Svet pod Grušnico

Vse, kar sije, je lom svetlobe, ko se nebo odloči, da pošlje žarke z Grušnice v Čadrg. To je božanski lom zavedanja in videnja, da je trenutek točno to, kar je sedaj tu, da bogovi nimajo v rokah brezčasja, oni o času ne vedo nič, brezčasje ima v rokah kmet, ki molze krave, dela sir, brska po naravi kot otrok, ki ga še zanimajo bogomolke ali suhe vejice v gozdu, ki v starodavnem kalu najde živa debla, ki občasno zapusti »idilo«, ki je zares tako vidna samo z zunanjimi očmi človeka, tujca, od daleč, ter se poda v svet muzike, kar mu je, mimo njegove volje, namenila Evterpa, boginja glasbe, no, še več, tudi boginja, ki ima svoj olimp na Žlejžnu, stičišču časov, križišču sedanjosti in preteklosti, na platformi upanja in stvariteljstva, kreativnosti, če se izrazimo malo bolj moderno. Gre za izkušeno, velikokrat preverjeno ekipo, ki se zna vklopiti v vsakršno vzdušje Janijeve pripovedi. Nikjer ni zadrege, sicer pa slogovno sestavljajo mozaik od jazzovskih, latino, rokerskih, eksperimentalnih in prav preprosto ljudsko zvenečih dikcij do enostavnega programskega pokritja vsebine z zvočno nadgradnjo. Mimogrede malo zažvrgoli, zagrmi, se odcedi vihar ali potoček; zvok pred obličje poslušalca stopi kot glasnik spočetja sveta ali kot nežni lirični vetrc. Vedno uglašen z vsebino.

Svet, v katerem se Jani Kutin vsako jutro znova rodi, ga osrečuje, seveda tudi skrbi in mu predstavlja pezo, saj mora preživeti z vsem, kar ima, z družino in bitji, ki ga obkrožajo, poiskati ravnovesje zadovoljstva in strahu, vsak dan sproti, ker kravo je treba pomolsti brez podvprašanj, travnik pokositi, srce napojiti z ljubeznijo, saj sonce sije izmenično, enkrat  z dežjem, drugič s hudimi urami, občasno pa spet tako, kot da je človek stopil v rajski vrt. Čas je neusmiljeni dejavnik. Bije v srcu in se ne meni za marnje preprostega človeka, ki želi samo izpolniti svojo edino možnost, ki jo je po čudežu dobil: živeti od začetka do konca, kot da ni niti začetka niti konca, kot da je to najpomembnejša in vseobsegajoča resničnost pojava biti, večna, božanska, edina.

In potem najde muziko in poezijo. Od molže do milosti besede je samo korak, kajti že molža ima pesniško intenco – jemlje, zato da lahko daje. Je poezija kaj drugega? Pesnik jemlje iz sebe (če malo poenostavimo, molze samega sebe) in daje drugim. Kot vsak umetnik, imetnik uma, v katerem je skrito, a dostopno prav vse, tudi vse, kar sije. Tu se moramo oddaljiti od splošnega in razkriti dejstvo, da nas navdihuje muzika nove plošče Bakaline Velike, Use kar sije, ki je nedavno (avgust–september 2025) izšla pri založbi Čadrg Records. Če ostanemo pri avtorju poezije in glasbe in nosilcu projekta, Janiju Kutinu, se zgornji uvod zdi kot nekakšna bergla za razlago čudovitosti njegovega dela. Je le opisni faktor brez globine, saj ko vate šine Janijeva muzika, ruralni šanson, kar bi bila smiselna muzikološka oznaka te glasbe, se odpre kozmos, ki ga premore samo kmet-pesnik, kmet-glasbenik, kmet-kreativec ..., za katerega nedvomno velja, da je vse, kar si želi, to, da bi čim bolje izpolnil svoje življenjsko poslanstvo, kmetsko in umetniško, fizično in duhovno, srčno in prebavno. Po principu, da gre vse skozi človeka, skozi usta, oči, ušesa noter, ven pa na vse načine, sir zagotovo tudi skozi rit, ali pač ne, če je človek top in zaprt, prazen in zagovedno lasten, ki samo kopiči, srka in nič ne daje. Omenjena plošča je še ena v nizu skorajda nove zvrsti – ruralnega šansona, kjer je temelj tekst, besedilo, poezija, glasba pa je tej konceptualno podrejena in na neki način dodana. Kot tudi pri klasičnem šansonu. Osnova je torej beseda, zgodba. 

