Vse ni/je v redu!

Ko sem pred leti izpisal vrstice o koncertni izkušnji nastopov Damirja Avdića, ki vselej delujejo kot noire monodrame, sem hkrati opisal vlogo aktivnih poslušalcev. V avtorjev svet vstopamo s krčem na obrazu, iz njega pa izstopamo z visoko dvignjeno pestjo. V takšnem agregatnem stanju se znajdemo tudi ob poslušanju njegovih albumov. In v tem oziru novi album Sve je u redu ne zaostaja, kajti Damir Avdić je nesporni kantavtorski mojster opazovanja in globokega podoživljanja sveta okrog sebe in okrog nas vseh. Damir Avdić je tudi tokrat spesnil in zvočno oplemenitil svoj človeški nazor, svoj pogled na sedanjost in prihodnost in hkrati ostal romantičen kot še nikoli doslej. Glede na aktualna politična dogajanja pri nas in širše toplo priporočam zaključno skladbo U vremenu dijagnoza, ki na ekspliciten način opisuje razmerja med spoloma in sporama. Saj veste, kdo ste fantje in dekleta, ki dvigujete zastave iz svojega mobilnega dlančnika.

Njegova lirika je neizprosna, naravnost boleča in trpka, a vselej kritiško naravnana na dogodke, zahteve in odmeve sveta, ki se izrisuje pred nami v vseh barvah notranjega (ne)mira. Album odpira antologijska skladba Otac, ki seizmološko locira vse tresljaje rodne grude, ali kot to bravurozno slikovito pove Damir z verzi: »kamen, zmija i kadulja / korijen moga DNK«. Četudi gre za opis očetnjave rudimentarno kamnitih balkanskih prostorov, se njegova univerzalna daljnovidnost pretaka na vse strani ponorelega sveta, v katerem »svi pametni / sve kontaju / ne moraš ni pitat / sve ti kažu«. Kolosalno zvočno-lirično nadaljevanje sledi v skladbi Svijet je isti, v kateri se Avdić kitarsko rezko prebija skozi gosto zaraščeni gozd fake news in odločno sporoča: »a svijet je isti kao nekad / svijet je isti kao prije / al' dioptrija je druga / sad vidimo sve debile«. Kdor razume, razume!

Seveda bomo vsi zvesti poslušalci tega punk trubadurja z veseljem prisluhnili boleče komični skladbi Burek. Ta kulinarično kulturološki simbol in fenomen so popisovali marsikateri glasbeniki južnih avstro-ogrskih prostorov, a nihče s tako lucidno realističnim prepletom kitarskega minimalizma in polnozrnate besedne moke. Zagotovo srčica tega albuma pa je Nema više. Avtor v retrospektivnem manirizmu razgalja sedanjost, ki se ob njegovem kitarskem rezbarjenju sliši in vidi kot ogoleli svet. Svet, ki nam v realnem časovnem okviru sporoča, da se iz zgodovinskih dram ni naučil ničesar in da se, žal, marsikatera zgodovina vnovič ponavlja.

Damir Avdić je tudi tokrat spesnil in zvočno oplemenitil svoj človeški nazor, svoj pogled na sedanjost (Nije meni žao) in prihodnost (Dijete sintetičkog Boga) in hkrati ostal romantičen (Ti i ja) kot še nikoli doslej. Glede na aktualna politična dogajanja pri nas in širše toplo priporočam zaključno skladbo U vremenu dijagnoza, ki na ekspliciten način opisuje razmerja med spoloma in sporama. Saj veste, kdo ste fantje in dekleta, ki dvigujete zastave iz svojega mobilnega dlančnika.