Bend Majmunska posla s prvim albumom navdušil v Gala Hali!

Zasedba Majmunska posla je splošno znana točno tako, kot zveni njeno ime: gre za skupek sobendašev, ki jih povezuje glasba, prav nič drugega ni zares pomembno.  Na njihovih koncertih z Janom Majetičem na čelu nikoli ne veš, kaj pričakovati, ker se glasba prepleta od slovenske narodnozabavne s harmoniko in balkanskih 7/8 ritmov do prelepih balad s čisto klasičnim indie rock zvokom. Vse pa združujejo samosvoja besedila, ki niso niti približno v skladu s politično korektnostjo. Singel Ugrizni mi čeljust je po Ljubljani in okolici postal hit, in to ne edini. Vsi, ki smo bili na njihovih koncertih, že poznamo hooke več njihovih res spevnih pesmi, kot so zlasti Jebena romantika, Oko sokolovo in Jesen. Majmunska posla v slovenskem glasbenem teritoriju ciljajo visoko in to dosegajo. S svojo sproščeno in organsko glasbeno karizmo imajo magnetičen privlak, ki na koncertih pričara to, za kar so ljudje včasih hodili na koncerte. Ne snemat in objavljat, ampak plesat in poslušat.

Bend, ki na prvo žogo deluje zelo razštelano, je v zadnjem času pridobil dva nova člana, Ano Toličič na bobnih in Roka Mlinarja na kitari in synthih (oba iz benda Kiwi Flash). To je dalo bendu krasen poriv v malo težje rokerske vode, ki zasedbi lepo pristaja. Album zveni tehnično zelo dodelano, miksi imajo poln sonični spekter, produkcija pa je premišljena in raznolika iz komada v komad. Na istoimenskem albumu sta pri produkciji poleg basista Roka Ljubiča sodelovala še Lenart Merlin in Gregor Bajc, ki pravi, da je to najboljši slovenski bend. Bend sestavljata še Aljaž Kovač na synthih in harmoniki ter Andraž Železnikar na synthih, pihalih in tolkalih. 

Na trenutke na albumu pogrešam malo več energije pri Janovem vokalu, ki na koncertih pride bolj do izraza. Tam ga res začutiš, medtem ko ga na posnetku predvsem slišiš in razumeš. Vsi vemo, kako težko je pevcu priti v studio in pesmi odpeti z enako energijo, kot to lahko stori, ko je pod odrom več sto ljudi. Zanimiv element albuma sta pesmi Još ne sviće rujna zora in V dolini tihi, dve ljudski pesmi, ki izražata tako slovensko narodno izročilo kot regionalno zavest, ki Majetiću nista tuji. Nisem še namreč bil na njegovem koncertu, vključno s prejšnjim bendom Macbeth, kjer se vsaj enkrat v večeru ne bi odpel Đurđevdan, znana pesem benda Bijelo Dugme. »Je pesem, ki se nas vseh zelo dotakne, ker izvira iz velikega trpljenja romske populacije, ki ga je nato Goran Bregović pretvoril v nam razumljiv jezik. Ta pesem vsem vedno sede, ker se tako dobro izmuzne notri v naša srca. Je v naši kolektivni zavesti, ne narodni, ampak regionalni, in nas tako vse žene naprej, da si ne predstavljam življenja brez tega komada. Povezal me je z mojimi najlepšimi momenti v življenju, kot tudi z mojimi najgršimi.« Sicer nam je Jan Majetič za album in koncert povedal, da »če metaforično pogledamo, je v bistvu album moja diplomska naloga, to danes pa je bil zagovor moje diplomske. Mislim, da smo naredili za 9,5, minimum, ker je bil tako dober vibe, tako veliko znanih in čudovitih neznanih obrazov. Čarovnija glasbe nas vse poveže v enoten vibe in nas pelje naprej v neznane in znane kraje pijanosti od radosti.«

Ena boljših pesmi na albumu se mi zdi Boljši Človk, ki govori o ironiji človeka, ki bo jutri postal boljši človek. Pesem ima zanimiv akustični indie zvok, ki morda malo spominja na kakšen komad zgodnejšega MRFY obdobja. Na koncertu je ta komad zažgal. Ljudje so se nanj zelo zapalili in res razmetali. Majmunska posla v slovenskem glasbenem teritoriju ciljajo visoko in to dosegajo. S svojo sproščeno in organsko glasbeno karizmo imajo magnetičen privlak, ki na koncertih pričara to, za kar so ljudje včasih hodili na koncerte. Ne snemat in objavljat, ampak plesat in poslušat.