Presečišče različnih glasbenih oblik

Izrazov, s katerimi bi bilo mogoče pospremiti najnovejšo izdajo pianista Jana Severja, je precej. S solističnim izdelkom Nordica, na katerem je devet samostojnih avtorskih improvizacij, v katerih Sever združuje prvine komponiranja in improviziranja, namreč posega na žanrsko različna področja. Tudi sicer je zanj značilna vpetost v raznorazne glasbene oblike, s katerimi razširja svojo primarno zavezanost klasični glasbi: od flamenka do jazza, tanga, fusiona in glasb sveta, s posebnim poudarkom na balkanskem melosu (predvsem v Severjevo Oro). Za premierno predstavitev v Klubu Cankarjevega doma na prvi oktobrski torek v sklopu abonmajskega cikla Cankarjevi torki se je povezal celo s plesalko Jerco Rožnik Novak, ki se je z basistom Joštom Lampretom in bobnarjem Kristijanom Krajnčanom Severju pridružila v drugem delu koncertnega večera ter na ta način celotno glasbeno doživetje nadgradila z vizualno komponento. Melodika in ritmika sta mestoma odtujeni, spet drugič pa se uspešno in komaj zaznavno zlijeta v enotno zvočno zmes, ki v valovih prehaja od nežnosti k odločnosti. Slednje je ravno ena od Severjevih najmočnejših odlik, kot vemo že iz drugih njegovih projektov oziroma sodelovanj. K temu je treba vsekakor prišteti še sposobnost gladkega in gibkega prestopanja iz notranjega (čustvenega) v zunanji (materialni) svet in obratno, iz zunanjega v notranji svet, s čimer dokazuje svojo glasbeno neizkrivljenost.

Solistične klavirske improvizacije, ki jih je klasični pianist Sever ustvarjal v sedemletnem raziskovanju, poslušalcu dopuščajo obilo domišljije, kar je najbolj opazno v izčiščenih, minimalistično zasnovanih Sibelius, Elevatyr in The Silence of Dream. V njih s klavirskim zvenom pripoveduje, skupni imenovalec tako teh kot preostalih kompozicij pa je neprestani domiselni tematski, linijski ipd. dialog, ki ga vodi sam s seboj in s pomočjo katerega si zastavlja vprašanja, ki so več kot relevantna v današnji družbi. Prav vsa se dotikajo glasbe, glasbenika in njune vloge v zdaj že skoraj docela digitalnem svetu; tako poizveduje, kakšen je položaj glasbenika, umetnika, ustvarjalca danes, ali je ta še zmožen nagovoriti občinstvo, pa kakšna je naloga glasbe in ali ima ta sploh še kakršenkoli pomen. Za prejemnika študentske Prešernove nagrade, ki je študij zaključil na ljubljanski Akademiji za glasbo in tam nato deloval najprej kot korepetitor, tako kot tudi na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet, kjer danes poučuje klavir, Nordica tako nikakor ni končni cilj, ampak prej ponazarja pot samo. Ponuja mu presečišče, na katerem se srečujejo klasična, jazzovska in tradicionalna glasba (najboljši primer je Matador), oziroma izhodišče za poskus poglobitve in dodatne osmislitve svojega početja. Kot posledica tega njegov glasbeni jezik predvsem preizkuša izrazne (z)možnosti in v ta namen se Sever v določenih improvizacijah poslužuje načinov muziciranja in proizvajanja zvoka, ki presegajo osnovno namembnost izbranega glasbila. V uvodni, na trenutke malenkost surovi skladbi Into The Wild, denimo, tako poleg običajnega ubiranja tipk klavirja tega uporabi tudi kot tolkalo in brenkalo. Posamične linije razčleni tudi v skladbi Flamenco Sounds. 

Zaradi tega sta melodika in ritmika mestoma odtujeni, spet drugič pa se uspešno in komaj zaznavno zlijeta v enotno zvočno zmes, ki v valovih prehaja od nežnosti k odločnosti. Slednje je ravno ena od Severjevih najmočnejših odlik, kot vemo že iz drugih njegovih projektov oziroma sodelovanj, denimo s QuatroPorTango, z Goranom Bojčevskim in z Moonlight Sky. K temu je treba vsekakor prišteti še sposobnost gladkega in gibkega prestopanja iz notranjega (čustvenega) v zunanji (materialni) svet in obratno, iz zunanjega v notranji svet, s čimer dokazuje svojo glasbeno neizkrivljenost.