Subtilna magija Petre Strahovnik

Petre Strahovnik ni treba posebej predstavljati, saj se njeni mednarodni uspehi kar vrstijo in o njih obveščamo bralce. Zato se nemudoma podajmo in medias res. Že nekaj let je minilo od najinega zadnjega intervjuja in medtem je nanizala nekaj velikih uspehov: zmago na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum, operno delo BallerinaBallerina po libretu Marka Sosiča, prejela je umetniško nagrado Berlina za glasbo ter nagrade Akademie der Kunste, bivala je v umetniški rezidenci Villa Concordia v Bambergu in letos je bila med prejemniki nagrade Prešernovega sklada. Vse to kaže na izjemno umetniško moč in na to, da je mednarodna javnost prepoznala pomen njenega dela. Bolj kot o sporočilu samem se vprašujem, kaj umetniško delo sproži v človeku. Kako preko senzacij, telesnih vibracij, valovanj, čustvenih odzivov, mentalnih asociacij, skoraj fizioloških premikov v telesu človeka doseže s celim bitjem. Izkušnja, ki jo umetnost ponuja, kjer ne deluje samo na ravni razuma, ampak se dotakne živčnega sistema, diha, notranjih ritmov. In mogoče se prav tam začnejo vzpostavljati neke nevidne niti. Med performerjem in poslušalcem, med ljudmi v prostoru, širše pa tudi med vsemi bitji. Da s sočutjem in odgovornostjo sledimo svoji poti in da vsak dan znova skušamo delovati v najboljši luči za sočloveka, za svet okoli nas. Pa tudi zase, ne smemo pozabiti nase. Če se samo razdajamo, na koncu oropamo sami sebe. In mogoče prav skozi umetnost poskušam dati tudi upanje, občutek bližine, ponudim roko.

V svojem delu se opiraš na interdisciplinarno osnovo, o čemer sva govorili že med pogovorom o projektu Through the looking glass. Gre za pet del, ki opisujejo različna psihična stanja in so bila v sodelovanju z Jürgenom Fritzem izvedena v več galerijah v Haagu. Kako si izpeljala pot od ideje do realizacije? Gre namreč za zelo zahtevno področje prikazovanja duševnih motenj, tvoje delo pa sproža vživljanje v njihovo stanje in empatijo.

Ja, to je bil zelo dolg proces. Drzen, zahteven, mentalno in čustveno hkrati izpopolnjujoč in izčrpavajoč. Najprej je bilo treba oblikovati ekipo, ki je močno čutila sporočilo projekta. Tako strokovnjake, kot sta performance umetnik Jürgen Fritz in psihologinja Christina Bouwkamp, kot tudi glasbenike, ki so bili pripravljeni vstopiti v neznano polje, v proces približevanja in vživljanja v mentalna, čustvena in telesna stanja človeka, ki se sooča z različnimi izzivi, ki spremljajo različna duševna stanja, motnje ali nevrodivergence. Velik del procesa so bile skupne priprave, pogovori, raziskovanje, izobraževanje in individualna srečanja ena na ena z ljudmi, ki se s temi stanji dejansko soočajo. Pomembno se mi je zdelo, da ne ostanemo na površini ali pri abstraktnih predstavah, ampak da človeka zares spoznamo, poslušamo, začutimo njegovo notranjo realnost. Iz tega se je potem začel razvijati glasbeni material. Vsako delo je dobilo svojo formo, nekatera so vključevala video, druga zvočne instalacije, elektroniko. A v samem bistvu je vedno ostal človek. Glasbenik oziroma performer kot človek. Telo in um z notranjimi boji. In publika, ki vse to opazuje od blizu, zelo neposredno, skoraj surovo.

Druga stopnja tega sodelovanja z ansamblom Modelo 62 so tri solo dela z naslovom A fractured Mind, kajne?