Tokrat govorimo o osmih skladbah, zapetih v čadrškem narečju, kot je to značilno za Janija Kutina. Lahko bi rekli izvedenih po domače, četudi to ni nikakršna vrednostna oznaka; če za katero muziko drži, potem drži za ljudsko, starodavno ali novo komponirano, da je jezično puritanstvo nonsens, »obvezna« splošna razumljivost, prilagodljiva jezičnost za vsa ušesa pa nepomembna. Jezik je tisti medij, ki odraža bistvo človeka in avtorja, ki govori neposredno iz sebe, brez komunikacijske zadrege, češ da mora biti na prvo žogo razumljivo vsem, ne, jezik je avtorjeva bit, jezik je vsakdanji, točno tak, kot je njegov uporabnik. Usta so samo ena. Ni blefiranja in šminke, ni prilagajanja in olepševanja v splošno korist razumljivosti. Jezik je tudi na tej plošči tak, kot ga na koncertih in performansih Janijeve Bakaline Velike frontman uporablja kot vezljivi člen z občinstvom. Ne glede na kraj in slušno opremljenost občinstva v smislu razumevanja. In po čudežu, to je ta moč jezika, se vedno vse prav izide. Vsi razumejo sporočilo, še več, ga podoživijo kot svoje in domače in celo razširijo svoje lingvistično obzorje.

O glasbi Bakaline Velike lahko rečemo, da banda dela vse prav. Naštejmo muzičiste: Jani Kutin (vokal, besedila, piščal), Marjan Stanić (bobni, tapan, udu, qarkabeb, zil, konge), Matej Magajne (el. kitara, bas kitara, brač, vokal), Andrea Pandolfo (trobenta, krilni rog, francoski rog, vokal), Dejan Lapanja (el. kitara, akustična kitara, bas kitara, vokal), Samo Kutin (lutnja, lira, akustična kitara, hurdy-gurdy, bas kitara, vokal). Gre za izkušeno, velikokrat preverjeno ekipo, ki se zna vklopiti v vsakršno vzdušje Janijeve pripovedi. Nikjer ni zadrege, sicer pa slogovno sestavljajo mozaik od jazzovskih, latino, rokerskih, eksperimentalnih in prav preprosto ljudsko zvenečih dikcij do enostavnega programskega pokritja vsebine z zvočno nadgradnjo. Mimogrede malo zažvrgoli, zagrmi, se odcedi vihar ali potoček; zvok pred obličje poslušalca stopi kot glasnik spočetja sveta ali kot nežni lirični vetrc. Vedno uglašen z vsebino. Ali kot pravi Jani v pesmi CAJT, kako podaljšati svoj vek življenja v časih, ko vse bezlja in hiti, ko je še Soča v najbolj hudourniških trenutkih le en počasen Nil, ki leze od Trente do morja mimo ljudi, prekurjenih od hitrosti in divjanja skozi življenje. Modrost izpod Migovca, če sežemo še višje od Grušnice!

Takole gre:

»cajt nas daluoča adkar se je svet
uprwa zasuknu akruoh,
cajt nas pacajtu bo znowa n spiet
adni trdije, de cajt je sam buoh.

u resnic nas je cajt ries ustwaru
n cajt nas bo h sbe uzeu.
usak vie pr sbe kakuo ga bo šparu
n kuk ga na kancu za sebe bo mieu.

če bi usaj mala pastal,
ka bi se usaj cajta na bal,
če bi vsaj se na trouštu, de bl duh bo dan
n zamerku, de krajšam ga sam.«