Funk pod Slovenci

Če me spomin ne vara, se je nekje v pozni drugi polovici devetdesetih let v našem urbanem okolju uveljavila krilatica funka nam manjka, ki je v prvem desetletju novega tisočletja še bolj bodla v ušesa. Kasneje sem slišal več podobnih, a tudi povsem različnih razlag, zakaj je krilatica prišla v redno rotacijo, a če izvzamem razmišljanja, kaj se je zgodilo s skupino Miladojka Youneed, so bila večinoma povezana z našo hip hop sceno. Kakorkoli, enako misel bi lahko pripisali skupinici golobradih najstnikov, ki so v začetku osemdesetih let, se pravi pred nekaj manj kot petinštiridesetimi leti, preusmerili pozornost s hitropoteznega punka k vzporednemu glasbenemu terenu, kjer so se poleg rockovskih kitar osmišljali čvrsti ritmi v dialogu propulzivnega basa in glamovskega bobna, s katerim so takrat na svetovni ravni navduševali Talking Heads, Gang of Four, Defunkt in Rick James. Govor je o učinkovitih in gibčnih godbah, ki nastopajo brez pretiranega filozofiranja za vsako ceno in se raje naslanjajo na izvedbo samo. Kar so nenazadnje dokazali člani skupine Marcus 5 oziroma, še bolje rečeno, s čimer so nas prepričali v svojih nadaljnjih karierah. V vsaki sekvenci v izboru preživelih skladb je zaznati in prepoznati, da so člani skupine željni dokazovanja, da svoje igranje jemljejo presneto resno in se poleg zabave še učijo obrti. Vse omenjeno so na različnih koncih potrdili v naslednjih desetletjih, vse do danes. Album Marcus 5 skupine Marcus 5 je, v enem stavku, manjkajoči dokument časa, ki mimo mitologije osemdesetih osvetljuje vzporedno poglavje: funk pod Slovenci. 

Zasedbo Marcus 5 bi brez slabe vesti lahko opredelili kot prototip superskupine z zasukom. Sestavljali so jo namreč Jani Hace (Elevators, Sladica, Siddharta …) na basu, kitarista Zvone Kukec (Sokoli, Don Mentony Band, Elektrika) in Borut Kržišnik (Laibach, Borghesia, glasba za filme režiserja Petra Greenawaya), bobnar Friderik Vargazon − Fredi (studio Kif Kif) ter pevec, tekstopisec in kasneje režiser Vincie Vogue Anžlovar. In kar ob poslušanju prvenca in obenem edinca Marcus 5 najprej zbode v ušesa, je to, da ne glede na vse, kar je sledilo pozneje, skupine že v formativni fazi niso tvorili kaki strastni naivneži, ampak dokaj izdelani inštrumentalisti z osredotočenim in natančnim načinom izražanja. V Marcus 5 so v svojem odnosu do glasbe obstopili vsa veljavna punkovska stališča in s svojim načinom igranja razorožili vse, ki so uživali v izvedbenem konformizmu novega vala. Njihove skladbe zato še danes zvenijo zelo vsakodnevno, saj skupina ni bila neposredno pod pritiskom kulturnih sprememb, ki so se dogajale v tistem času. Tudi vloge v skupini so jasno slišno oblikovane in razdeljene, kar je dodatno prispevalo k njeni čvrsti funk-rockovski identiteti, ki enako dolguje tako beli kot črni strani (in strasti) rockovskega zvoka. Na tej točki lahko poiščemo odgovor, od kod skupini Talking Heads ideja, da priredi Take Me to the River progresivnega soulovskega pevca Ala Greena. Če v to enačbo dodamo še malo disko šminke, potem bi lahko prepoznali celo nekaj eksperimentalnih ambicij, ki pa so zaradi žanrskih interesov posameznikov hitro izgubile točko srečevanja. To seveda ne pomeni, da fantje niso skupaj predihali materiala, ki so ga v letih 1982−1985 spravili skupaj in katerega preživeli del je našel prostor na oranžnem vinilu. Njihov prirojeni umetniški nagon namreč nikdar ni bil vprašljiv.     

Že uvodna pesem na albumu, Brez besed, nekakšna mala plošča takrat in zdaj (ko jo spremlja še na novo sestavljeni videospot), nastavi atmosfero in napove, kaj bomo poslušali v nadaljevanju. Muza skupine Marcus 5 je bila od nekdaj plesna glasba s poudarjenimi funkovskimi ritmi, in to čez vseh osem oziroma devet pesmi, če štejemo tudi demo posnetek Živiva. Kljub temu pa ta glasba ni bila samoumevna, temveč notranje razgibana, bližje površju kot undergroundu, kar je pomenilo odločen odklon od vsega, kar je takrat prevladovalo na domači sceni. Zasedba Marcus 5 je po tej plati postala neke vrste vodič preslišane zgodovine, česar se zavedamo šele danes, ko so pozabljeni oziroma na novo izbrskani posnetki našli svoj prostor na nosilcih zvoka. Značilni utripajoči zven Hacetovega basa, Fredijevo lahkotno, a odločno rimanje z njim na bobnih, hedonistični Vinčijev vokal in mnoštvo kitarskih fines, ki jih prispevata Kukec in Kržišnik, obarvajo album na način, ki je še danes svež. Vsaka skladba je zgodba zase, skupaj pa tvorijo zaokroženo celoto spomina, opomina in poprave krivic, če uporabimo ta všečni termin iz našega prostora. Brez besed se je celo zavihtela na lestvico Stop Pops 20, zelo znano pa zveni tudi Nekoga drugega korak. Kdo ve, morda s kakšnega alternativnega plesišča. 

Največja prednost skupine Marcus 5 je izjemna harmonija igranja, naravni zvok in interakcija med glasbeniki, ki je slišno spontana in za pozna najstniška leta neverjetno zrela. V vsaki sekvenci v izboru preživelih skladb je zaznati in prepoznati, da so člani skupine željni dokazovanja, da svoje igranje jemljejo presneto resno in se poleg zabave še učijo obrti. Vse omenjeno so na različnih koncih potrdili v naslednjih desetletjih, vse do danes. Album Marcus 5 skupine Marcus 5 je, v enem stavku, manjkajoči dokument časa, ki mimo mitologije osemdesetih osvetljuje vzporedno poglavje: funk pod Slovenci.