Dva odtenka elektroakustične glasbe

Pred desetimi leti se je Festival Indigo, ki ga organizirajo Mestne galerije in muzeji Ljubljana, vzpostavil kot mednarodni festival idej. V svoji primarni ediciji je bil zastavljen širše, kot svojstvena platforma za povezovanje kulturnih in znanstvenih ustanov z neprofitnimi organizacijami in posameznimi ustvarjalci, program pa je obsegal pogovore, predstavitve, predavanja, debate, koncerte, razstave, performanse s področja umetnosti, znanosti, filozofije, glasbe, filma, oblikovanja in medijev. Ob odprtju Cukrarne se je festival programsko zgostil v prostorih Cukrarne in razdelil na osrednji pogovorni del in na glasbeni del, osredotočen na sodobno elektronsko, eksperimentalno glasbo, (post)klubsko elektronsko plesno glasbo, elektroakustično glasbo in avdiovizualne performanse uveljavljenih imen iz tujine ter nekaterih imen iz domačih logov in širše regije. Tematski okvir festivala sovpada z razpiranjem sodobnih aktualnih političnih, umetniških, oblikovalskih in filozofskih motrenj sodobne družbe, zvočno realizacijo programa pa narekuje tudi prostor sam in njegove zvočne karakteristike. Zaradi tega se zdi, da zlasti program, osredotočen na znana in prodorna imena v polju (post)klubske elektronike, še ni docela razvil svojega potenciala. Tako festival pokriva v glavnem glasbene izraze, ki jih pri nas najbolj kontinuirano kultivirata ljubljanski festival Sonica in tolminski Sajeta, v mednarodnem kontekstu pa ga zaznamujejo berlinski CTM, varšavski Unsound ter, denimo, praški Lunchmeat in bolonjski Robot, s katerima je Indigo sodeloval letos. Prvi večer glasbenega programa Festivala Indigo nam je ponudil vrhunska kontrastna nastopa dveh ustvarjalk elektroakustične glasbe, ki brezkompromisno ustvarjata svojstven zvočni izraz. Ta je v primeru Maje Osojnik oseben, fizičen, konfrontacijski in emotiven, pri F. Atkinson pa mehak, milo zveneč, odmaknjeno zamaknjen in propusten, a vseeno angažiran v gradnji možnih zvočnih in drugih svetov.

Letošnji festival se je tematsko zgostil okoli različnih pojmovanj temačnega načina (Dark mode) kot metafore za trenutno stanje duha v sodobni družbi na vseh njenih ravneh in je temu primerno vabil k razsvetljensko obarvanemu pozivu iskanja luči. V zelo ohlapni luči lahko skozi to pojmovanje delno okarakteriziramo tudi solistična nastopa zvočnih ustvarjalk z uvodnega festivalskega večera, na Dunaju delujoče vsestranske slovenske flavtistke, elektrofoničarke, pevke, skladateljice, založnice, vizualne umetnice in improvizatorke Maje Osojnik ter francoske skladateljice, zvočne umetnice in založnice Félicie Atkinson. Prva s svojo slojevito, zvočno silovito in emotivno nabito glasbo razbira temne odtenke tako lastne osebnosti kot tudi medosebnih in medspolnih odnosov ter v subtilnem in krhko multisenzoričnem polju skozi splošno in osebno vzpostavlja mestoma celo nadrealistično narativo, s pomočjo katere v poetičnem razbiranju zvočnega in zvenskega okolja in vsakdana odkriva drugačen odnos do okolja in ljudi. V prvem primeru je to skrajna in boleča introspekcija, gaženje po blatu, v drugem pa potopitvena izkušnja, ki ne ponuja nujno blagega eskapističnega vandranja, temveč tvorno snov za premislek, ki se uteleša v atmosferski, ambientalni glasbeni izkušnji.

