Umetnost v dialogu z naravo

Karmen Ponikvar je pri založbi Kamizdat letos izdala izjemno podroben, zgoščen in obenem krhek album Murni. Kot namiguje že naslov, kreativno materijo albuma predstavlja osebna interakcija ustvarjalke z naravno zvočnostjo. Štiri kompozicije, zgrajene iz terenskih posnetkov, subtilno spletajo strukturo skozi paralelno odvijajoče se zvočne dogodke. Ti zaradi čistosti posnetkov ponujajo možnost percepcije nians svoje unikatnosti in se obenem vpenjajo v kompleksni mozaik večglasja, ki odslikava entropično naravo, iz katere posnetki izvirajo. Z besedami Leonarda Bernsteina: umetnost lahko nadomesti naravo; kar pa je tudi odličen ključ za vstopanje v svet konceptualno in zvočno precej abstraktnega materiala na Murnih.  Na albumu Murni naravo doživljamo posredno sprva skozi postavitev mikrofona, ki je že sama po sebi kompozicijsko vprašanje, in nato skozi procesiranje in skladanje posnetkov v povsem nove in unikatne zvočnosti, ki presegajo naravni red in predstavljajo njegovo človeško reinterpretacijo. Ustvarjalko torej lahko razumemo tudi kot soustvarjalko v dialogu z elementi znotraj sistema, ki ga odslikava. Album ponuja bogato razplasteno in kompozicijsko dovršeno izkušnjo, ki pa zaradi svoje podrobnosti in nians zagotovo terja pozoren, odprt in radoveden pristop poslušalcev.

Ker zvoki izhajajo iz narave, ki je v določeni meri dostopna vsem, v svojem bistvu ne delujejo tako tuje kot približki, nastali s pomočjo elektronske sinteze, vendar se skozi kompozicijsko plastenje prav tako ne zdijo dovolj znani, da bi sami po sebi nosili naboj lirične asociacije. Postavljeni smo torej na virtualno jaso razširjene resničnosti, ki pa ne ponuja zgolj dokumentarnega posnetka točno določenega prostora in časa. Po njej naš fokus do neke mere usmerja skladateljica z določenimi relativno glasnimi posnetki v relaciji do ostalih, vsekakor pa ta potek ni nujno linearen, saj se v vsakem trenutku odvija več plasti dogajanja, ki je kompleksno že samo po sebi. Iz tega vidika lahko skladbe beremo kot glasbene fraktale, kjer se vsaka zaznavna raven ravna po sistemu, ki hkrati predstavlja povsem fizikalne omejitve, medtem ko omogoča odpiranje prostora za poslušalca oziroma njegov um, ki se neprestano trudi dražljaje sestaviti v razumljivo in konsistentno celoto. 

Zaradi svoje abstraktnosti lahko Murni podžgejo razpravo o povsem filozofskih vprašanjih razmejitve pri klasifikaciji glasbe v kategorijo, ki se po različnih kriterijih svojih kvalitet razlikuje od zgolj hrupa ali šuma. In res v tem primeru funkcionalne analize, ki temeljijo na razumevanju harmonije, zaradi močno postmodernističnega kompozicijskega pristopa nikakor ne služijo svojemu namenu. Iz tega vidika se je smiselno opreti predvsem na teksturalni vidik slišanega oziroma potencialno narediti še korak dlje in vzeti pod drobnogled kompozicijo kot samostalnik in ne kot glagol. To je Karmen Ponikvar izmojstrila na način, ki ni glasen in očiten, pač pa izjemno podroben in premišljen. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo že pred začetkom kakršnega koli protokola, je, zakaj bi posegali v naravno kompozicijo ekosistemov kot tako in čemu bi poslušali takšno hipernaturalistično glasbo, ko pa bi se lahko odpravili v bližnji gozd in tam doživeti neskončni koncert.

Najprej lahko na to vprašanje odgovorimo iz pomenskega gledišča. Na albumu Murni naravo doživljamo posredno sprva skozi postavitev mikrofona, ki je že sama po sebi kompozicijsko vprašanje, in nato skozi procesiranje in skladanje posnetkov v povsem nove in unikatne zvočnosti, ki presegajo naravni red in predstavljajo njegovo človeško reinterpretacijo. Ustvarjalko torej lahko razumemo tudi kot soustvarjalko v dialogu z elementi znotraj sistema, ki ga odslikava. Izdelek s tem postaja izhodišče za generativni proces, v katerega je ob poslušanju vključen tudi poslušalec, četudi nezavedno. Album Murni ponuja bogato razplasteno in kompozicijsko dovršeno izkušnjo, ki pa zaradi svoje podrobnosti in nians zagotovo terja pozoren, odprt in radoveden pristop poslušalcev.