Uglasbena poezija in obratno

Skladatelj, pevec in kitarist Jan Tomšič je nedavno s skupino YANU predstavil svoj prvenec z naslovom Zeitgeist. Zasedba, ki je ozvočila njegov koncept razmišljanja in ustvarjanja glasbe, je že dodobra umeščena na glasbeni sceni, tokrat pa so skupaj svojo ustvarjalno energijo zakoličili še z albumom, ki se napaja iz duha časa, iz tega trenutka, iz žive iskrice sedanjosti. Poleg Tomšiča v YANU ustvarjajo še Aljoša Struga s kontrabasom in basom, Gašper Selko s trobento in klavirjem ter bobnar Bor Zakonjšek. CD je izšel pri založbi Celinka, dotična muzika pa se je v živo predstavila v Cankarjevem domu na letošnji devetnajsti izvedbi festivala Godibodi, ki odpira vrata avtorski slovenski glasbi. Letos so organizatorji dali poudarek na prepletenost poezije in muzike. Se pravi v sožitju žlahtnih vezi dveh umetnosti, ki ob nastanku nikakor nista bili ločeni, nak, bili sta eno, tako kot vse, kar danes didaktično ločimo na umetniške pojave. Na začetku organizirane družbe ni nič stremelo k samo(ob)stojnosti, temveč se je zlivalo v enost izraza, nemara rituala, in združevalo človekovo stremljenje k spoznavanju smisla in razlaganju resnice bivanja, predvsem pa je izdajalo težnjo po izpovedi, izrekanju, izpetju, izrisanju ... svojega obstoja, ki je bil in vedno bo čudež. Glasba in poezija sta kljub vsem mogočim strukturnim permutacijam v zgodovini in preobrazbam iz psihosocioloških razlogov ostali osnovni intimni obliki izražanja in še vedno živita v razmerju od praktičnih vzgibov do magičnih pobegov v astralne in skrivnostne duševne pojave, če ne omenjamo religioznih in mističnih tripov. Pri Zeitgeistu to ni naglavna težava, resnici na ljubo je besedilom dane veliko slišne svobode, a glede na vsebinske poudarke vseeno premalo. Sama glasba je sicer zelo vezana na tekste, do neke mere čisto podrejena vsebini, in temu primerno tudi sledi pozivu »manj je več«, vendar bi zelo rad slišal tudi intimno plat poezije, ne samo recitativno, zapeto. Tu se zgodbi malo cepita na dve polovici. Obe lepi in žlahtni, kot lahko slutimo v predzadnji skladbi Z nasmehom v očeh, ki je imeniten primerek uglasbene poezije. Mogoče tak, da bi lahko bil za zgled vsem na tej plošči, ko bi se le poeziji namenilo več pozornosti. Ampak prepustimo to tečnosti poslušalca, muzika je vseeno lahkotno nežna, spravljiva in poslušljiva na vseh ravneh senzibilnosti.

Tokrat lahko s hvaležnostjo ugotavljamo, da je bil festival tudi nekakšen predprostor za izdajo albuma. Zgodilo se je v Cankarjevem domu, muzika je luč sveta uzrla sredi oktobra letos, po festivalu pa se je odprla tudi konkretna linija do albuma Zeitgeist. Enajst skladb se lepo navezuje na vsebino prve, Ti veter jaz sapa sem. Hitro lahko preskočimo v polje nevidne sile, ki sta tako veter kot sapa. Obe sicer realni in fizično presneto resnični. Če vetra ne moremo obvladovati, ker je to zračna masa, ki se po zakonitostih narave vali po planetu in ga prepihava svobodno naokrog na vse načine, je sapa tisti veter naših pljuč, ki je bolj intimna oblika zračne mase, do neke mere celo obvladljiva in podrejena volji osebka. Do neke mere, pravim. Tako kot muzika, ki je sicer človekov izdelek, a zagotovo korenini v neznanem, nekje tam, kamor naša zavest in um lahko sežeta le posredno. Muzika, pevčeva sapa, ima globoko izhodišče, a s koreninami sega v popolnoma neznane zemljine. Je pa res, da jo nato umetnikova kreacija osmisli in zvočno udejanji in poseje na zvočni njivi, ki je tukaj in zdaj. 

Na albumu je za štirideset minut razmislekov, škoda je le, da poezija tudi v tem primeru služi bolj kot rakla, po kateri pleza fižol. Oboje je dobiček, ampak besede je treba slišati, skozi glasbo pa se poezija pogosto izgubi med zvočili, vse do nerazumljivosti. Če sem torej pošten, naj povem, da mi manjka vsebinska, besedilna knjižica. Kot ljubitelj tovrstne glasbe nikakor ne sprejmem dejstva, da se zvoki kristalno jasno nizajo v eter, poezija pa se pogreza sama vase, v ospredje se prerinejo le nekateri čisti verzi. Ploščo razumem kot sožitje, kot zlitje (vsaj) dveh umetnosti. A za poetični del ostajajo v zraku le slutnje po čudovitih izpovedih in, ja, veter že veje, sapa je pa rahlo potlačena. Ampak tu smo že na terenu, ki se zdi skoraj običajen: besede vlečejo zvok nase, zvok ostaja svež in čist, medtem ko beseda ponikne v nerazumljivo in drugorazredno pomembnost. Kdo komu služi? Včasih se povezava zabriše. 

Še pomnim glasbenika, ki mi je dajal nasvete, kako mora izgledati tekst, ki ga bo glasba lahko udejanjila. Jasno sem razumel, da je tekst po njegovem mnenju rakla, po kateri se vijejo vitice fižola. Tisto leseno je opora, seveda pomembna in dragocena, a fižol je pa le fižol. Ta je produkt, ki nekaj velja. Pri Zeitgeistu to ni naglavna težava, resnici na ljubo je besedilom dane veliko slišne svobode, a glede na vsebinske poudarke vseeno premalo. Sama glasba je sicer zelo vezana na tekste, do neke mere čisto podrejena vsebini, in temu primerno tudi sledi pozivu »manj je več«, vendar bi zelo rad slišal tudi intimno plat poezije, ne samo recitativno, zapeto. Tu se zgodbi malo cepita na dve polovici. Obe lepi in žlahtni, kot lahko slutimo v predzadnji skladbi Z nasmehom v očeh, ki je imeniten primerek uglasbene poezije. Mogoče tak, da bi lahko bil za zgled vsem na tej plošči, ko bi se le poeziji namenilo več pozornosti. Ampak prepustimo to tečnosti poslušalca, muzika je vseeno lahkotno nežna, spravljiva in poslušljiva na vseh ravneh senzibilnosti