Glasbena paša po Šar planini

Iztok Koren, eden izmed najbolj plodovitih ustvarjalcev svoje generacije v miljeju alternativne, melanholične, predvsem pa nove ljudske glasbe, se tokrat predstavlja v vlogi skladatelja filmske glasbe. Album The Land of Šar zaobjema njegovo sodelovanje z režiserko Petro Seliškar in predstavlja originalne kompozicije, spisane za filma Gora se ne bo premaknila (2025) in Poletne počitnice (2025), vključuje pa tudi kompozicijo, ki nosi isti naslov kot album in je bila napisana in posneta posebej zanj. Še en pomemben košček konteksta je dejstvo, da je v posameznem filmu zgolj dvanajst minut glasbe, kar pomeni, da so na albumu z izjemo zadnje kompozicije izjemno kratke skladbe, v povprečju dolge kako minuto. The Land Of Šar je izrazito poveden, razgiban in doživljajsko poln album. Iztok Koren nas z njim tudi ob odsotnosti filma elegantno vodi po pokrajinah naše lastne domišljije. Korenova aranžmajska izkušenost in instrumentalna prekaljenost se izkažeta v vlogi glasbenega pastirja.

Na tej točki moramo potegniti analitično ločnico, s katero postavimo filmsko glasbo v drugačno kategorijo kot standardno skladanje. Kar zadeva slednje, lahko predpostavljamo, da gre večinoma za zaokroženo celoto, ki sama nosi celotno povedno, čustveno in doživljajsko težo. Seveda pri tem lahko potem argumentiramo, da doživljanja glasbe ne moremo izolirati od prostora in časa, v katerem jo izkušamo, kar pomeni, da se je drži množica načrtnih in naključnih atributov. Po drugi strani se pri filmu ali gledališki predstavi in drugih dokaj fiksnih umetniških oblikah naš fokus in pozornost zožita in usmerita k povednemu toku primarnega dogajanja, in to tudi v primeru, ko množica atributov ni zares manjša. Dobra filmska glasba torej deluje funkcionalno v relaciji do drugega medija skozi komplementarnost ali kontrast. 

S tega vidika brez ogleda filma težko sodimo o umeščenosti in drugih vidikih kompozicij v filmu, vendar na podlagi slišanega in ob poznavanju obeh ustvarjalcev lahko sklepamo, da je stik obeh izrazov premišljen, čuten in na mestu. S tem v mislih se zdaj polotimo obravnave same glasbe. V skladbicah so vseskozi prisotna močna vzdušja, ki se menjajo. V teksturah jasno slišimo Korenovo nezamenljivo zvočno estetiko. Njegove kompozicijske izkušnje lahko opazimo in pohvalimo zlasti pri širokem razponu glasbenih misli, ki jih podaja skozi miniature, in pri aranžmajih. Skladbe namreč zvenijo, kot bi jih izvajal izjemno uigran ansambel. Iztok Koren do potankosti pozna zvočni potencial svojega inštrumentarija in s pridom realizira ta potencial. Kljub formi glasbenih miniatur so kompozicije popolnoma razvite, dovršene in idejno zaokrožene. Album se posluša povezano in ga zlahka doživljamo tudi kot samostoječ izdelek, ne da bi pogrešali njegove slikovne okvire. Glasbeni motivi so uravnoteženo razporejeni širom spektra različnih zvenov in podpirajo lastni evokativni povedni lok. Ne glede na to, ali je osrednja ideja utemeljena na melodičnem ali ritmičnem materialu, ki ga spremlja bordun, jasno slišimo ponazoritve gibanja, radosti, brezčasnosti in napetosti. V zaključni kompoziciji The Land Of Šar Koren že predstavljeni material konceptualno poveže v daljšo obliko, ki je bolj v liniji standardne minutaže na albumih zasedbe Širom. In tu ima dovolj prostora za lagodnejše razvijanje glasbene ideje, v kateri predstavi svoje videnje dežele Šar planine. 

The Land Of Šar je izrazito poveden, razgiban in doživljajsko poln album. Iztok Koren nas z njim tudi ob odsotnosti filma elegantno vodi po pokrajinah naše lastne domišljije. Korenova aranžmajska izkušenost in instrumentalna prekaljenost se izkažeta v vlogi glasbenega pastirja