Mitološke alegorije vs. formalne abstrakcije

Vrnitev It’s Everyone Else k formalni neodvisnosti, ki jo ta dvojec izpostavlja kot eno ključnih okoliščin nastajanja svoje nove, pete plošče Dogma Death, je zanimiv poudarek zlasti zato, ker je domače glasbeno občestvo njegovo predhodno sodelovanje z dunajsko založbo Noise Appeal Records sprejelo odobravajoče in z navdušenjem. Seveda bi se dalo o razlogih za spremembo neutemeljeno špekulirati, vendar je mogoče neodvisnost razumeti tudi precej konkretno, to je kot možnost ponovnega prevzema nadzora nad vsemi podrobnostmi umetniškega in produkcijskega procesa. Za zasedbo, ki ne more računati na obsežno tržno figuraliko, je že možnost samostojnega odločanja o fizični izdaji, denimo o izbiri tiskarne, lahko pomemben dejavnik. Vinilno izdajo Dogma Death tako izdeluje idrijski obrat XV. obzorje, medtem ko sta Lucijan Prelog in Pika Golob za digitalno distribucijo sklenila sodelovanje s češko partnerico Owlripper Recordings, katere obsežni katalog se giblje po sorodnih glasbenih teritorijih. Morda gre pri vsem skupaj tudi za nekoliko drugačno razumevanje glasbenega samozaložništva in za svojevrsten paradoks: ko se ti ne da več, narediš sam. Seveda pod pogojem, da si lahko privoščiš začetni vložek, tvojega tveganja pa tako ali tako ne bo prevzemal nihče drug. Dvojec očitno ve, kaj ima povedati in, kar je morda še pomembnejše, kdaj je dovolj. Plošča je jedrnata in polna, celotni zvočni organizem se v svojih celovitih temeljih izriše že v začetnih skladbah, vendar bi brez vsega, kar sledi, ostali prikrajšani za monolitno celovitost. Dogma Death ni zgolj naslednji evolucijski korak It’s Everyone Else, temveč tudi precej temeljita sprememba načina, kako dvojec organizira svojo glasbo. Medtem ko je bila Pirouette masa, ki je poslušalca bremenila s svojo fizično in psihološko težino, je nova plošča kljub hrupnosti in abrazivnosti bistveno bolj prepustna. Njena radikalnost ni več toliko v neposrednem preglaševanju čutil kot v načinu, kako iz razgrajenih ritmičnih struktur, drobcev hrupa, sintovskih tekstur in vokalnih gest sestavlja nekaj presenetljivo filigranskega, večplastnega, čutno bogatega in koherentnega. Odmik od starih dogem se kaže predvsem v obliki. Dvojec It’s Everyone Else je na ta način obrnil navznoter, razbremenil svojo zvočno govorico in hkrati ohranil njeno prepoznavnost.

Dogma Death je dejansko konkreten odmik od dosedanjega zvočnega kataloga It’s Everyone Else. Za tistim, kar je na predhodni plošči Pirouette (2022) iz svakojakih preteklih, predvsem hitrejših slogovnih obrazcev že postalo protometalska dogma (počasno stonersko kotaljenje in industrialna glomaznost), je ostala predvsem mnogoznačna abstrakcija. Dvojec se tokrat osredotoča na ritmične dinamike, ki so bližje eksperimentalni elektronski produkciji kot pa prepoznavnim obrazcem industrijskega rocka in hrupa. Ne gre ravno za IDM, vsekakor pa v tej glasbi zaznamo pregled nad aktualnejšimi producentskimi pristopi k razgradnji in preurejanju ritmičnih vzorcev. Kot pravita Lucijan Prelog in Pika Golob, sta skladbe »izčistila do kosti«, pri čemer ne gre toliko za poenostavljanje ali reduktivni minimalizem kot za sproščanje ritmične strukture, za bolj prosto igranje, programiranje in razporejanje udarcev, ki se izmikajo pričakovani periodičnosti in stabilnosti. Ne gre nujno za zrelostni korak v običajnem pomenu besede, a to je vsekakor glasbeno bolj izzivalno delo. Bolj smiselno je tako govoriti o izrazitejši ustvarjalski ali umetniški izdelanosti, ki se odraža v bolj refleksivni rabi lastnega glasbenega jezika. S skeletnim obravnavanjem žanrskih in slogovnih potez Lucijan Prelog in Pika Golob posamezne gradnike, impulze in oblike eksplicirata kot take, ne da bi jih pogojevala z znanimi žanrskimi obrazci, ki pogosto narekujejo določen dinamični narativ in zunanji patos. Namesto tega jih obravnavata kot odprte izrazne elemente, jih obračata, pretresata in opazujeta z različnih točk vstopa in perspektiv. S tem se eksperimentalnost njune glasbe vzpostavlja predvsem po metodi in obliki, ne gre torej zgolj za umeščanje v območje žanrskega eksperimenta, pač pa za eksperimentiranje z načini organiziranja in artikuliranja glasbenega materiala. Takšen pristop odpira več prostora za raziskovanje mejnih in nedoločenih področij umetniškega izraza, kjer se glasba bolj neposredno sooča s svojim okoljem. In prav tam, v načinu, kako razgalja, preizprašuje in preureja lastne izrazne pogoje, lahko iščemo tudi njeno aktualizirano kritično razsežnost.

