Glasbe sveta ali svetovi v glasbi

Čudoviti vrtovi gradu Kromberk so se ponovno izkazali kot izjemno prizorišče koncertov festivala Glasbe sveta oziroma Musiche dal Mondo, ki že dolga leta na Goriško vabi inovativne in pronicljive ustvarjalce s kilometrino delovanja na presečišču glasbe ljudskih izročil in jazza. Festival v skupni organizaciji Kulturno umetniškega društva Morgan in društva Controtempo tradicionalno poteka v dveh delih, pri čemur se en odvija v Italiji, drug pa v Sloveniji. Letos je festival z vizijo širjenja žanrskih meja in s pogledom v prihodnost potekal med 28. julijem in 7. avgustom. Na šestih dogodkih so se predstavili Italijanki Elsa Martin in Laura Agnusdei s triom, zasedba Afrodream, Darko Rundek kvartet, dvojec z Boštjanom Gombačem in Igorjem Leonardijem in še drugi ustvarjalci. Mi se bomo tu osredotočili na koncert Nike Prusnik & bratov Poljanec ter tria The Peacemakers kot rezidenčne zasedbe letošnjega festivala. Koncerta sta se odvila v četrtek, 6. avgusta, pred kromberškim dvorcem. Kar težko verjamemo, da je zasedba repertoar izvedla premierno, predvsem zaradi energije, ki so si jo glasbeniki delili na odru, in njihove predanosti tako lastnim inštrumentom kot skupni igri. Očitno je bilo, da so v intrigantno stkanih, a vselej spreminjajočih se kompozicijah mojstri pod imenom The Peacemakers med nastopom z veliko vnemo prelili v glasbo absolutno vse. In tako smo poslušalci doživeli res presneto dober koncert. Zaslužil bi si reprizo.

Prvi so na oder stopili Nika Prusnik ter bratje Luka, Nejc in Jon Poljanec. Zasedba prinaša svež pristop v milje neofolk glasbe, ki je pri nas medgeneracijsko precej dobro zastopana s skupinami in ustvarjalci, kot so Katalena, Bakalina Velika, Zvezdana Novakovič in Izpod korenin. Pristop Nike s Poljanci temelji na poustvarjanju in poudarjanju obrednega izročila skozi izkušnjo glasbe. To je mogoče zaznati na vseh ravneh njihove koncertne izvedbe. Glasbeniki se premikajo umirjeno in elegantno, brez odvečnih gibov. Aranžmaji skladb so takisto zastavljeni premišljeno in do te mere skrbno, da imamo občutek, da je vsaka muzikalična gesta na mestu, naj bo še tako majhna. Sem in tja smo lahko razbrali rabo razširjenih tehnik na inštrumentih, s čimer se je vtis koncerta vsaj delno okrepil še skozi prizmo resne glasbe. Večglasno vokalno harmoniziranje inštrumentalistov je iz monotonije vleklo drugače precej homogene in statične osrednje melodije Nike Prusnik. Čeprav se poraja vprašanje o načrtni simplifikaciji le-teh zavoljo kasnejše harmonizacije, se ob izkušnji celotnega koncerta zdi, da je ta vseeno bolj naključna. Tudi po besedilni plati pogrešamo kakšno razdelano besedno igro ali bolj izvirno perspektivo na občečloveške izkušnje. Namesto tega se lirika ves čas utaplja v pretirano zavozlani mistiki in poudarjeni sakralnosti na prvo žogo, ki nas kot poslušalce preveč vodi za roko ter nas tako prikrajša za lastni uvid. Ne glede na ta manko je koncert Nike Prusnik in bratov Poljanec nekaj, kar preprosto morate izkusiti že zaradi široko razpete čustvene ekspresije, ki jo uspejo preliti v nastop, in vrhunske izvedbe, še toliko bolj, če se vam ponudi priložnost, da tem glasbenikom prisluhnete na prostem, v bližini v vetru zibajočih se krošenj, ki se vpnejo v vsebino kot dodatni glasbeni element in podkrepijo sporočilnost o mogočni, lepi in skrbni naravi ter njenih vseprisotnih božanstvih. 

Sledila je zasedba The Peacemakers, ki jo sestavljajo multiinštrumentalist Boštjan Gombač, italijanski vibrafonist Pasquale Mirra in bobnar Hamid Drake iz ZDA. Kot je rezidenčni projekt festivala kontekstualiziral organizator Tadej Stolič, gre v prvi vrsti za končno srečanje treh velikih ljudi in velikih inštrumentalistov, ki so se zbrali, da bi zvočno ponazorili, kaj je lahko mir. Koncert se je začel z razmeroma preprostim melodičnim materialom, ki je bil izhodišče za improvizacijsko raztegovanje, vozlanje in krčenje tria. Že dokaj hitro so na neki točki v prvi skladbi vsi trije igrali perkusije v mehanskem, a popolnoma tekočem in izredno dinamičnem groovu, ki je začrtal lok nadaljnjega poteka koncerta. Čeprav se je sprva zdelo, da so skladbe zastavljene v relativno standardnem jazzovskem formatu, ki ga zaznamuje osrednja melodična tema, nato pa se odpre prostor za izmenične improvizacije, so The Peacemakers ta prostor izkoristili v vsej njegovi kapaciteti. Njihova medigra je na izjemno visoki ravni, o čemur je pričala čvrsta kontrola dinamike, hitro odzivanje ter vsesplošna sproščena in razigrana glasbena komunikacija. Gombač je kmalu začel sistematično posegati po svojem svaštarniškem naboru glasbil, med katerimi je poleg klarineta, svoje dlani, zob in glave, nekakšne variacije musical bowa, kositrne piščali, školjke in flavtaste melodike zaigral še na marsikaj. Koordinirano lahkotno je prehajal med inštrumenti in z različnimi zveni v okviru neprestanega groova hipno skiciral izraze različnih svetovnih glasbenih tradicij. Četudi so se glasbeniki tega lotevali subtilno, smo lahko razbrali idiomatsko zvočnost karibske, latinskoameriške, afriške in balkanske glasbene tradicije. Ravno ta subtilnost je delovala izjemno dragoceno, kot odstiranje muzikalične razgledanosti in širine ustvarjalcev, ki so mehko prikimavali glasbam sveta, ne bi te narekovale okvir in žanrsko zamejevale njihov kreativni potencial. To slikovito glasbeno popotovanje se je lepo ujelo s konceptom zvočne podobe miru, saj so vsaj v času trajanja koncerta raznolike kulture obstajale v nehierarhičnem, harmoničnem spoju. Kar težko verjamemo, da je zasedba repertoar izvedla premierno, predvsem zaradi energije, ki so si jo glasbeniki delili na odru, in njihove predanosti tako lastnim inštrumentom kot skupni igri. Očitno je bilo, da so v intrigantno stkanih, a vselej spreminjajočih se kompozicijah mojstri pod imenom The Peacemakers med nastopom z veliko vnemo prelili v glasbo absolutno vse. In tako smo poslušalci doživeli res presneto dober koncert. Zaslužil bi si reprizo.