V tretje gre rado Piki

Skate pop punk zasedba Alo!Stari je v sedmih letih prehodila konkretno pot. Sestavljena iz mariborskih likov iz različnih zasedb, je uspela »čez noč po petindvajsetih letih«. Z mo(go)čno himničnega prvenca Pa kaj te s tao je? (2021) je zasedba namreč spravila komad Vse bi dal na plejlisto Ljudskega vrta, kar ni mala stvar. To je neke vrste sveta lista, ki se kvečjemu stara, ne pomlajuje. Z drugim albumom Sem prii, nič ti neom (2024) se je zasedba umestila v okvire žanra, zdaj pa je to dokončno bend s teksti, ki se jih je vredno naučiti ali vsaj znati kaj od njih zamrmrati. In Piki? Piki je simbol, metafora, sinonim ter hkrati prepoznavni lik tretjega albuma. Odgovor na napoved, da bo po drugem albumu tretji definiral ali sklenil mariborski fenomen, je zdaj znan. Zasedba Alo!Stari je postala notranji glas tiste generacije (ne pa nujno), ki vidi, gleda, opazi, čuti svet, v katerem se nujno ne znajde, ali še huje, misli, da se ne znajde. Še več, ogne se tega sveta, zapre, zamiži, umakne. Zato je tu Alo!Stari. Ta pove mnogo več in vedno bolj konkretno, v konceptu Pikija ali otroka pa ima tisto, kar je vredno imeti. To bend v izjemno konkretnih videospotih in koncertni estetiki pokaže na humoren, prešvican, udaren način. V tekstih in na albumu pa trajen, globok. 

Rifi so na tretjem albumu, poimenovanem kar po bendu, še težji, še glasnejši, komadi še bolj trdni, ampak kar je še pomembnejše, je to, da so še bolj konkretna in premišljujoča sporočila. Člani tretji album razumejo kot razmišljanje o posamezniku, ki se »v svetu hrupa, egoizma, apatije in razočaranja bori za svoj prav in boljši svet«. Peterica je še glasna, a še bolj na svoj način. Kreativen, ironičen in humoren, morda tudi utopičen. Alo!Stari na tretjem albumu nadgradi globino, težo, moč skate pop punka, ki ga v bendu žagajo neutrudno. Gre za mojstre rifov, ki pa te zlagajo vse do smiselnega refrena, nato pa vse dobi še nadgradnjo z izjemno lucidnimi besedili in kratkimi utrinki/koncepti. Takšna je izrazito himnična skladba 18, ki je ne bi mogel napisati noben osemnajstletnik. Lahko pa za nazaj premisli, kako je bilo, ko je bil star 18 let. Tine Matjašič je mojster (samo)opazovanja, ki se giblje med (samo)kritiko in (samo)ironijo. Prav v himnični skladbi 18, na sredini albuma, je to res albumski album, vreden celokupnega predvajanja. Dlje ko traja tretji album, boljši je. Alo!Stari je seveda hkrati tipičen novodobni album, saj je kar pet komadov v obliki singla že izšlo pred izidom. Torej slaba polovica. Ampak če se je na drugem albumu poznal preskok med singli in celoto, je tokrat povezava silovita in resnično sporočilna. Ja, Alo!Stari zna snemati himne in refrene, ne da bi ponavljal ali obnavljal forme svojih prebojnih komadov in nanje nalagal kaj novega zaradi dodajanja samega. 

