Buldožer kot žanr za sebe in po sebi

Obstajajo skupine, ki sledijo trendom, in skupine, ki jih narekujejo. Med slednje nedvomno sodi skupina Buldožer, v kateri so se usodno prepletli izvirni ludizem Marka Breclja, našpičena poetika Borisa Beleta in repertoar vrhunskih glasbenikov s klaviaturistom Borutom Činčem na čelu. Z leta 1975 izdanim albumom Pljuni istini u oči je jugoslovanski rock doživel kopernikansko revolucijo. Album je postal svojevrsten rokopis za prihodnost in dokument časa o tem, kako je nekaj odtrgancev sredi sedemdesetih let predramilo precej zaspano in premočrtno rockovsko sceno pri nas in tudi širše. Skupina Buldožer je do sveta okoli sebe razvila in gojila anarhičen odnos in z rušilno močjo pred seboj podirala vsa pravila. Kot sovražnik dobrega okusa in romantični heroj se je ogradila od vsega klasičnega v umetnosti – in rinila naprej vse do abrahama, ki ga je praznovala s ponatisom svojega celotnega opusa v vinilni obliki z naslovom Lik i djelo. V neredu njegovega razstavljenega studia sva spomine obujala s klaviaturistom Borutom Činčem.  Buldožerji nikoli nismo veliko razmišljali, ali bomo zadeli bistvo in ugajali poslušalcem in medijem ali ne. Delali smo iz sebe, bili smo nekakšni neprilagojeni uporniki pred punkom. Kakšni so trendi ali kakšno je stanje na glasbenih lestvicah, nas ni zanimalo, element všečnosti za vsako ceno nam je bil povsem tuj. Lik i djelo sta odraz našega doživljanja glasbe in sveta. To smo hoteli povedat in to smo povedali na čisto svoj, buldožerski način.

V začetku leta je izšel kovček z naslovom Lik i djelo, ki mu bolj kot ne lahko rečemo tudi zbrana dela skupine Buldožer. Kako bi sami opredelili ali ocenili lik i djelo skupine oziroma kaj je bilo za vas pomembnejše: podoba skupine ali njena glasbena zapuščina?

Nedvomno glasbena zapuščina. Buldožerji nikoli nismo veliko razmišljali, ali bomo zadeli bistvo in ugajali poslušalcem in medijem ali ne. Delali smo iz sebe, bili smo nekakšni neprilagojeni uporniki pred punkom. Kakšni so trendi ali kakšno je stanje na glasbenih lestvicah, nas ni zanimalo, element všečnosti za vsako ceno nam je bil povsem tuj. Lik i djelo sta odraz našega doživljanja glasbe in sveta. To smo hoteli povedat in to smo povedali na čisto svoj, buldožerski način.

Vseeno niste po buldožersko rinili skozi zid, temveč »furali svoj fazon«, prepoln pozitivnega ludizma in anarhije. S tem se zapolnili prazni prostor tako v kulturnem in kontrakulturnem kot tudi časovnem pogledu. Prepoznavno se niste obremenjevali z okolico, a vseeno vas je ta posvojila. Koliko vam je pomenilo, da s(m)o vas poslušalci sprejeli takšne, kot ste?

Po pravici povedano, smo bili na začetku kar presenečeni nad odzivom ljudi, ker so nas zelo, zelo, zelo dobro sprejeli. Kjerkoli po Jugoslaviji smo igrali, so bile dvorane razprodane. Ta občutek je bil neverjeten. Še danes je. Da poenostavim: počutili smo se odlično, da so poslušalci v tistem, kar smo iz sebe dajali, če tako rečem, videli ali slišali nekaj več. Ne samo poslušalci, tudi glasbeniki so v nas prepoznali nekaj, kar jih je kasneje navdihnilo pri njihovem delu. Bajaga mi je tako zaupal, da je štiri ure čakal v vrsti za naš prvi album Pljuni istini u oči. Podobne zgodbe sem slišal tudi od punkerjev in kasneje novovalovcev. Ponosen sem na to, kako nas je publika sprejela. 

