Mož s kladivom

Koncert za klavir in orkester št. 2 skladatelja Žige Staniča je odraz njegovega angažiranega razmisleka o sodobnem svetu, zlasti o mehaničnosti in umetni inteligenci. V ta namen je za solistično glasbilo izbral klavir, ki ga kot pianist odlično pozna, ter ga prepariral in uporabil kot tolkalo, ki tekmuje s pravimi tolkali. Že eksplozivni uvod kaže na to, da je klavir prevzel vlogo drugega inštrumenta, saj deluje izjemno agresivno, ko izvajalec na njem igra divje clustre, ki jih z glissandi pospremi orkester, s poudarkom na godalih. Preparacija klavirja poskrbi za večjo barvitost, pianist pa po strunah udarja s tolkalnimi paličicami ter spušča po njih vibratorje in s tem poveže klasično igro z razširjenimi tehnikami. Klavir vseskozi ostaja rdeča nit koncerta in njegova prisotnost je intenzivna in brezkompromisna, saj Stanič na njem izvaja pester nabor zvokov, od clustrov do klasične igre posameznih tonov, ki jih spremljajo godala, medtem ko so preparirani tudi timpani in flavta. Žiga Stanič ostaja samosvoj raziskovalec, čigar skladateljsko znanje sledi njegovi neukrotljivi domišljiji. Medtem ko vztrajno raziskuje in išče nove možnosti in jih oblikuje v različna sporočila, ne zanemarja iskrice humorja, tako da si zlahka predstavljamo, kako sam uživa, se čudi in navdušuje, medtem ko z glasbo prodorno raziskuje in komentira sodobni svet.

Kot rečeno, orkester spremlja dogajanje na klavirju, hkrati pa je tudi v vlogi komentatorja in v neke vrste tekmi za prevlado, saj sem in tja prevlado uspe doseči tolkalom ali trobilom. Vključuje tudi zvočne gage, ki s humornim oglašanjem dodajo pridih ironičnosti neusmiljenemu zvočnemu toku. Dodajanje pedala dodatno prispeva h grozljivi opresivnosti bobnenja klavirja in zgoščuje zvok v neprebojno maso, ki za nekaj časa preplavi celotni orkester. Posebno zanimivo vlogo izvajalci v orkestru dobijo z naraščajočim govorom, ki preraste v razburjenje in se spet poleže. Izvajanje po strunah s tolkalnimi paličicami, pletilkami in spuščanje vibratorjev po njih izvablja nenavadne zvoke, ki jih stopnjuje elektroakustični posnetek. Ta nas vrže v novi svet in nas oddalji od orkestra. 

Koncert se ves čas vrti okoli glavnega protagonista, ki je mnogo več kot le klavir − je eruptivni vir zvokov, ki jih orkester spremlja, komentira in presega, a ves čas v komplementarni vlogi. Divja izraznost, pridih ironičnega humorja, predvsem pa intenziteta zvoka, ki prerašča v hrup, ostajajo značilnosti koncerta in se stopnjujejo v sklepnem delu, v katerem smo priča pravemu stampedu tolkal, dokler nas udarec s kladivom kot v sodni dvorani ne vrže iz tira. Neverjetna eruptivnost idej, ki jih Stanič namerno ohranja v grobem stanju, se nas dotakne z vso neizbrušeno silovitostjo, je kot ludistično udarjanje mašin v preneseni govorici za solista in orkester. Ta ludizem, brutalnost in neomajna volja do destrukcije salonskega zvoka, do uporabe inštrumentov za vzbujanje kaosa, presenečenja in šokiranja, nas vsekakor predrami že v prvih taktih in nam ne da miru do zaključka, tako da vseskozi osuplo sledimo dogajanju in se čudimo fantastičnemu svetu zvokov in surovosti sveta, ki ga izražajo. Solist in orkester postaneta raziskovalni laboratorij, v katerem se znano prepleta z novim v namenoma neobrušenem eksperimentu, kot odraz surovosti sodobnega tehnicističnega in neosebnega sveta, v katerem prevladujeta avtomatizem in agresija. Stanič se v srčiko problema poda brezkompromisno, se pri njem navdihuje in si da duška, ko sledi lastnim raziskovanjem z glasbilom, ki ga pozna do obisti, a hoče iz njega izvleči še več, zato ga preoblikuje v tolkalo in mu da novo izrazno moč. 

Po silovitosti in brezkompromisnosti Staničevo delo spominja na Gran duet Galine Ustvolskaje, ki so jo imenovali kar Lady with the Hammer. V primeru Staničevih humornih gagov pa se spomin zavrti nazaj preko številnih primerov, naj od domačih naštejemo le Mateja Bonina, Tomaža Bajžlja, Nino Šenk in Vita Žuraja, vse od Györgya Ligetija do Edgarja Varesa. Očitno predan skladanju, Stanič vedno znova najdeva potrebno energijo, da svoje zvočne vizije oplemeniti s preparacijami in si da duška v novem svetu. S tem nam odpira vrata v svoj zvočni laboratorij, v katerem se znajdemo že takoj na začetku in v njem osuplo strmimo v silovite podobe, ki nas obdajajo kot neumorne mašine, medtem ko nam zdaj grozijo, spet drugič pa se šegavo razodevajo, predvsem pa tekmujejo z glavnim protagonistom − klavirjem, ki grmi, prede, prasketa in buči ter topota kot oživljeni stroj. Zvočna sugestivnost je tako močna, da ji sledimo v vijuganju med grobo udarnim in muzikaličnim, med razburjenjem in ironijo, med čudenjem in grmenjem, skratka, smo v pravem zvočnem kotlu, ki utihne šele ob udarcu s kladivom.

Žiga Stanič ostaja samosvoj raziskovalec, čigar skladateljsko znanje sledi njegovi neukrotljivi domišljiji. Medtem ko vztrajno raziskuje in išče nove možnosti in jih oblikuje v različna sporočila, ne zanemarja iskrice humorja, tako da si zlahka predstavljamo, kako sam uživa, se čudi in navdušuje, medtem ko z glasbo prodorno raziskuje in komentira sodobni svet