Dost dobra plata?

Kranjsko-tržiški šesterec Smetnaki nam ponuja okusno mešanico skaja, punka, funka in rapa, v kateri so občasno tudi bolj umirjeni glasbeni deli. Razgibana dinamika celotnega izdelka je torej na mestu. Deset komadov v domačem jeziku v celoto povezujeta pihalno-trobilna in ritemska sekcija, ki glasbi z žagajočo kitaro vred dajeta žmoht. Lirično je na meniju (ne)osebna izpoved o banalnem vsakdanu družbe in človeka, podana v zafrkantskem tonu, in ponekod so zgovorni že naslovi pesmi. 

Zvok je zmešal Simon Hribovšek (Soundhit Production), master je delal Boštjan Košir iz Blackbird sound mastering. Fizična zasnova ovitka je delo Idejološke Ordinacije. Če povzamemo, je glavna značilnost plošče ta, da se Smetnak ne trudi ugajati. To se čuti skozi celotni glasbeni izdelek in to dela zasedbo še bolj resnično. Kar slišimo in čutimo lahko, da se muzicira zaradi muziciranja, nori se in se spet umirja, se zajebava in zafrkava tudi na resen način, predvsem pa se nikjer ne popušča v originalnosti. Ne dost dobra, ampak odlična plata!

Za predjed je vredno poskusiti mineštro zvokov z albuma v minutnem Intru. Dobro podkrepljeni lahko nadaljujemo v Nisi pank. Hitrost med srednjim in hitrejšim ritmom suvereno uravnava bobnar Anže Podobnik, ki v tandemu z basistom Amadeiem Šaršanskim daje muziki poudarek in razgiba celotni izdelek. Če imamo Dost dobro plato, imamo tudi Dost dobr komad, ki je nabrita fankčina. Kadar je treba, kitarist Rok Valjavec vse skupaj začini s suverenimi kitarskimi soli. Saksofonist in vokalist Gal Grobovšek podaja z ironijo nabito družbeno in osebno tematiko, kar je še ena od glavnih značilnosti albuma. Anže Balantič s trobento, Žan Škrjanec s pozavno in Grobovšek s saksofonom spajajo s poudarjanjem in podkrepitvijo glasbeni material v všečno mešanico zvoka, ki tu pa tam zaplava v bolj umirjeno plesno glasbo (Guantanamo). Med vsem žaganjem se najde tudi izstopanje bodisi pihalnega, trobilnega ali kitarskega sola, ali pa se ob ležerni podlagi bere poezijo. Ironijo, ki jo podajajo besedila, lahko jemljemo tudi resno, recimo pri skorajda inštrumentalni in fankoidni skladbi Avtobusi. Dinamično stopnjevalno se ob osebni poeziji čuti ležerni Halt. Kako je v airbnb stanovanju za tristo evrov na noč, kjer hladilnik brni celo noč in se ga ne ugasne, ker to potem ni več skandinavski dizajnerski luksuz, grelnik za vodo pa še ni kuhinja, izvemo v komadu Marjana (Danke), tako kot tudi to, kaj ni nacionalni ponos. Z Marjano na danskem podeželju nam Smetnaki sporočajo, naj se živi, se ljubi in smeji, kakor oni … Kajti drugega razen spanja v avtu nimaš, ker si iz mesta Kranja. Tudi samoironija šteje. Za konec komada se nam postreže še z okusnim kitarskim solom v funk atmosferi. Hladna kava (se pije za lepoto) je navihana in zabavna poskočnica, medtem ko se 1000 kav v začetku približa kantavtorskemu izrazu. Suvereni album jezno in na hitrico zaključi Standard. 

Če povzamemo, je glavna značilnost plošče ta, da se Smetnak ne trudi ugajati. To se čuti skozi celotni glasbeni izdelek in to dela zasedbo še bolj resnično. Kar slišimo in čutimo lahko, da se muzicira zaradi muziciranja, nori se in se spet umirja, se zajebava in zafrkava tudi na resen način, predvsem pa se nikjer ne popušča v originalnosti. Ne dost dobra, ampak odlična plata!