Ne glede na odličen odziv občinstva med Vardarjem in Triglavom je bilo v prvem obdobju veliko koncertov odpovedanih. Kako ste vse to doživljali? Pred kratkim mi je Boris Bele rekel, da mu je v karieri žal samo vseh odpovedanih koncertov in prav nič drugega.

To pa je bilo zelo neprijetno. Najprej so nam prepovedali nastop v Hali Tivoli, ki bi moral biti naš prvi večji koncert, kar je seveda sprožilo plaz odpovedi. V medijih je bilo namreč omenjeno samo to, da nas je prepovedala Zveza komunistične mladine, kar je odmevalo po celi Jugoslaviji. Posledično si organizatorji niso upali tvegati, da si ne bi nakopali problemov. Problem niso bili stari komunisti, temveč ti mlajši aparatčiki, ki so prihajali iz naše generacije ali celo kakšno za nami. Ti so bili precej bolj nesramni in so se na vse pretege trudili, da bi nam nagajali. Kasneje imam izkušnjo, ki mi jo je povedal Bruno Gamolin, režiser filma Živi bili pa vidjeli, za katerega smo prispevali glasbo. V filmu izvajamo pesem Novo vrijeme, ki je z refrenom »Novo vrijeme, staro stanje. Novo vrijeme, isto sranje« neposredno kritizirala vzdušje v takratni jugoslovanski družbi. Ko sta si z Josipom Brozom Titom kot zapriseženim filmoljubom skupaj ogledala film, se je med našo izvedbo pesmi nagnil naprej, pozorno poslušal, in ko se je pesem končala, se je obrnil k Gamolinu in rekel: »Ovaj, volim, kad je omladina ovako kritična.« Priznam, zelo smo bili presenečeni nad njegovim odzivom. Mladi in mladinske socialistične organizacije, ti so bili problem. Ti so imeli v rokah tudi škarje in platno, kar se koncertov tiče.

Vaši koncerti niso bili samo koncerti v klasičnem rockovskem pomenu, šlo je za šov, za predstavo. Brez slabe vesti trdim, da je dvojni album Ako ste slobodni večeras eden najboljših in najbolj domiselnih koncertnih albumov, kar jih je bilo kdaj zabeleženih na nosilcih zvoka v antologiji popularne glasbe, in to na svetovni ravni, ne samo pri nas. Kako ste prišli do in razvijali idejo, da koncert ni samo nizanje ene pesmi za drugo, ampak nekaj več?

Kot sem že povedal, skupina Buldožer je vedno izhajala iz sebe in člani smo bili prepolni odbitih idej. Vseh niti nismo mogli uresničiti. Kar se tiče besedil in glasbe, ki so ta besedila podprla, smo v vsem svojem uporniškem zamahu iskali tudi teatralne farsične rešitve. Zato smo izvajali razno razne fore, od zloglasnega invalidskega vozička do striptizete. To je bil vedno del buldožerskega umetniškega genskega zapisa, del našega koncepta in obstoja. Te ideje smo pobirali od vsepovsod, različne neumnosti so nam nenehno hodile po glavi.

Vse zaradi čiste provokacije torej, z namenom, da bi zatresli temelje družbe?

Provocirali smo, to je točno! Vendar ne publike kot publike, ampak družbo kot družbo. Koncerti pred letom 1980, ko je bil z nami še Marko Brecelj, so bili precej drugačni od tistega, kar smo počeli po njem. Sam sem na koncertu v Hali Tivoli – ko se je ta končno zgodil, po prvem prepovedanem – nastopil s čelado pod imenom Emerson Fittipaldi, kot sinteza klaviaturista Keitha Emersona iz skupine Emerson, Lake & Palmer in voznika formule ena Emersona Fittipaldija. Koncert smo tudi poimenovali Povratak otkazanih. Naslov smo priredili po motivu takrat zelo popularne televizijske serije Povratak otpisanih. Potegavščine in fore smo dodajali ali spreminjali iz koncerta v koncert, saj se nismo želeli ponavljati. Privoščili pa smo si marsikaj.   

