Dotikalnica zvočnih prostorov

Samo Kutin je totalen kreativec. »Totalen« je mišljeno v slovarskem pomenu besede (po SSKJ: »izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti«), da kamor poseže, v kateri koli prostor se razlivajo njegovi zvoki, vedno je v totalu, v prvem planu, v izrezu, ki opredeljuje celoto. Seveda ne v smislu goreče želje po vidnosti oziroma slišnosti, ampak v pomenu kreiranja in plemenitenja dotičnega prostora, a ne kot vodilni ton, pač pa predvsem in prvenstveno v sobivanju z njim, v sožitju, v sozlitju z zvoki, ki so tam, namenjeni sami sebi, dokler jih ne sreča uho, ki jih prevrednoti in osliši. Dodali bi še to: ko solist stopi pred orkester, mora temu dopustiti svobodo, avtonomijo, njegova vloga ne sme biti vrednostno predimenzionirana, pač pa spravljivo povezovalna, sodelujoča, saj le tako glasba postane enovita, zaokrožena in sta oba, tako solist kot orkester, (so)kreatorja umetnine. Tako je Kutin sedel v vrtačo in »pil nje prelesti«, prisluhnil življenju okrog sebe, se potopil v okolje in postal eno z njim. Človeški glas v prostoru, zven njegovih strunskih glasbil in njegovih izvirnih glasbenih pripomočkov, glas, ki ne oponaša, ne posnema, temveč sobiva in oblikuje čas in trenutek sožitja z vsem, kar je ob njem in z njim v bližnjem stiku. Žabe se zanj najbrž ne menijo prav zelo, no, ne vemo zares, kako je s tem, a on nedvomno postane del njihove zvočne domovine.

Vse to nas prešinja, ko poslušamo Kutinov solo projekt Prostori XI, ki je luč zvoka ugledal junija letos. Plošča je del zbirke, ki jo izdaja Zavod Murmur, snemanje, miks, mastering, oblikovanje in fotografije pa so delo Jerneja Babnika Romanjuka. Kutin se na plošči pojavi kot organizator in oblikovalec, umetnik in spiritus agens, ki prosto lebdečo zvočnost s kraške pokrajine, ki sama po sebi ni del muzike, prefinjeno povezuje v enovit organizem. Devet skladb ima samo tri naslove: Jama, Kal in Vrtača. Seveda se permutirajo in ponavljajo, zdi pa se, da je vsaka zase zaključena celota, ki ne potrebuje nobene druge dimenzije. Vse skladbe so posnete v naravnem okolju, na Krasu, zato je pokrajina del skupne zgodbe. Narava, z vsemi svojimi šumi, zvoki, živalskimi klici, vetrom in prostorsko brezmejnostjo, postane snemalni studio, v katerem Samo Kutin išče stik in tip, dotik in preplet. 

Človek, ki pride v ta naravni prostor z namenom sožitja, ima v principu problem: najprej mora odložiti svojo človeško prevzetnost v urbanem okolju in se potem približati rudimentarnim prostorom spoštljivo, tiho in brez zahtev. Narava je, kar je, v človeku pa navadno mrgoli šare, zvočne, umske, čustvene in čutne, da je joj. Samo Kutin je krasno povedal, kaj je njegov kreativni vzgib znotraj naravnega okolja, takole je lucidno opredelil svojo ustvarjalno platformo: »Na tistih krajih, ki so še uspeli obdržati del divjosti, je nekaj, kar me privlači in hkrati po malem straši. Kar je sprva zaznati kot tišino, se kmalu izkaže kot mozaik pokljanj, malih, komaj slišnih krikov ... V tej tišini je dovolj prostora za vse; tiste, ki se skrivajo, in tiste, ki napadajo, za iščoče snubce in valeče samice ... Sprašujem se, če sem tu tujec ..., pa si kmalu priznam, da sem tu tujec le toliko, kot to sam hočem.« In res, pristopanje k zvokom narave je za glasbenika poseben izziv. Tu so, vabljivi, vsi jih poznamo, prečlovečiti jih v umetnost, pa je umetnost, ki redkim uspe. Ničkoliko je bilo že povezav visoke muzike z naravo, a največkrat je šlo za mimikrijo, za posnemanje in kopiranje. Spomnimo se Gallusove Kokoške pa mnogih ptičjih žvrgolenj v delih znanih skladateljev, denimo kakšnega Kataloga ptic Olivierja Messiaena. Tega je veliko, a večinoma so skladatelji naravne zvoke vzeli kot rudiment, nekaj »od tam«, iz narave, in jih nato predelali v svojih konceptih in uravnali po človeških vatlih, da ne rečem potrebah. Temu bi mirno lahko rekli zvočna kolonizacija. Narava kot navdih in vzgib, redko so postali enoviti del skupnosti, kot del umetnosti kot take. Narava je bila pogosto le izdih in redko tudi vdih. Odvisno sicer od kulturnega okolja. Panteistične družbe so jo dojemale drugače, nam pa dualizem, ki človeka postavlja nasproti naravi, zapoveduje trenutna civilizacijska norma, ki korenini v krščanskem vrednotenju bitij in vse rangira: žabji reg je nižji od človeškega riga, murnov črič je primitivnejši od človekovega čveka, ptičji čivk je ništrc proti našemu blebetanju.

