Mlada grla, mlada srca, mlade pesmi

Na osmem Taboru mladih pevcev Primorske, ki je potekal predzadnji teden šolskih počitnic, je letos sodelovalo rekordnih 110 pevk in pevcev, starih od deset do sedemnajst let. Četudi je bil tabor sprva namenjen bolj domačemu okolju Primorske, se je projekt razširil na druge kraje Slovenije, prav po načelu, da dober glas (lepa pesem) seže v deveto vas, za kar gre še dodatna pohvala organizatorjem, saj s tem promovirajo mladinsko petje tudi v okoljih, kjer pevci ne dobijo priložnosti za sodelovanje na tako visoki umetniški ravni. Na zaključnem koncertu smo jim lahko prisluhnili v petek, 21. avgusta, v Kinogledališču Tolmin. Pevce so glede na starost razdelili na otroški in mladinski sestav, nekaj pesmi pa so izvedli tudi združeni. Pevski glasovi so ubrani, sveži, radostno se prepuščajo dirigentovemu vodenju, dinamično so izredno subtilni in natančni, predvsem pa poslušalca vzradosti njihova svetla in odprta zvočna barva ter izvajanje brez prisile. In nenazadnje petje, ki sproščeno prihaja neposredno iz mladih src, iz mladih grl. Posamezni glasovi (nekaj solistov smo slišali) so prav angelsko lepi in točno to, kar od takega petja pričakujemo, saj izražajo vrhunec tovrstne ustvarjalnosti: bistrino, iskrenost in nežno lepoto.

Treba je poudariti, da v pevskem kampusu deluje vrsta priznanih pedagogov, skladateljev in zborovodij, od Barbare Kovačič, Martine Burger, Davida Preložnika, Andreja Makorja in Petre Grassi do Stojana Kureta, ki bdi nad vrhunskostjo dirigentskih izvedb. Brez zanesljive pianistke Nike Kovačič, ki z občutkom spremlja pevce, tudi ne gre. Posebno pomembno vlogo ima ob spremljavi otroškega dela zbora, kjer je instrumentalna podlaga zanesljiv intonančni vodnik. Kljub močni strokovni zasedbi vseh sodelujočih izpostavimo Barbaro Kovačič, ki je navedena tudi kot umetniška voditeljica tabora, prav iz njenih pobud je namreč pred leti vse skupaj sploh nastalo. Njena žlahtna energija, polna ustvarjalnega duha, je pevsko srečanje dvignila na raven, ki ji skoraj ni para v Sloveniji. Vsaj na umetniškem področju je nenadomestljiva, prav tako kot je nenadomestljiv Primož Hvala Kamenšček, ki kot organizacijski vodja vsako leto poskrbi za to, da vse stvari potekajo po programu ter v zadovoljstvo otrok, staršev, mentorjev in poslušalcev.

Tabori so velikokrat tematski, marsikaj smo že slišali, letos pa so se odločili, da se bolj posvetijo Srečku Kosovelu. Tako sta nastali noviteti na podlagi besedil slavnega pesnika. Lepo je zazvenel Mali pav skladatelja Simona Kravosa, Federica Lo Pinto pa je uglasbila znamenito pesem Večer. Pobuda organizatorjev, da sodelujejo s sodobnimi skladatelji, je posebnost, ki se je na tem taboru lepo obrestovala. Vsako leto smo priče novitetam, napisanim posebej za pevsko srečanje, ki jih potem otroci tudi premierno izvedejo. Slednje ne koristi le mladim pevcem, ki so unikatni izvajalci novih del, temveč je nadvse pomembno tudi za skladatelje, saj lahko svojo umetnost testirajo v živo z izvajalci, ki ne znajo skriti iskrenega odnosa do skladbe. Takoj se začuti in sliši, če kakšen pasus ni uglašen z mladimi pevci, kar je za skladatelja nadvse dragocena izkušnja. Pomembno sporočilo, ki sloni na odličnem sodelovanju med izvajalci in ustvarjalci, ali kot pravi mlada dirigentka Petra Grassi, ki je na taboru prisotna od samih začetkov, je, »da je glasba kot en triangel, v katerem sodelujejo skladatelj, izvajalec in dirigent«. To preprosto dejstvo ustvarja pogoje, da na pevskem taboru vsi rastejo, vsi skušajo iz sebe iztisniti najžlahtnejše glasove. Obenem Petra Grassi pravi, da je srečanje pevcev v Tolminu na skorajda profesionalni ravni, da ni popuščanja na nobeni točki ustvarjanja, kar potem kulminira v velikem zadovoljstvu vseh na sklepnem koncertu. 

Ta je bil tokrat programsko poseben. Uvedla ga je pesem Los Miroslava Košute, ki jo je uglasbil Patrick Quaggiato in je bila izvedena premierno. Sledili sta priredbi ljudskih iz Rezije, ki sta nastali v mojstrski delavnici skladatelja Andreja Makorja; obe sta bili napisani prav za tokratno priložnost. V bolj klasične vode nas je zvabila krasna, a izvajalsko precej zahtevna pesem V gozdu Marija Kogoja, kjer se običajna shema otroških pesmi, ki gradi na kroženju tonike, subdominante in dominante, temu redosledu izmika in bolj kot na harmoniji sloni na prepletanju linearnih glasov, tako da je harmonija pogosto le posledica melodije in ne obratno. Čeprav pesem sama po sebi ni zahtevna, se prav v tej njeni strukturi za pevce lahko pojavi izziv. Kogoj se je že spogledoval z modernizmom in se je skušal izmikati strogi tonalnosti. Bolj povprečne pevce bi to lahko zmotilo, toda pevci pod vodstvom Martine Burger so tokrat pesem izvedli odlično. 

Iz programa naj izpostavim še noviteto Ekran Uroša Rojka. Rojko je s tem kampusom letos sodeloval prvič in verjetno ne zadnjič, saj je ponudil delo, ki je bilo zanimivo in privlačno za pevce. Nadvse presunljiva je bila uglasbitev Tragedije na oceanu, ekspresionistične pesmi Srečka Kosovela, ki jo napisala skladateljica Federica Lo Pinto, zaključek rednega dela pa je pripadal udeleženki tabora Špeli Marinčič, ki je za srečanje napisala Himno Tabora mladih pevcev Primorske. 

Če strnemo v nekaj najbolj preprostih misli: pevski glasovi so ubrani, sveži, radostno se prepuščajo dirigentovemu vodenju, dinamično so izredno subtilni in natančni, predvsem pa poslušalca vzradosti njihova svetla in odprta zvočna barva ter izvajanje brez prisile. In nenazadnje petje, ki sproščeno prihaja neposredno iz mladih src, iz mladih grl. Posamezni glasovi (nekaj solistov smo slišali) so prav angelsko lepi in točno to, kar od takega petja pričakujemo, saj izražajo vrhunec tovrstne ustvarjalnosti: bistrino, iskrenost in nežno lepoto. V enem samem tednu so mentorji iz mladih grl izvabili izjemno visoko raven petja, kar bodo s ponovitvijo koncerta v septembru dokazovali v Ribnici in v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.