Dvojec pa kljub abstrahiranju veliko pozornosti namenja ohranjanju svoje značilne temačne, mestoma izrazito agresivne, lahko nihilistične ali svetoboljne, lahko viharniške ali celo mitološke alegorije ter pesemske, pripovedne in seveda karakterne linije posameznih skladb. Te zato ne postajajo tehnične ekshibicije, temveč nasprotno, skozi prepustne bobne Lucijan in Pika ves čas pleteta, plastita in premeščata abrazivne nize hrupnih in tolkalskih semplov, ki jih mažeta z bolj neposrednimi digitalnimi in toplejšimi distorzijami. Posamezne plasti ritmiziranega materiala se zlagajo v bolj ali manj stabilne zanke, počez pod njimi in med njimi pa vlečeta z grobimi, čutnimi sintovskimi harmonskimi grozdi in arpeggii ali melodičnimi in fraznimi gestami. Plošča razpira presenetljivo širok spekter elektronskih tekstur z občutkom za kitarsko surovost, ki jo dvojec razume bolje kot večina ansamblov za novo glasbo. Prav raznolikost zvočnih površin in melodičnih elektronskih inštrumentov je ena od najizrazitejših odlik plošče. Aranžmaji so izdelani skoraj filigransko, daleč od formulaičnosti, njihove notranje plasti pa razkrivajo bogastvo timbrov, gostot in harmonskih oziroma melodičnih nizov ter izjemno natančno, metrično oziroma časovno usklajeno delo z zvočnimi efekti. Posamezne zvočne geste pogosto za seboj v vakuumu puščajo krasne repe, se razlivajo in odmevajo skozi strukture skladb, jih povezujejo in hkrati premeščajo njihova vertikalna težišča. Plošča je v tem smislu še vedno precej bolj polna in žanrsko hrupna, kot bi lahko sklepali glede na njeno deklarirano redukcijsko poetiko.

Posebno vlogo pri tem ima vokalno delo, ki ga je dvojec It’s Everyone Else že na Pirouette izvlekel iz nekdanjega žanrskega krika, dretja in frontalnega izbruha, na Dogma Death pa ga še bolj jasno artikulira in nadgradi. Semantično do nerazumljivosti razmazani vokalni liniji sta praviloma nekako metrično nametani in izklicni, vendar kljub gnetljivi prožnosti ne prevzemata nujno ključnih melodičnih oziroma razbremenilnih funkcij. Te v večji meri opravljajo instrumentali. Vokala prej vnašata dodatni element pulza, kot da bi iskala ritme, vzorce in načine artikulacije, ki bi se vključevali v širšo mrežo skladb. Dobimo tudi vtis, da se glasova konceptualno podvajata, sledita drug drugemu in se zrcalita, ali drugače povedano, delujeta skoraj kot en sam govorec oziroma en glas in ne toliko kot dva izrazito ločena vokalna pola. Večinoma je v ospredju moški glas, ki mu pogosto blago sledi ženski, čeprav se ta razmerja občasno obrnejo ali razprejo s kakšnimi natančno uporabljenimi efekti. V zadnji, zmehčani, skoraj ambientalni tretjini skladbe Oracle Clash na primer, ki jo prebijajo ostri bobni in sintovske poteze, se ženski glas leví v bolj samostojno in razpoznavno prisotnost.