V zadnjem času »romantične« učinke narave, ki bi bili samo človekov dodatek, kras in uporabno sredstvo, le še redki uporabljajo na takšen način. Tisto tam, narava, se nam začenja prikazovati kot opomin. Bolj ali manj se dviguje zavest o enosti, o nedeljivosti. Tudi zvočni in vsebinski. Tako je Kutin sedel v vrtačo in »pil nje prelesti«, prisluhnil življenju okrog sebe, se potopil v okolje in postal eno z njim. Človeški glas v prostoru, zven njegovih strunskih glasbil in njegovih izvirnih glasbenih pripomočkov, glas, ki ne oponaša, ne posnema, temveč sobiva in oblikuje čas in trenutek sožitja z vsem, kar je ob njem in z njim v bližnjem stiku. Žabe se zanj najbrž ne menijo prav zelo, no, ne vemo zares, kako je s tem, a on nedvomno postane del njihove zvočne domovine. Ptiči v zaledju se najbrž tudi nimajo namena kutinčkati z njim, so pa tu, glasni in živi. Krasni »ozadnji vokali«, ki suvereno dajejo štimungo celoti. Da ne naštevam, čeprav je vse izvedeno z minimalizmom, z občutljivo mero majhnosti, rahlosti, krhke bližine in komaj zaznane prisotnosti. Kutin je v tem tihem in blagodejnem orkestru ponižen solist, ki zna prisluhniti, in kaj pa vem, mogoče znajo njegovemu izvajanju uživaško prisluhniti tudi črički in druga bitja, s katerimi skupaj koncertira.

Najbolj fascinanten je sklepni del plošče, skladba Vrtača VI. Harfe se sproščeno pretikajo po svojem zvenečem polju, v ozadju imajo zborovski kres ptiči. Vse je v gibanju, v vrvečem stanju, ki nakazuje razmah življenja, radost biti, cirkus od rojstva do smrti, v spremljavi pa neumorno, meditativno in odločno tolče svoj spev mala terca. Strašen interval, v tem primeru tona g in e, ki z izmenjavo napovedujeta konec vsega, tu predvsem plošče. V mali terci je ogromno muzike, tu je vesolje pomenov, sploh je pa tesno povezana s človeškim petjem, ampak v Kutinovi izvedbi zveni skorajda zlovešče. Utripa kot smrtna ura, kot čas, ki se izteka, v počasnih izmenjavah se tona oglašata kot opomin smrtnosti, začetek konca in minljivosti. Tako ju začutiš med poslušanjem. Seveda je to subjektivno, lahko sta tudi pomiritveni interval, ki vse zvoke uglašuje na skupno »intonacijo« ter povezuje naravo in človeka. Ne vem, sam sem ju slišal kot klic končnosti, kot mantro, molitev, obredno dejanje zlitja v en sam svet, ki mineva, z zvoki, ki odtekajo ... Ni človeka, ni narave, ni ne ptic ne glasbil, je samo glas, ki nas osmišlja in oživlja. Zvočna dotikalnica minljivosti.