Album se ob skladbi Mene neo noben več jebo začne s klaviatursko-orglarsko, vesoljsko, atmosfersko izpovedjo. Spanjem na minskem polju, izpraznjenostjo, praznim lebdenjem in skoraj usodno resignacijo, ki se nato zbudi v rifovsko glasno šrajanje z motom »Mene neo noben več jebo«. Bend v vestni postavi je tako zaklenjen in produkcijsko izpiljen, da porine sporočilno poetiko Matjašiča najdlje doslej. Sporočila niso le nujna, temveč raritetno dragocena. Zakaj? Matjašič, ki poje, ko kriči, in kriči, ko poje, se ne ozira, komu in čemu poje. Izpoje, izpove, izkriči svoje, ker ve, da četudi »nikol drugače ne bo / mene nihče več ne bo jebo«. In pika. No, ne pika. Klicaj. Na kratko in sklepno zlogovani »je-bo-te«. Ko se uvod nadaljuje z Rad bi umrl na bolanem koncertu, je album že zasidran. Si ali nisi. Alo!Stari po že ustaljeni praksi svojih (naj)močnejših adutov (singlov) ne porine takoj na začetek, ampak po odprtju vrat v svoj svet na drugem mestu ponudi oster, rifovsko temačen komad, ki iz verza zbeži v melodično nalezljiv refren, a z manj himničnimi aspiracijami. »Zakaj je mogo praslovan preplavat reko / to nisn jaz, to je Zoki enkrat reko,« ponudi dvosekundno gostovanje Zorana Predina, ki je taktično, smelo in domiselno odmerjeno. Ponudi poklon in samoironijo, vredno Lačnega Franza. Predvsem pa Rad bi umrl na bolanem koncertu nudi bendu instrumentalno dozo, v kateri več kot le uživa, medtem ko spevni Tomaž Medvar še enkrat več demolira svoje bobne. Rad bi umrl na bolanem koncertu je neke vrste test za ušesa zvestih poslušalcev: kdor je prišel samo po hite, naj klikne na single. To je album. Pri bendu, ki svoj prvenec pošilja že v tretji ponatis, je nekaj jasno: če poslušate album, poslušate album. In v tem kontekstu je Piki aja toliko močnejši. Ko »Piki da taco« v masten refren, podkrepljen z laježem, ponudi nekaj več. Upanje. »Da ko zbudi se, ne obupa« je spesnjena verzija ljudske krilatice »strgati se s ketne«. Ugriz in lajež sta včasih pač boljša, če ne kar edina rešitev za uspavani svet, ki v videospotu te sorte najbrž ne vidi ogledala. Žal. Je pa krik dobrodošel, sploh za tiste pubece v Tudi pubeci kdaj jočemo. To bi lahko bila politična korektnost, postmilenijska woke doza, pa ni. O, ne. Tudi pubeci kdaj jočemo je izpoved, priznanje in ne toliko napotek ali soljenje pameti. To še ni hit, je trdna bendovska rama, ko se »roke pune tresejo«. 

Za tretji album je nemara ključen komad Kreten. Gre za izredno himničen štikel, ki bi lepo sedel na prvenec, po drugi strani pa z leti še bolj pridejo do izraza kar preočitno komični verzi. Matjašiču se posreči starševski poduk pretvoriti v himno, zato je Kreten migetavo srečanje notranjega nemira z zunanjim svetom. Alo!Stari poje, žaga, premišlja svoje notranje pomisleke na zelo razumljiv način. Mašil ni. Ker pa je pravzaprav v pop punku predah nujen, dobimo komad Nea mi zameri. Mimobežno speven, četudi v verzih samozavedajoč. In dobrodošel, ker ponudi žogo za osrednjo skladbo albuma Alo!Stari. 18 utegne biti programska skladba benda, prelomna pri vijuganju med preteklostjo in sedanjostjo. Kako doseči tisti čas? Na trdo. »Naj me v lastni bajti pofuka Poltergeist / da bi počuto se ko da sn spet 18 ...« Vse od komada Mozolj dalje zna Alo!Stari biti tudi hitrejši, trši, res protopunk, kar pokaže Meni ste vsi isti, ki skuša znotraj žanra izpraskati še kakšno luknjo in se zaleteti še kam. To so nujni trki za bend, ki še vedno rad žaga v garaži. Ampak bend je zdaj navzven najbolj domač, umeščen v komadu tipa Babe. Ta komad na prvo žogo ne sporoča česa pretirano novega, odnos med moškim in žensko je večen in zlajnan motiv, ampak Alo!Stari se izkaže v spevni protihimničnosti, ker več priznava, kot opisuje. Gre za odnos, pošten, če se znamo zazreti vase, čemur najbrž služi uporaba zvoka sitarja pred sklepnim refrenom. Kdor premisi in sliši sitar, ceni sebe in svoje babe (in dede). 