Že od prvih korakov, celo pred izidom prvenca, ste imeli opravka tudi s cenzuro. Postala je nekakšen zaščitni (pred)znak skupine Buldožer. Občutek imam, da so se varuhi javne morale kar tresli od strahu, ne vedoč, kaj pripravljate. Kako ste sami doživljali posege v naslovnice, v pesmi, v že omenjene prepovedi koncertov?

Člani skupine Buldožer smo se stalno zezali, ne računajoč na posledice. Zezanje nas je dodatno motiviralo, predstavljalo nam je navdih pri skladanju. Kakšna zadeva pa nas je tudi presenetila. Nikoli si nisem mislil, da bo sporna moja fotografija, ko sem kot osem ali devetletni mulc igral harmoniko na neki proslavi pod Titovo sliko. Bila je ob besedilu in notah za pesem Svaki čovjek ima svoj blues, kar so si nekateri, ki jim nismo bili najbolj všeč, razlagali po svoje – češ da se s tem norčujemo iz lika in dela tovariša Tita. Zato smo morali s prvenca obe zadevi umakniti. Ko je grafično cenzurirani album končno izšel, se je zelo dobro prodajal, celo bolje kot prva plošča skupine Bijelo dugme, kar je zagotovo pripomoglo k njegovi nadaljnji usodi. Kasneje sem izvedel, da sta bili takrat na PGP RTB Beograd dve frakciji: naprednejša, kamor je sodil tudi direktor, in narodnjaško nazadnjaška, ki je imela vohuna v tajnici, katere mož je bil minister za kulturo Socialistične republike Srbije. Ta je dosegla, da so Pljuni istini u oči umaknili s tržišča, dokler Helidon ni odkupil pravic in album ponovno izdal. Kaj je šlo narobe? Očitali so nam, da mladino navajamo na drogo in samomor, zato smo drugi album hoteli poimenovati Još jedna ploča što kvari vašu djecu. In naslov seveda ni bil odobren, zato smo jo naslovili Zabranjeno plakatirati. Tudi tu po besedilni plati ni šlo brez problemov. Pesem Jeste li vidjeli djevojčice? je imel del besedila z verzom »ličnu kartu, molim«, kar so razumeli kot norčevanje iz miličnikov, zato so ga izbrisali brez naše vednosti, v pesmi Ne brini, mama (sve ide po planu, još dan, dva, i odoh ja u nirvanu) pa so nam spet očitali napeljevanje na drogo. »Kakšna nirvana, spet provocirate. Spremenili boste v 'odoh ja u kafanu'.« V živo, na koncertih, nam tega seveda niso mogli prepovedovati. Druga plošča je tako izšla zelo spremenjena. Takšne neumnosti so se dogajale v tistih časih.  

Kafana torej ni bila problematična, kar samo še potrjuje moje prepričanje, da bi skladba Slovinjak punk morala biti slovenska himna. 

Po vsej zdravstveni in nravstveni logiki zagotovo, vendar je kafana ali gostilna tako in tako slovenski narodni običaj. 

Kakšen pa je bil vaš odnos do punka in narobe? Za razliko od mnogih skupin, do katerih je bilo gibanje kritično in odklonilno, so skupino Buldožer sprejeli z odprtimi rokami. Še več, navajali so vas kot vzor. 

Punkerji so nas cenili, ker smo bili samosvoji in neodvisni, enako kot oni. Bili smo si podobni, pa vendarle tudi dovolj različni, da si nismo hodili navzkriž. Njihovo uporništvo je bilo neposredno, naše je družbo obravnavalo skozi prizmo odbitega humorja. Tudi pomagali smo si medsebojno; sam sem igral klaviature na prvencu Dolgcajt Pankrtov, medtem ko sem se v Zagrebu – cel mesec sem preživel tam, saj sem sodeloval pri montaži zvoka za film Živi bili pa vidjeli – veliko družil s člani skupine Prljavo kazalište. Kasneje sem Prljavce povabil kot predskupino na naš koncert v Halo Tivoli.   