Ja, naslednja stopnja projekta se je razširila v večjo zasedbo, torej skladbo za soliste in ansambel. Solisti so razpeti med lastnimi notranjimi boji ter tempom življenja z vsemi pritiski in pričakovanji znotraj kompleksnih družbenih zahtev. Ansambel predstavlja družbo, strukturo, sistem. Nek organizem, nekakšno mašino, ki se pogosto ne ozira na individualnega človeka in njegovo dobrobit. Kot pravi Gabor Maté v eni od svojih knjig: družbo kot sistem, ki človeka potiska stran od samega sebe. A hkrati je ansambel tudi individuum. Posameznik se tako znajde med lastnimi demoni in demoni družbe, v kateri živi. In prav skupek teh sil pogosto še potencira izzive, s katerimi se človek z duševnimi motnjami ali nevrodivergencami sooča. To napetost, razdvojenost in neprestani notranji boj smo želeli ujeti v delu, ki traja približno devetdeset minut in je izjemno intenzivno tako za performerje in glasbenike kot za občinstvo, ki zelo od blizu spremlja postopno odpiranje plasti te surove in ranljive borbe.

Tretja stopnja je opera BallerinaBallerina, ki obravnava problem avtizma in sprejemanja drugačnosti v družbi. Zdi se, da imaš posebno empatijo do ljudi z duševnimi motnjami, znaš se približati njihovemu problemu in ga umetniško prikazati. Kot vem, si do potrebnih spoznanj prišla tudi v sodelovanju z nizozemskim kliničnim psihologom v okviru projekta disOrders. Kakšna je pot od spoznavanja neke duševne motnje do umetniškega dela? Kakšni so bili odzivi na ta dela, kako se je odzvalo občinstvo oziroma posamezniki?

Z neko senzibilnostjo, z odprtim ušesom in odprtim pogledom. Z željo ne toliko po razumevanju v racionalnem smislu, ampak bolj po tem, da si dovoliš sočutje, empatijo, skoraj popolno vživetje v drugega. Da si dovoliš preslikave na lastne senzacije, lastna notranja stanja. To je začetek in hkrati pot iskanja, iskanja drugačnih resnic, drugačnih pogledov, skritih intimnih doživljanj, ki človeka v samoti počasi razjedajo. In prav zato je treba usmeriti pogled tja, kjer je pomoč najbolj potrebna.

Kako bi opisala pot do umetniškega dela? Mogoče kot neki notranji klic, skoraj obsesijo procesa, ki se z intenzivnostjo raziskovanja in dela postopoma prelije v umetniško delo. Zame je bila vstopna točka pri operi BallerinaBallerina knjiga Balerina, Balerina Marka Sosiča, ki sem jo prvič prebrala pred približno petnajstimi leti. Njena drugačna optika sveta, ta krhkost in posebna senzibilnost protagonistke, deklice z avtizmom, me je popolnoma prevzela. In prav to sem želela prenesti v opero – ne opisovati avtizma od zunaj, ampak ustvariti možnost izkušnje od znotraj.

Na premieri sem dobila veliko komentarjev, da se jim je čas izmuznil iz rok, kot da se je čas hkrati ustavil in pobegnil. Meje so se porušile, za trenutek so postali Balerina. Čutila se je neka mogoče celo univerzalna energija. Tega skoraj ne znam opisati. Prav sodelovanje s strokovnjaki, ki so opazovali občinstvo in posameznike, nam je dodatno odprlo pogled. Kako vsak človek drugače doživi takšne performanse. Tudi s šokom, pogledom stran, smehom ali stoičnim izrazom. To so pogosto obrambni mehanizmi in sporočajo, kako težko se sami soočamo z lastnimi strahovi. A če si posameznik dovoli ostati in zares doživeti delo, začnejo stene represije čustev počasi razpadati in takrat se vzpostavi nekaj zelo pristnega – človeški stik, ki ga ni mogoče zanikati.

