Zasuk k morju in preglašenemu zvočnemu okolju

Hidden Adriatic je naslov nove plošče, ki je v začetku novembra izšla pri založbi Kamizdat. Istoimenska dvajsetminutna zvočna kompozicija Manje Ristić in Robertine Šebjanič je sestavljena iz terenskih posnetkov, nastalih vzdolž vzhodne jadranske obale, konkretno v obmorskih industrijskih mestih Splitu, Zadru in Reki in ob reki Neretvi. Subtilna obdelava terenskih posnetkov, ki se v novem zvočnem delu Manje Ristić in Robertine Šebjanič organsko pretakajo drug v drugega, njihova razgibana dinamična in prostorska postavitev, ki spominja na valovanje, ter pretanjeni občutek avtoric za tkanje zvočne pripovedi postavljajo Hidden Adriatic med tiste zvočne kompozicije, ki poslušalca potegnejo vase, ga senzibilizirajo, mu ponudijo prostor za urjenje aktivnega poslušanja ter ga hkrati na določenih mestih z občutkom predramijo in opomnijo, da zaznavanje zvočnega sveta okoli nas ne bi smelo biti mimobežno, brez postavljanja vsega, kar slišimo, v širši kontekst.

Delo poslušalca spodbuja k aktivnemu poslušanju in prevpraševanju tega, kaj oziroma koga sliši. To omogoča grajenje lastne zgodbe, ki pa si jo pripovedujemo ob nenehnem razmišljanju o razmerju človeka (Anthroposa) do mnogoterih podvodnih bitij, morja in narave. Manja Ristić in Robertina Šebjanič na eni strani predajata nit zvočne pripovedi morskim ježkom, mehkužcem, rakom, kozicam, različnim ribam in algam ter razstirata njihov bogati zvočni svet, po drugi strani pa ga v določenem trenutku nazorno utišata. S tem skušata opozoriti na človekovo pohlepno poseganje v morje in od tod izhajajoče zvočno onesnaženje, ki  prebivalcem morja povzroča nepopravljivo škodo.

Umetnici povezuje pomemben miselni in kreativni premik k morju, kakršnega v svojih delih opredeljuje literarni zgodovinar Steve Mentz, utemeljitelj tako imenovane modre humanistike (Blue Humanities), raziskovalka in profesorica Stacy Alaimo pa ta zasuk k oceanu razloži s frazo »misliti z vodo«. Slednje lahko povežemo tudi s hidrofeminizmom, ki poudarja, da so naša telesa (ok. 70% sestavljena iz vode) povezana z vsem vodnim in preko vode z vsem živim in neživim. To spoznanje naj bi pripomoglo k t. i. »oceanskemu občutku za solidarnost« in občutku, da smo vsi del nečesa večjega. Manjo Ristić in Robertino Šebjanič tako povezuje tudi njuna močna osebna želja po zbliževanju z bogatim zvočnim vodnim okoljem ter želja po predajanju raziskovalnih dognanj, ki sta jih odkrili v procesu dolgoletnih podvodnih terenskih snemanj.

Kompozicijo Hidden Adriatic subtilno uvedejo posnetki valovanja vode, v katere se kmalu vplete prvi konkreten neorganski zvok. Podobni zvoki skozi celotno kompozicijo ustvarjajo ali poudarjajo vzdušje, se pa razlikujejo glede na intenziteto in barvo. Na začetku nudi takšen zvok še precej mirno podlago, nad katero slišimo različne terenske posnetke. Zvok vode slišimo blizu pa spet bolj oddaljeno. Tišje in drugič glasneje … V valovih. Postopno se pridružijo višji piskajoči zvoki, ki zvenijo povsem organsko. Občuti se, kot da sta avtorici v tem prvem delu kompozicije želeli dati glas raznolikim morskim bitjem. Njihovo oglašanje se postopno preliva in v ospredje prihajajo najrazličnejši zvoki. V drugem delu kompozicije se zazdi, da se je v zvočno pripoved vmešal človek. A njegov prihod je postopen in umirjen, zaznamo dihanje pod vodo in njegove premike. V ozadju se slišijo zvoki z obale, črički. Zvočna podlaga dronanja, ki ni del terenskih posnetkov, je tokrat bolj misteriozna, postaja glasnejša in bolj prezentna, prav tako zvoki drgnjenja ob kovino, potrkavanje. Atmosfera postaja bolj nasičena. Druga polovica skladbe se prevesi v agresivno tolčenje, vrtanje, struženje strojev. Ta del je precej kratek in skuša naslikati človekovo arogantno in nepremišljeno vmešavanje v zvočno krajino podvodnega sveta. Bolj napet in nekoliko zadušljiv neorganski zvok pripelje zvočno pripoved do nepretrganega kapljanja vode. V ozadju slišimo melodijo z dolgimi, razvlečenimi toni, ki spominja na petje kitov, vendar pušča vzpostavljena atmosfera občutek, da melodija ne odzvanja tako, kot bi morala. Napeto zvočno ozadje dronanja ostaja, a se v osredje počasi vračajo posnetki, podobni tistim z začetka kompozicije – precej nežno in subtilno žuborenje, pokanje, pretakanje. Počasi zaznamo zamolklo tolčenje, utripanje. Je to prispodoba, ki ponazarja, da morju odbija zadnja ura, ali opomin na njegovo živost in raznolikost? Težka podlaga dronanja je vedno bolj vztrajno utišana z zvoki, ki spominjajo na začetek skladbe. Zdi se, da imajo prebivalci morja ponovno glavno besedo. V ozadju zaznamo zvoke človeka (morda premike snemalne opreme), ki je prisoten v tem okolju, a ga opazuje in posluša iz daljave, iz drugačne perspektive. 

Subtilna obdelava terenskih posnetkov, ki se v novem zvočnem delu Manje Ristić in Robertine Šebjanič organsko pretakajo drug v drugega, njihova razgibana dinamična in prostorska postavitev, ki spominja na valovanje, ter pretanjeni občutek avtoric za tkanje zvočne pripovedi postavljajo Hidden Adriatic med tiste zvočne kompozicije, ki poslušalca potegnejo vase, ga senzibilizirajo, mu ponudijo prostor za urjenje aktivnega poslušanja ter ga hkrati na določenih mestih z občutkom predramijo in opomnijo, da zaznavanje zvočnega sveta okoli nas ne bi smelo biti mimobežno, brez postavljanja vsega, kar slišimo, v širši kontekst. V kompoziciji uporabljene zvoke podvodnih bitij, ki sta jih s svojimi snemalnimi napravami v letih umetniškega raziskovanja posneli avtorici kompozicije, tako lahko razumemo tudi kot dragocen vir, ki nas s pomočjo premišljenega umetniškega dela uči o zvočnem bogastvu podvodnega sveta.