Kako bi opredelili skupino Buldožer z Markom Brecljem in po njem?

Kot sem navedel že nekajkrat pred tem, smo mi delovali iz sebe, in ko je bil zraven Marko Brecelj, smo to počeli skupaj z njim, ko pa ga ni bilo več, smo to počeli brez njega. Seveda se je njegov odhod poznal, saj je bil poseben karakter, kar je dokazoval tudi kasneje, vendar smo na tej točki morali nadaljevati brez njega ali pa se enostavno raziti. To nam v danem trenutku ni prišlo na pamet, Bele je vskočil na mesto besedilopisca – besedila je pisal tudi že pred Brecljevim odhodom – in prevzel glavni vokal. Skupina Buldožer brez njega morda ni nadaljevala na enak, pač pa zelo podoben način.    

Zakaj danes ni več skupine, kot je bila nekoč Buldožer, ki je brila norca iz vseh, celo iz sebe? Na vašem položaju zeva ogromna vrzel in nič ne kaže, da jo bo kdo zapolnil. 

Problem je nastal in se pospešeno razvijal v drugi polovici osemdesetih, ko je veliko skupin bolj kot za glasbo in besedila začelo skrbeti za svoj imidž. Ali gledati na to, kakšne skladbe jim bodo zagotovile redno radijsko rotacijo. Skupina Buldožer se s tem nikoli, res nikoli ni obremenjevala. Povsem vseeno nam je bilo, mi smo furali svoje naprej in dovolili ljudem, da se sami odločijo, ali jim dogajamo ali ne. Veliko skupin, ki sem jih snemal v studiu, sem med odmori ujel v pogovorih: »To pesem bomo posneli in odnesli na Radio Študent, to na Val 202 in to na kakšno komercialno radijsko postajo.« Nisem mogel verjeti, da je preračunljivost zamenjala neodvisno držo. Pogosto sem prekinil takšna pametovanja in jim zabrusil, da pravi rockerji glasbo ustvarjajo izključno za svojo dušo, ne pa da med skladanjem in snemanjem razmišljajo, kje in komu bo skladba všeč in koliko koristi bodo imeli od nje. Nekateri so se mojega nasveta celo držali in so mi danes hvaležni, da sem jim odprl oči in ušesa. To je smisel rokenrola; če si upornik, se ne boš podrejal medijem in zahtevam tržišča. To smo počeli Buldožerji brez premišljevanj, ali bomo ali ne bomo publiki všeč. In prav zaradi te neprilagojene drže smo jim bili, v to sem prepričan. 

Ali semkaj sodi tudi odprtost do eksperimentiranja z različnimi žanri, kot je odtisnjeno na albumu Izlog jeftinih slatkiša, ki je, mimogrede, eno najboljših poimenovanj kakega umetniškega dela po mojem okusu. Vsaka pesem na njem je žanrsko opredeljena, kam sodi: boogie-woogie, slow beat, punk psychedelic, evergreen, new wave, walzer, swing, polka in disco-reggae. Od kod ta potreba po večžanrskem pristopu, želja, da se zaobjame (skoraj) vse, kar popularna glasba ponuja?  

Z vsemi omenjenimi žanri smo zrasli, bili so okoli in del nas, spremljali smo njihov razvoj in obvode. Nekateri izmed njih so nam bili bližje, drugi manj, kar pa ne pomeni, da se jih nismo lotevali na svoj, buldožerski način. V smislu poudarka na zafrkanciji smo pesmi na albumu žanrsko vnaprej opredelili, da bi poslušalci vedeli, kaj poslušajo. Na koncu pa imajo vse skladbe vedno skupni imenovalec: buldožersko zajebancijo. Kajti če danes poslušam ploščo, bi težko rekel, da ta pesem pripada temu in ta onemu žanru, temveč so vse štosersko naše. 

Buldožer kot žanr za sebe in po sebi?

Najboljši opis našega početja.

Ta odnos ste ponovili na dvojni plošči v živo Ako ste slobodni večeras, kjer ste skladbo Helga zaigrali štirikrat zapored, a vsakič iz drugega žanrskega praizhodišča.  

Še eden v nizu naših klasičnih štosov. Ne vem, kdo je prišel na idejo, a na koncu je izpadla odlično. Kot tudi priredba skupine Pink Floyd Another Freak in the Hall na harmoniki dua Črtomir i Hubert, kjer smo po punkovsko, čeprav smo bili vešči inštrumentov, dali prednost umetniški ideji pred glasbeno izobrazbo. To je vedno bilo osrčje naše tako imenovane anarhičnosti. Po mojem prepričanju je zajebancija še vedno najboljši način kritike – da enostavno briješ norca iz nečesa, česarkoli.   

Kako pa ste prišli na idejo oziroma od kod potreba, da se izražate v jeziku, sestavljenem iz srbskih in hrvaških besed, če sem malo ciničen, morda celo buldožerski, ker se najdejo posamezniki, ki trdijo, da srbohrvaščina ne obstaja, ne glede na to, da je kot jezik še vedno omenjena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in ima ontološki obstoj?

Najbolj iskreno lahko odgovorim, da sta bila tako Marko Brecelj kot Boris Bele južnjaškega izvora. Brecljeva mama je bila iz Sarajeva, kjer se je Marko tudi rodil, medtem ko Beletovi prihajajo s Cresa. Srbohrvaški jezik jima je bil torej blizu, tekoče sta ga obvladala. Pred nastankom skupine Buldožer smo sodelovali v skupini Sedem svetlobnih let, kjer smo imeli besedila v slovenščini, vendar ljudje takrat v Sloveniji niso množično hodili na koncerte, zato smo takoj ob nastanku skupine Buldožer razmišljali, da bi štartali na celo Jugoslavijo. Kot vemo, na jugu našega jezika niso obvladali ali razumeli, medtem ko smo bili Slovenci vešči njihovega sestavljenega jezika. Zato je padla odločitev, da če imamo kaj povedat, naj to ljudje tudi razumejo. Nobene druge teže ni imela naša odločitev, bila je le želja, da naše početje razume čim širši krog ljudi. Še enkrat iskreno povem, biznis nas ni zanimal, ni nam bilo mar zanj. Vse skupaj nas je presenetilo, ker resnično nismo pričakovali tako širokega in pristnega odziva publike. Odzivi pa so bili takšni zato, ker so nas ljudje razumeli.   

K slovenskemu jeziku ste se vrnili na zadnji studijski plošči Noč (1993/1995), ki ima razburljivo in gorljivo zgodovino. Ali je sploh mogoče opisati občutke, ko praktično končani album zgori v požaru v studiu Tivoli? 

Tega ne bom pozabil nikoli! Hudo je bilo. Aco Razbornik, Boris Bele in jaz smo nastavili še zadnjo skladbo za zaključno miksanje in odšli na pijačo v restavracijo nad studiem. V nekem trenutku pride do nas natakar in vpraša Acota, ali se je v njegovem studiu kaj zgodilo, saj se dim vije v restavracijo. Takoj smo stekli do vhodnih vrat, vendar nismo mogli vstopiti, saj je bilo že tako zakajeno, da to ni bilo mogoče. Celo gasilci so potrebovali dobro uro, da so lahko prišli v studio. Vse je popolnoma zgorelo, vsi trakovi so šli v nepovrat. Da pa je bila vsa zadeva še toliko bolj tragikomična, sem v njem hranil tudi kopije trakov že zmiksanih posnetkov. Če bi jih pustil doma, bi imeli pozneje precej manj dela. Še danes ne morem verjeti, da v tako kratkem času lahko zagori tako močno, da tudi gasilci ne morejo intervenirati.   