Tvoja subtilna občutljivost se kaže tudi v umetniško raziskovalnem projektu B-AIR, kjer si pisala za ranljive skupine ter dojenčke oziroma majhne otroke. Kako si se vživela v njihovo psiho in kakšne kompozicijske tehnike si uporabila za izražanje svojih idej?

Začela sem z mislijo o nepopisanem listu. In hkrati z občutkom nefiltriranih informacij, ki prihajajo neposredno skozi čutila. Zato sem se dela lotila z izjemno senzibilnostjo. Tudi sama sem se zelo izpostavila. Svoj intimni proces ustvarjanja sem postavila pred oči javnosti. Že sicer se med ustvarjanjem popolnoma prepustim in tako zunanje senzacije kot tudi notranje vizije doživljam zelo intenzivno, na očeh publike pa se je to še dodatno potenciralo. In prav tam je bil začetek. Pomembni so mi bili detajli. Mikrospremembe. Mikrosvetovi zvoka. Godala, recimo, igrajo konstantne dvaintridesetinke z zelo rahlim pritiskom loka, a z veliko dolžino poteze – in ravno tam se začnejo odpirati drobne nianse, ki kličejo po pozornosti. Iskala sem tudi prostor med šumom in tonom, saj je prav šum zelo blag in naraven za uho dojenčka. Uporabljala sem tudi različne glasbene objekte, recimo stiroporne polkroge, v katerih so frnikole. Ko jih krožno premikaš, nastajajo valovi šuma, skoraj kot dihanje ali šelestenje listov: fuuuf, fuuuf, fuuuf … Pa preparacije klavirja, mikrotonalne spremembe, mikrotransformacije znotraj zvoka, vse z namenom, da se pozornost usmeri v ojačani mikrosvet, v tisto, kar običajno ostane preslišano. V delu sem sodelovala z vrhunskim čarodejem, ustvarjalcem iluzij, pedagogom in raziskovalcem Aljažem Šonom. Njegova prisotnost ni bila zgolj performativna, ampak vsebinska. Čarovnija je namreč povezana z usmerjanjem pozornosti, z občutkom čudenja, z odpiranjem zaznave. V elektronskem traku sem uporabila tudi zvoke čarovniških rekvizitov in jih vkomponirala v zvočno skulpturo. Svet iluzije in subtilnega premika percepcije zelo sovpada s svetom zgodnjega otroštva in senzoričnega doživljanja

Zapustila si Slovenijo in se posvetila podiplomskemu študiju na Kraljevem konservatoriju v Haagu, pri profesorjih Martijnu Paddingu in Petru Adriaanszu v Haagu, kjer zdaj živiš. Kako v ustvarjalnem smislu sedanje okolje deluje nate v primerjavi s slovenskim, kakšne možnosti ti daje?

Haag oziroma Nizozemska mi je odprla ogromno možnosti. Že čisto praktično je to evropsko središče: hitro si v Nemčiji, iz Schipola vsepovsod, svet je nekako bolj na dlani. To pomeni veliko več možnosti za sodelovanja, projekte, povezovanja in dolgoročni razvoj dela. Hkrati je okolje zelo odprto za raziskovanje, interdisciplinarnost, eksperiment in unikatnost. Preplet disciplin, žanrov in umetniških praks je nekaj zelo organskega. Projektov sodobne umetnosti je ogromno in publike prav tako ne manjka. Seveda pa je treba publiko tudi vzgajati, spodbujati radovednost in odpirati prostor sodobni umetnosti in se ne zapirati za elitistična vrata glasbenih institucij. Royal Conservatory v Haagu mi je s študenti kompozicije iz štiridesetih različnih držav dal predvsem širino pogleda, percepcije, estetike in filozofski pristop k vprašanju, kaj je lepota. Martijn Padding in Peter Adriaansz sta imela zelo različna pristopa, a sta oba spodbujala iskanje lastnega glasu, lastne estetike. In mogoče je ena največjih razlik ta, da mi Nizozemska odpira možnost, da skladanje ni samo hobi, ampak dejansko poklic.

Kakšne tehnike izbiraš pri posameznih projektih, gre za izbor glede na temo ali pa se čutiš svobodno in je tema bolj izhodišče za tvoja glasbena raziskovanja? Kot vem, so ti blizu raziskovanja zvoka zvočnih posod in stiropora pa razširjene izvajalske tehnike … V svoja dela vključuješ tudi performans. Pred časom si navedla, da ste v projektu disOrders iskali povezave, kako občutiti na svojem telesu vse, kar doživlja človek, ki je v depresiji, in ste to nato z gestami in igranjem prevedli v zvočni dogodek. V svojem delu se ne omejuješ, si pristaš svobode; ali ti kdaj zmanjka idej za novosti oziroma kje iščeš navdih?

Raziskovanje samo, tako izvenglasbeno kot glasbeno, je izhodišče. Eksperimentiranje s klasičnimi instrumenti, preparacije, iskanje popolnoma novih zvočnih predmetov in materialov. Žene me nuja, močna sila, instinkt. Vizije se postopoma razkrivajo, a so na začetku še vedno abstraktne kompilacije, skupki primarnih zvočnih osnov. In te potem znova in znova iščem, razkrivam, razvijam. Življenje mi je podarilo vse prej kot dolgočasno pot. Polno vzponov, padcev, izzivov, intenzivnih izkušenj. In ravno te izkušnje me bogatijo. Hkrati imam široko odprte oči. Sem opazovalec in sem zelo radovedna. In prav ta kombinacija nenehno sproža nove zametke idej. Idej je vedno polno, kar naj lijejo. Si jih tudi zapisujem, čeprav najbrž mnoge nikoli ne bodo prišle do svoje končne oblike. Pomembno je, da se odpreš toku idej, da jih zaznaš in jim nameniš pozornost. Ključen pa je fokus, tudi ultrafokus. In da se kljub bombardiranju podatkov, zunanjim in notranjim impulzom ter nenehnemu jemanju pozornosti vedno znova vračaš v osrčje umetniškega dela

Eden zadnjih dosežkov je Balkan Affairs, projekt, ki je bil izveden na festivalu ECLAT v Stuttgartu ter na festivalu Ultraschall Berlin. Sodelovala si s skladbo 1945-, ki prav tako obravnava ranljivo obdobje tega in poznejših let, zaznamovanih s povojnimi grozotami. Na to temo te veže tudi skladba SCREAdoM in epilog UnScream, v katerih obravnavaš pričevanja žrtve posilstva na Mednarodnem tribunalu za Jugoslavijo v Haagu oziroma stradanje otrok v vojni. Kje najdeš moč in znanje, da iz teh najhujših vojnih strahot ustvariš glasbeno delo?

Ne morem si zatiskati oči, pa če bi si še tako želela. To niso samo dogodki daljne zgodovine, to je tudi zgodovina današnjega dne, ki se znova in znova ponavlja. Kot piše Harari, smo stradanje kot posledico pomanjkanja hrane že zdavnaj presegli. Stradanje danes obstaja predvsem zaradi političnih odločitev, zaradi sistema, zaradi človeške krivde. In ravno to je tako težko sprejeti – zakaj kot družba še vedno ne premagamo zla in obrnemo lista? Ko razmišljam o tem, imam cmok v grlu. Želodec se mi obrača in srce mi začne močneje biti. Prisotna je frustracija, ker nimaš dejanske moči, ker ne moreš neposredno ustaviti teh grozot. Vsak lahko naredi le tisto, kar je v njegovem dosegu. A skupaj smo močnejši. Projekt Balkan Affairs povezuje skladatelje iz držav nekdanje Jugoslavije, ki skozi glasbo, performans, elektroniko in video reflektiramo teme travme, vojne, spomina in skupnega sobivanja. V središču projekta je ansambel Neue Vocalsolisten Stuttgart, eden najuglednejših vokalnih sestavov za sodobno glasbo na svetu. Moje delo SCREAdoM se osredotoča na trpljenje nedolžnih žrtev vojne, zlasti žensk, žrtev posilstev. Besedilo temelji na pričanju žrtve številka 87, podanem pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo. V ospredju je izkušnja travmatičnega dogodka ter njegove dolgotrajne psihološke posledice, zlasti posttravmatske stresne motnje. Pravnica mednarodnega prava je ob delu pripomnila, da lahko prav umetnost s težo takšnih tem ljudi doseže večplastno. Umetnost se človeka dotakne tudi čustveno, mentalno, fiziološko, na vseh ravneh hkrati, saj človeka postavi zelo neposredno v samo izkušnjo. Mislim, da ima prav povezovanje strokovnjakov in umetnikov z različnih področij največjo moč; in mogoče tudi največ možnosti za radikalni premik.  