Prava moč in globina albuma se ponudi in zgodi ob koncu albuma. Tam je nekaj, kar lahko narediš na tretjem albumu. Pri štiridesetih. Pa ne tako, da bi »zaplavali v druge vode«, kot je poudaril Matjašič za Vikend. Eh, to bi bilo preočitno in najlažje. Več vem od tebe je kitarsko težka, skoraj naporna skladba, ki se vleče in vleče, zamika in tone, skoraj brede in brodi z Matejem Kosmačinom na basu, ampak prav v počasnosti nas lahko nagovori z neobhodno izkušnjo. Drugače je, ko zakorakaš v 40. leta. In to zdaj, ko je »drugi svet / čisto drugi ideali / spoštuj tradicijo / pa shut the fuck up stari«. V pesmi Več vem od tebe se vendarle pozna, da so fantje zakorakali v štirideseta. Pustimo kredite in odnose in šihte za hip ob strani. Kaj smo, kje smo, kdo smo? Več vem od tebe poglobi in konkretizira album, ki na koncu preizprašuje življenjske izkušnje, nauke in miselnost. »Bolj dugo sn na svetu / več vem od tebe« pa je tisto naporno, a neizogibno (kontra)pokroviteljsko spoznanje. Spoznanje, da »to ni več svet tistih istih idealov, tisti o kirem sem poslušal / da morm grizt in fuknit se na zobe / fse kaj ste nam povedali je blo narobe!«. Auč. Matjašič zakriči na kitare Matica Mlakarja in Jerneja Meteža, kar je zakričati treba. Čeprav je težko, čeprav boli. Pesem, ki bi gladko lahko bila sklepna, se nato izlije v Vedno se pustim kretenom, ki ima kantavtorsko osnovo in punk rock domačnost, vredno takšnega zlitja. »Zakaj ste najbolj glasni največji debili / jaz bom žrl kokice, ko se bote pobili.« Vedno se pustim kretenom bi lahko bila celo izvrstna uvodna skladba, toda tudi kot (digitalno) sklepna ima potreben »focn vzgojni« element, ker »nič, se viimo v naslednji vojni«. 

Alo!Stari uradni digitalni del albuma uspešno sklene z zavestjo, da bitka še traja, da je bitka trda, ni nujno dobljena, a je bitka, vredna vojne. In da še obstaja častno ravnanje. Zakaj je govor o digitalni sklepni pesmi? Ker sledi bonus skladba Nikol ni blo dovolj, ki jo kot sklepno najdemo samo na fizičnem nosilcu v CD ali vinil obliki. Z razlogom ni vsem dostopna. Zanjo je treba držati muziko v rokah. Ker je več kot le muzika. Je ..., uh, izredna izpoved, ogledalo in kruti vzklik »ko sn te najbolj rabo / so ble bolj pomembne druge stvari«, »ko bi me mogo gledat v oči / pa si gleal dol«. Akustična, solo, kantavtorska skladba Nikol ni blo dovolj je nenazadnje lahko razlog, da je Tine Matjašič naredil, sestavil in dobil v zasedbi Alo!Stari tisto družino, ki ne more biti nadomestek, a je vseeno družina, opora, moč, podpora. Dobiš jo, če imaš srečo in s še več vloženega švica. 

Odgovor na napoved, da bo po drugem albumu tretji definiral ali sklenil mariborski fenomen, je zdaj znan. Zasedba Alo!Stari je postala notranji glas tiste generacije (ne pa nujno), ki vidi, gleda, opazi, čuti svet, v katerem se nujno ne znajde, ali še huje, misli, da se ne znajde. Še več, ogne se tega sveta, zapre, zamiži, umakne. Zato je tu Alo!Stari. Ta pove mnogo več in vedno bolj konkretno, v konceptu Pikija ali otroka pa ima tisto, kar je vredno imeti. To bend v izjemno konkretnih videospotih in koncertni estetiki pokaže na humoren, prešvican, udaren način. V tekstih in na albumu pa trajen, globok.