postaji. Že tretja skladba, Moja čačica, ki jo izvaja Pomorac, je pravi rokerski komad, nekako z roba sedemdesetih, in izveden, »ku se toka«, vsebinsko pa duhovit. Reservat Apache, skladba, pod katero so podpisani Teli, se tudi plemeniti z zvoki starega dobrega rocka z barvitostjo vokala Nece Falk in besedilom, ki kritično govori o položaju slovenske manjšine. Super lepo zazveni Čakam te čas; izvajalci CCCP so lirični in nežno pripovedni v krasnem beneškem narečju. 

Kot so bili začetki festivala nadvse nerodni in izvedbeno bolj borni, se je zadeva razvila v spodobno obliko, v glasbeno produkcijo, ki se ne zadovolji samo z dejstvom, da obstaja, ampak hoče tudi ugajati in dosegati visoke standarde javne produkcije. Marsikatera skladba se bi brez težav pridružila precej bolj razviti slovenski glasbeni sceni in mogoče je škoda, da ta povezava nikakor ne uspe. Zaenkrat. Kljub odsotnosti konfina med Slovenijo in Italijo se tovrstni produkciji ne uspe prebiti na matično sceno. Pa se tam najde marsikaj bolj svežega kot v centru, kjer je veliko muzike ena sama reciklaža svetovnih trendov. Benečani imajo v svoji izraznosti še vedno vkodirano potrebo po dokazovanju, po izpovedi, po resnični želji utrjevanja in brušenja svoje skupnosti. Svet kot globalna zver, ki žre posebnosti, se jih skorajda ne dotika. Res uporabljajo vzorce prepoznavnih in popularnih stilov in oblik, a še vedno govorijo o sebi, o svoji usodi, o svojem boju za priznanje