Izvor orkestrskega dela 1945– je v naši zgodovini, v razkolu prebivalstva, ki preko epigenetike še danes zaznamuje skoraj vsakega Slovenca. In to se bo prenašalo naprej, če se ne bomo znali pogledati v ogledalo, priznati svojih napak, se opravičiti in dostojno stopiti v nov dan. Te teme se preslikavajo v druge konflikte, druge družbe, druge sisteme. Koncertni mojster Radijskega simfoničnega orkestra Berlin je po izvedbi dela 1945– rekel: »Kot da bi doživljal bombardiranje Berlina.« Nujno je govoriti o temah, ki jih družba potiska v senco, medtem ko se grozote še vedno dogajajo – prav zdaj, danes, to minuto.

Kako oblikuješ skladbo od ideje ali naročila do izvedbe? Najbrž je bila tehtna tvoja izkušnja umetniškega bivanja v Bambergu, kjer si v vitrini galerije ure in ure pisala svoje delo ljudem na očeh. Kako se vživiš v ustvarjanje?

Forma skladbe je osnova. Čas lahko ukrivimo, ga pospešimo ali upočasnimo. Glasbeni material, ki ga izbereš iz vseh raziskovanj in eksperimentiranj, potem razvijaš, mu slediš, ga odpiraš, prečesavaš njegove možnosti in se pustiš voditi, da razkrije svoje potenciale. Celotni proces ustvarjanja pa je še vedno zelo misteriozen, tudi meni. Po eni strani se počutim, kot da sem na prepihu, hipersenzibilna za vse zaznave, notranje in zunanje, kot da se filtri podrejo. Po drugi strani pa nastopi neki hiperfokus, flow state, kjer se stvari začnejo same sestavljati v celoto. Vsekakor to ni gladka pot. Prisoten je ultrafokus, včasih skoraj obsesija – in prav ta pogosto pripelje tudi do izčrpanosti, dvomov in notranjih ciklov. In seveda disciplina, čas za delo. A ta goreči notranji občutek, skoraj kot vdih, ki je nujen za življenje, je premočan, da bi odnehala. Na koncu pa ostane občutek izpolnjenosti. Občutek, da živiš v skladu s svojimi vrednotami. In ta je zame veliko več vreden kot hrepenenje po minljivem trenutku sreče. 

Ali se kdaj posebej posvetiš kateremu od glasbil in ga raziskuješ? Spomnim se skladbe Amaranthine za klavir, živo elektroniko in trak, v kateri obravnavaš mikrotonalno spreminjanje tona s pomočjo magnetov; gre za zvočne in barvne spremembe. S približevanjem in odmikanjem magnetov in z manipulacijami s stiroporom dosegaš vibriranje, glissando in tremolo učinke. Kako si ustvarjala to skladbo?

