Brezpogojna ljubezen

Obkrožena s prestižnimi novimi večstanovanjskimi hišami v zaželeni ljubljanski soseski, stoji pobledela, postarana hiša, ki je videti kot relikt časov pred tržnim gospodarstvom. Za njo je skrit skedenj, Prismojeni profesorji bluesa so ga poimenovali Haystax. To je njihov mikrokozmos – plac za vaje in studio, opremljen tako, da lahko vedno ujamejo trenutek inspiracije, da lahko snemajo, kadar koli jim ustvarjalni tok zadovoljivo steče. Prismojeni profesorji so imeli od nekdaj vizijo lastnega studia. O tem so mi govorili že pred desetimi leti, ko so objavili prvenec Family in imeli svoj prvi veliki moment, ko so iz barskega fenomena zrasli v bend, ki lahko napolni Katedralo v Kinu Šiška. Že takrat sem dobil občutek, da jezdijo na dolge proge. Ta album doživljamo kot napredek. Morda je tudi zato trajalo tako dolgo, da smo ga izdali. V preteklosti smo si vedno znova postavljali nove izzive in bili bolj navzoči v javnosti. V zadnjem obdobju pa smo se malo umaknili. Včasih si je dobro vzeti čas. S tem smo pomirjeni, vemo pa, da je zdaj čas. V naši skupini se zelo hitro dopolnjujemo. Nihče te ne omejuje, to je naša velika prednost. Ko nekdo prinese idejo, jo nadgrajujemo. To v skupinah ni samoumevno.

Prednost Haystaxa je, da imajo svobodo pri snemanju, a po drugi strani jih v lastnem placu nič ne preganja in šest let od tretjega albuma Prismojeni? do novega Walk This Road Alone, ki je tudi prvi na vinilu, se lahko bliskovito odvrti. »Snemali smo veliko, ampak nismo zaključili, dokler tudi od založbe Nika nismo dobili brce,« pove kitarist Julijan Erič, ki se je zadovoljno usedel za bobne. Dolgi prameni hipijaške frizure mu padajo čez obraz, saj jih njegov značilni apaški trak, spet okoli glave, ne uspe ukrotiti. Bobnar Zlatko Djogić prizna v imenu vseh štirih: »Pred dvema mesecema bi morala biti plošča že natisnjena, mi pa smo na listu papirja preverjali, kaj še moramo posneti. V legendarnih skupinah je bil vedno nekdo, ki je potegnil črto in zaključil posnetke.« »To je zato, ker imamo starogrško demokracijo, ki raztegne cel proces,« doda basist Miha Ribarič. »Ta album doživljamo kot napredek. Morda je tudi zato trajalo tako dolgo, da smo ga izdali. V preteklosti smo si vedno znova postavljali nove izzive in bili bolj navzoči v javnosti. V zadnjem obdobju pa smo se malo umaknili. Včasih si je dobro vzeti čas. S tem smo pomirjeni, vemo pa, da je zdaj čas,« se naveže Zlatko. Dinamika pogovora s Prismojenimi profesorji je podobna dinamiki njihove glasbe – vsak podaja svoj pogled, besede in misli jim letijo kot pingpong žogica. »V naši skupini se zelo hitro dopolnjujemo. Nihče te ne omejuje, to je naša velika prednost. Ko nekdo prinese idejo, jo nadgrajujemo. To v skupinah ni samoumevno.« 

V vmesnem času med albumoma Prismojeni? in Walk This Road Alone so delali na nešteto straneh. »Že samo Julijan ima tako rekoč dvajset bendov,« pove klaviaturist Aleš Uhan. Najbolj odmevno je njihovo sodelovanje s Klemnom Klemnom, ki ga pogosto spremljajo v živo, kot trio Julijan Eric & Midnight Lightnin' po Evropi nažigajo repertoar svojega profesorja Hendrixa in še kaj za povrh, Zlatko se gre alternativni norčavi hip hop pod imenom Slatkor, Miha daje organski bas funk Ali Enu, Aleš in Miha občasno igrata z Guštijem in tako dalje in tako naprej. »Glasba je čisto odprta stvar,« razlaga Zlatko. »Želimo samo delati glasbo, jo izdajati in deliti s svetom. V Haystaxu je bilo do zdaj posnetih ogromno singlov in albumov. Želeli smo si tega prostora, kjer lahko svobodno ustvarjamo. To je naša sixties mentaliteta, ki je drugačna od aktualne miselnosti – 'naredi projekt in zasluži'. Vse se vrti okoli gotovine, v šestdesetih in sedemdesetih pa so izhajali iz kolektivnega izražanja. Vsak projekt, v katerega smo vključeni, na svoj način paše v skupno zgodbo.« Na to se naveže Julijan: »Tukaj lahko snemamo tudi z drugimi izvajalci kot spremljevalni bend, če bi kdo hotel delati z nami. Vidimo se namreč tudi kot studijski bend v stilu zasedbe iz Muscle Shoals. Sami pa moramo imeti v zavesti, da se vrnemo k temu, kar smo sami začeli, in zaključimo glasbo, da ta lahko ugleda luč.

Walk This Road Alone je nastajal počasi in zato tudi gori počasi. Začenjajo ga z izjavo Buddyja Milesa, Hendrixovega sodelavca: »I wanna play for the peoples, old peoples, young peoples, unborn peoples,« ki odpira vrata v simpatičen soul train klic k plesu Hit The Town z dinamično in mikavno interakcijo med ritmično in pihalno sekcijo. Kar zadeva izbrano sosledje skladb, po tem funk soul veseljačenju hitro, celo prehitro preskočimo v srednji tempo naslovne in najmočnejše skladbe Walk This Road Alone, ki je tako močna, globoka in čustvena, da bi bilo škoda, da ne seže onstran Slovenije. Je zagotovo in definitivno ena najboljših soul pesmi, kar jih je kdaj nastalo na območju nekdanje Jugoslavije. Otis bi Prismojene profesorje pohvalil, Bobby Blue Bland bi jih objel, Steve Cropper bi jim čestital, Levon Helm bi jih povabil na obisk, