Zemlja, iz katere kipi upanje ...

Janez Dovč & Sounds of Slovenia je kolektiv, ki je pri Založbi Celinka letos maja izdal novo ploščo z naslovom Zemlja, iz tebe se dotikam vsega. Plošča je posnetek nastopa v Cankarjevem domu ob koncu leta 2025, posneli so ga mojstri RTV Slovenija, nastopa pa razširjeni kolektiv tega večletnega projekta. Mogoče je pošteno, da jih naštejemo po vrstnem redu z zavihka plošče: Metod Banko (glas, zvočila), Klemen Bračko (violina), Janez Dovč (harmonika, elektronika, klaviature), Klemen Kotar (saksofon, flavta, bas), Laura Krajnc (glas, violina), Kristjan Kranjčan (bobni, violončelo), Žiga Kranjčan (glas, ples), Goran Krmac (tuba, bas, elektronika), Irena Preda (sopran), Petra Vidmar (marimba, tolkala, zvonovi), Gregor Volk (glas, kitara), Tomaž Zevnik (klarineti), Beročka (Selma Franov, Marinka Prelog) in pevska skupina Maroltovke. Zvok sta oblikovala Janez Dovč in Jure Malič. Muzike je za uro in devetnajst minut, na plošči pa je devetnajst skladb. Na tej koncertni izvedbi je v eni žlici zajeto oboje, ljudsko in avtorsko, besedilni presežki pa so poetične besede Lili Novy, Edvarda Kocbeka, Gregorja Strniše, Srečka Kosovela in Simona Jenka. Ta kompilacijska ideja združevanja ljudskega in umetnega je dober pristop za podkrepitev naslova, ki govori o zemlji, iz katere avtor črpa. Na tej koncertni izvedbi je v eni žlici zajeto oboje, ljudsko in avtorsko, besedilni presežki pa so poetične besede Lili Novy, Edvarda Kocbeka, Gregorja Strniše, Srečka Kosovela in Simona Jenka. Ta kompilacijska ideja združevanja ljudskega in umetnega je dober pristop za podkrepitev naslova, ki govori o zemlji, iz katere avtor črpa. Janez Dovč je s tem ciklom nekako vstopil med guruje, med glasbenike, ki poskušajo iz grude zemlje oblikovati zlato kepo umetnosti. Sam bi izpostavil ljudsko Šetala se gori, doli, ki je v tej izvedbi po mojem mnenju vrhunec umetnega aranžmaja čiste ljudske poetične duše, kraljica vseh resnic. 

Na zavihku se seznanimo s konceptom, ki je široko zastavljen: glasbeniki izhajajo iz ljudske pesmi, jo prepletajo z avtorskim pristopom, kombinirajo vse mogoče načine izražanja in potem zmiksano sporočilo podpišejo na način, ki govori o nekakšni slovenski glasbeni identiteti. V bistvu zelo sporočilno, tudi priljudno za mnoge poslušalce, saj se koncept precej strogo drži klasičnih orkestracij, pričakovanih izpeljav in ubranega izvajanja. To skoraj ne more zgrešiti cilja – širokega občinstva, ki nima interesa za eksperiment in prehude inovacije. Priznam, da me je pristop očaral in še enkrat več prepričal, kakšen mojster za harmonizacijo enostavnih melodij je Janez Dovč. Korpus glasbenikov, ki jih je zbral okoli sebe, mu zvesto sledi in gode po njegovih notah, kot se reče. Res vrhunsko izpeljan koncept, ne glede na dejstvo, da se me reciklaža ljudskega duha malo težje dotakne, saj ponavadi bolj navijam za presežek v smislu novih pristopov na temelju starega. Skladba Zemlja je gotovo take vrste delo, ki ima bolj udaren nastavek, sicer pa duha plošče jasno razberemo v spremljevalnem besedilu, kjer piše: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, jezika, narečij, avtorska pesem pa je 'vzmet duha' na višini časa, ki to raznolikost povezuje.« 

Na tej koncertni izvedbi je v eni žlici zajeto oboje, ljudsko in avtorsko, besedilni presežki pa so poetične besede Lili Novy, Edvarda Kocbeka, Gregorja Strniše, Srečka Kosovela in Simona Jenka. Ta kompilacijska ideja združevanja ljudskega in umetnega je dober pristop za podkrepitev naslova, ki govori o zemlji, iz katere avtor črpa. Zemlja je širok pojem, domač vsem slovanskim jezikom, pomensko pa zelo širok, saj zaobjame vse od pomena prsti, tal, površja preko dežele, pokrajine, države do posesti in zemljišča, kjer si postaviš svojo zemljanko. Tu smo torej, na trdnih tleh vsakdanje realnosti, brez pretencioznih iskanj »neba« in onstranstva, tu smo, na zemlji, iz katere črpamo življenjsko silo in navdih in prostranost duha. Naj skromno dodam še svoj osebni koncept vrta, vira solate in navdiha, iz katerega se napajam in hranim. Plošča torej sega v območje naše pojavnosti na zemlji, našega bivanja v okolju, ki ga čutimo pod nogami, iz katerega rastemo in v katero se na koncu zvrnemo kot mrtve klade. Koncept, ki mu Dovč dodaja narodnostni pridih, je smiseln in kreativno zaresen. Pa še trajnostno večen, nikoli končan. Bogastva okrog nas je, kolikor hočeš. Ko se zazreš v obličje Evterpe, navdiha ne more zmanjkati, ljudski genij pa je tako in tako nesmrtna kategorija visoke pesmi. V bistvu višje od umetne, saj slednja definitivno izhaja iz brazd surovih njiv in čistoti primarne narave, ki je naša skupna mati, naša skupna zemlja in navdih. Kar se tiče glasbenih zaključkov, plošči ni moč ničesar očitati. Vse je izvedeno vrhunsko, poustvarjalci, tako instrumentalni kot pevski, so živo, hvaležno in zvesto telo, ki zna oblikovati celoto. Bržčas tudi iz osebne potrebe vsakega izmed njih, da je zemlja in Zemlja naša edino upanje, naš edini dom in naše zatočišče v vihravih vibah vesolja, kjer nam ni mesta. 

Janez Dovč je s tem ciklom nekako vstopil med guruje, med glasbenike, ki poskušajo iz grude zemlje oblikovati zlato kepo umetnosti. Sam bi izpostavil ljudsko Šetala se gori, doli, ki je v tej izvedbi po mojem mnenju vrhunec umetnega aranžmaja čiste ljudske poetične duše, kraljica vseh resnic. Popolnoma preprosta, brez dramaturgije, lirična, v srce segajoča in čista kot solza. Smiselno je v njej odpadel razširjeni inštrumentarij, harmonska podlaga se prepusti petju, edinemu resničnemu gasu, ki prihaja iz zemlje (in Zemlje) in v resnici zadene bistvo plošče. Če je okrog te srčike veliko bliskavic, je tu centrum tendineum, diafragma celotnega projekta. Če že moramo na vse strani govoriti, smo tu naenkrat v preprostem »zamolku«, ki pove več kot vsaka gostobesednost. Taki smo. Iščemo, da se izgubljamo v širjavah, in najdemo se, ko smo najbolj sami in tiho