Instrumente, za katere pišem, raziskujem znova in znova. Za klavir in elektroniko sem napisala že dve večji deli, poleg tega je klavir prisoten v številnih komornih skladbah. Verjetno tudi zato, ker je klavir moj primarni instrument, največ eksperimentiranja poteka prav na njem. In z vsako novo skladbo se še bolj poglobim, odpirajo se nove možnosti. Zelo me privlači preparacija z dolgim sustain tonom ter manipuliranje, transformiranje in sekundarno vplivanje na že obstoječi ton. Zanima me organsko spreminjanje in progresija skoraj nekega »atoma zvoka«, ki se postopoma razvije v glasbeni material. Kako se en sam ton začne odpirati, spreminjati, razkrivati mikronianse, mikropremike, alikvote, barve. In kako se tem zvokom čim bolj pristno približati. Skladba Amaranthine je zelo senzibilna, pianistka Saskia Lankhoorn pa jo izvaja s takšno občutljivostjo, da je vsak ton, vsaka gesta hkrati zelo premišljena in intuitivno vodena. Amaranthine pomeni nekaj brezčasnega, nekaj, kar ne oveni, kar ostaja živo in se nenehno preobraža. Album smo snemali tudi z binavralno tehniko – načinom snemanja, ki zelo realistično zajame prostorsko zaznavo zvoka, skoraj tako, kot da je poslušalec fizično znotraj samega zvočnega prostora.

Kaj komponiraš v tem trenutku? Je to novo naročilo, raziskovanje, ki bo privedlo do nove skladbe, se fokusiraš na določen družbeni problem …?

Pravkar smo zaključili projekt Re-Set z ansamblom KNM Berlin. Gre za interdisciplinarno delo, ki raziskuje povezave med boleznijo, travmo, dihom, telesom, zvokom in procesi zdravljenja. Zanimal me je predvsem prostor med krhkostjo in ponovno vzpostavitvijo ravnovesja – kako telo in zvok hranita spomin, kako lahko nastane prostor za transformacijo. Trenutno pa pišem novo skladbo po naročilu ansambla Airborne Extended z Dunaja. Ker je v zasedbi tudi čembalo in Paetzold, veliko časa posvečam raziskovanju teh instrumentov in njihovih novih zvočnih možnosti. Čez nekaj tednov grem na Dunaj, kjer bomo vse te raziskave praktično preizkušali in nadaljevali z eksperimentiranjem. Ideja izhaja iz nadaljevanja dela Re-Set, zanimanja za povezavo med telesom in umom oziroma mind–body unity ter prevajanja notranjih senzacij v zvočno in performativno obliko. V ospredju so pulz, utrip, blisk, preblisk, svetlobni impulzi in povezave med zvokom, svetlobo, dihom, pritiskom in percepcijo. Ponovno pripravljamo tudi projekt disOrders, zarisani pa so tudi novi načrti, med njimi zelo nekonvencionalen klavirski koncert ter večje odrsko delo. 

Morda dodaš še kakšno misel o sebi? O tem, kaj sporočaš s svojo glasbo?

Bolj kot o sporočilu samem se vprašujem, kaj umetniško delo sproži v človeku. Kako preko senzacij, telesnih vibracij, valovanj, čustvenih odzivov, mentalnih asociacij, skoraj fizioloških premikov v telesu človeka doseže s celim bitjem. Izkušnja, ki jo umetnost ponuja, kjer ne deluje samo na ravni razuma, ampak se dotakne živčnega sistema, diha, notranjih ritmov. In mogoče se prav tam začnejo vzpostavljati neke nevidne niti. Med performerjem in poslušalcem, med ljudmi v prostoru, širše pa tudi med vsemi bitji. Da s sočutjem in odgovornostjo sledimo svoji poti in da vsak dan znova skušamo delovati v najboljši luči za sočloveka, za svet okoli nas. Pa tudi zase, ne smemo pozabiti nase. Če se samo razdajamo, na koncu oropamo sami sebe. In mogoče prav skozi umetnost poskušam dati tudi upanje, občutek bližine, ponudim roko.