Zvočno podobo Dogma Death zaznamuje še nekakšna odtujena kovinska digitaliziranost, kot naftni ali kromirani umetni lesk, v katerem se diskretna zrnatost postopoma preliva v zvezne nize čistih barv. Ob žarečih sintovskih cingljanjih in drugih melodičnih vstavkih ta učinek deluje posebno premeteno. Industrialno hladnost, disociacijo in umetnost zvočnih površin premešča v nekaj bolj priljudnega, skozi noir prizmo celo vabljivega, mestoma romantičnega in zapeljivega. In prav ta napetost med umetno digitaliziranostjo in organsko lepoto je eden od ključnih estetskih učinkov plošče. 

Uvodni glasbeno abstrahirani Instar in prvi zares ritmizirani, pesemski kos The Flame v skoraj programski gesti že nekako vzpostavita celotni genom plošče, katere život se nato razgalja skozi trajanje. Fragmentirani, vendar zvezni in v sekvenciranju točkasto nizani ritmični udarci so postavljeni nasproti skoraj plehgodbaste snare koračnice. Ta jukstapozicija je še eden izmed premetenih trikov plošče: (pozitivno) umetelno sekvenciranje sintetiziranih bobnarskih udarcev se v kombinaciji s semplanimi tolkali različnih kulturno zaznamovanih virov spreminja v nekaj organskega, živega, v nekaj, kar je vse prej kot mašinsko, industrijsko ali disociirano. Podobno učinkuje skladba OODDDSS, v kateri semplani detajli različnih tolkalskih zvočil z določeno folkovsko ali morda afriško senzibiliteto ter ploski, razporejeni v ritmične loope, vzpostavljajo nepričakovano razmerje z industrialno hrupno govorico dvojca. S sklepnimi tremi kosi pa plošča po skoraj navznoter obrnjeni abstrakciji skladbe Saturnalia, ki nas pusti padati skozi nelagodno lebdečo, koncentrično razprto harmonijo, še najbolj vztrajno ritmično zapreti kot klopotača. Prav v zaključku se najočitneje v ospredje prebije ploščina dimenzija živih akustičnih bobnov. Ti so očitno ena od latentnih osrednjih plasti in zavračajo kvantizirani pulz, raje se obračajo k nečemu bolj telesnemu, nepredvidljivemu.

Čeprav so posamezni gradniki izrazito pesemski, je album Dogma Death bolj smiselno razumeti kot singularno celoto in ne kot zbirko jasno ločenih kompozicijskih enot. Njena homogenost se vzpostavlja na zunanjih robovih, v skupnem vtisu, ki ga ustvarjajo vse te številne aranžmajske podrobnosti, bogastvo tekstur in zvočnih premeščanj. V tem smislu je pomembna tudi dolžina: Dogma Death se po obsegu prej približa obsežnemu EP-ju kot pa običajnemu albumu, vendar je kratkost ena največjih prednosti tega dela. Dvojec očitno ve, kaj ima povedati in, kar je morda še pomembnejše, kdaj je dovolj. Plošča je jedrnata in polna, celotni zvočni organizem se v svojih celovitih temeljih izriše že v začetnih skladbah, vendar bi brez vsega, kar sledi, ostali prikrajšani za monolitno celovitost. Dogma Death ni zgolj naslednji evolucijski korak It’s Everyone Else, temveč tudi precej temeljita sprememba načina, kako dvojec organizira svojo glasbo. Medtem ko je bila Pirouette masa, ki je poslušalca bremenila s svojo fizično in psihološko težino, je nova plošča kljub hrupnosti in abrazivnosti bistveno bolj prepustna. Njena radikalnost ni več toliko v neposrednem preglaševanju čutil kot v načinu, kako iz razgrajenih ritmičnih struktur, drobcev hrupa, sintovskih tekstur in vokalnih gest sestavlja nekaj presenetljivo filigranskega, večplastnega, čutno bogatega in koherentnega. Odmik od starih dogem se kaže predvsem v obliki. Dvojec It’s Everyone Else je na ta način obrnil navznoter, razbremenil svojo zvočno govorico in hkrati ohranil njeno prepoznavnost.