Ploščo ste v celoti posneli še enkrat. Po spominu, koliko se ti posnetki morebiti razlikujejo od onih, ki so zgoreli?

Ne prav veliko, saj smo imeli celoten material dodobra naštudiran. Dodali smo dve novi skladbi, to pa je bilo bolj ali manj vse, kar je bilo novega ali spremenjenega. Pesmi smo še enkrat posneli v mojem studiu in album z dveletno zamudo končno izdali. 

Skupina Buldožer je vedno hodila pred časom. Manj znano je dejstvo, da ste leta 1989 izdali prvo CD ploščo v Jugoslaviji.

To se je zgodilo slučajno, še sami smo bili presenečeni nad tem. Kako in zakaj je prišlo do tega, ne vem. Ponudila se je priložnost, da skladbe izdamo v digitalni obliki Nova vremena: Izbor pjesama 1975–1983. In mi smo jo zagrabili, ne vedoč, da bo kompilacija označena kot prva CD plošča v Jugoslaviji.  

Danes je trend obraten, tudi na vašem naslovu. Zbirka Lik i djelo je leta 2006 že izšla v obliki osmih CD plošč, dvajset let kasneje pa je pred nami vinilna različica zbirke. Kaj nas čaka čez dvajset let? 

Nihče ne ve, kaj nas še čaka v prihodnosti, česa vsega se bodo spomnili ali prepustili pozabi. Leta 2006 je bilo logično, da izdamo kovček CD-jev z naslovom Lik i djelo, saj je bila v tistem času kultura cedejev vodilna v svetu. Če bi takrat založba izdala kovček vinilnih plošč, bi bil to strel v koleno. Kot se spomnim obdobja, ko so CD plošče začele prevzemati primat od vinilk, sem potreboval kar nekaj časa, da sem se navadil na njihov zvok. Ko sem se navadil na digitalni zvok, dolgo časa nisem poslušal vinilnih plošč, ki jih imam na stotine. Tudi manj nevarnosti je bilo, da cedejko zdrsaš in uničiš. Vedno sem kupil tri vinilne plošče, eno za žurke in jo prepustil usodi zabave, drugo za lastno poslušanje doma in tretjo za v arhiv, in ta zadnja nikoli ni videla gramofona. Po svoje sem celo presenečen, da se vinilna plošča vrača nazaj v takšnem obsegu. Kakovost zvoka je nedvomno boljša, saj frekvence dosežejo do 28 kHz, medtem ko pri cedejih, kjer se izgubi spekter visokih tonov, samo do 21 kHz. Presenečen sem tudi, da se ni prijel in obdržal avdio devede, ki je imel kakovost zvoka vinilne plošče.  

Kamorkoli pridem, v Beograd, Sarajevo, Osijek, Zagreb, Pulo, Novi Sad …, ko omenim skupino Buldožer, je odziv enak – legende. Kakšen je občutek, da celo skupino in posameznike, mojstre na inštrumentih, obravnavajo s takšnimi presežniki?  

Iskreno povem, lepo se počutim. Da smo/sem ljudem dal nekaj, kar je v njih ostalo in jim, po odzivih sodeč, po vsem tem času pomeni veliko. Na Facebooku imam veliko privržencev, ki me stalno kaj hvalijo. Mi je po svoje nerodno, a hkrati sem ponosen. Vsakemu izmed njih, ko ima rojstni dan, voščim. Odzivi z njihove strani so mešanica presenečenja, zahvale in hvale: »Jao, legenda, nisam očekivao, da ču od vas dobiti rođendanske čestitke.« Resnično občutiš, da si človeka osrečil. Tudi na ta način jim vrnem vsaj malo tistega, kar oni čutijo do mene in nas.