V navezavi na glasbeni program je na uvodnem dnevu potekal tudi mali pop-up francoske založniške hiše Shelter Press, ene bolj prodornih in pomembnih založb za sodobno in eksperimentalno glasbo v zadnjih petnajstih letih z objavami raznolikih nosilcev zvoka, monografij in drugega knjižnega gradiva s področja glasbe (npr. v imenitni seriji Spectres), a tudi poezije in umetniških artefaktov. Založba, ki jo vodita Bartolomé Sanson in Félicia Atkinson, je zadnja leta, po smrti Petra Rehberga, vodilne glave založbe Editions Mego, pomembno prispevala k ohranitvi tam začetega dela z izdajanjem serije plošč Portraits GRM, ki v navezavi z legendarno francosko institucijo INA GRM beleži mlajša mednarodna snovanja v polju elektroakustične glasbe. INA GRM je že v preteklosti skrbela za to produkcijo in v zadnjih letih spet postaja eno od pomembnejših središč tovrstne glasbe na svetu. Glasbenici s prvega večera lahko umestimo v ta kontekst, le da obe v jedro svojih zvočnih krajin hkrati postavljata glas in njegovo pomenjanje: v primeru Maje Osojnik imamo opraviti s petim govorom in z zvočnimi efekti, vpetimi v formo petja, pesmi in recitala, ki sprožajo pri poslušalcih različne emocije, medtem ko nas Félicia Atkinson skozi svoje tiho, zastrto pripovedovanje, kjer prehaja med osebnim, vsakdanjim in esejističnimi drobci, vpenja v različne realnosti, ki izraščajo iz te zvočno-pripovedne gmote. 

Glas Maje Osojnik v sebi nosi neko temačno izpovednost. Spoznavali smo ga skozi glasbo njene zgodnje etno-jazzovske zasedbe (Maja Osojnik Quartet in Maja Osojnik Band) in v njeni izkušnji ljudske glasbe na plošči Črne vode, v okviru fragmentiranih elektroakustičnih kolažev dua Rdeča raketa in tudi v nastopaško rokerski maniri v avantrockerski zasedbi broken.heart.collector, najbolj izrazito pa na skrajno osebni plošči Let Them Grow v sozvočju z intenzivnim plastenjem šumov glasbil, zvočil, posnetkov, zvočnih vzorcev, elektronskih modulacij in pačenj zvoka, ki prehajajo med formo pesmi, improviziranimi pasusi, elektroakustično kompozicijo in radostnim hrupom. Zvočni arzenal se je zdaj nekoliko skrčil, morda je z zatonom kaset in kasetnikov ter različnih predmetov malce izgubil na rustikalnosti in hrapavosti zvoka, vendar Maja Osojnik tudi v digitalnem mediju vešče pači zvok z efekti in z manipulacijo cedejev, s čimer se približa celo izrazu sodobnih kolegov in kolegic, ki delujejo v krogu eksperimentalnega gramofonarstva. Z umikom kljunaste flavte glas stopi bolj v ospredje, in to ne le v formi pesmi, pač pa tudi kot zvočno sredstvo, tekstura, ritem, ki se zanka, množi in harmonizira. Glasba je neposredna, kar fizična s svojim širokim teksturnim in frekvenčnim razponom, razpeta med industrijskim hrupom in elektroakustičnim komponiranjem, med strukturo in spontanostjo, kar vse dodano podčrtuje emocionalni naboj pesmi. 

Glasba Félicie Atkinson je izkušnja prehajanja, in sicer tako odrskega prehajanja med klavirjem, klaviaturami Rhodes, zvenečimi in šumečimi predmeti, elektroniko in nežno šepetajočim glasom, kot prehajanja med različnimi modusi pripovedi, različnimi časi in prostori, zbledelimi in živimi spomini, ki se vtikajo v sladkobne melodične vzorce klavirja in klaviatur ter ponikajo v šumu vsakdanjih posnetkov, v smeli večplastnosti sintetičnih zvokov in občutljivo prostorsko umeščenih elektronskih zvokih, presenetljivih zastrtih harmonijah in mehkih psihoakustičnih fenomenih. Moram priznati, da sem kar težko vstopil v te ponujene zvočne krajine in svetove. Vendar me je živi nastop na Indigu kljub pretirani milozvočnosti slednjič posrkal vase, v svet, kjer sam zapolnjuješ praznine, kot jih ustvarja in hkrati mojstrsko polni pretočnost zvoka, zvena in glasu Francozinje. Ta pretočnost v osnovi bazira na kolažiranju in sopostavljanju različnih zvočnih realitet, ki niso sugestivne, pač pa skrajno senzorične, omamne, poetične ter hkrati otipljive in prezentne.

Prvi večer glasbenega programa Festivala Indigo nam je ponudil vrhunska kontrastna nastopa dveh ustvarjalk elektroakustične glasbe, ki brezkompromisno ustvarjata svojstven zvočni izraz. Ta je v primeru Maje Osojnik oseben, fizičen, konfrontacijski in emotiven, pri F. Atkinson pa mehak, milo zveneč, odmaknjeno zamaknjen in propusten, a vseeno angažiran v gradnji možnih zvočnih in drugih svetov.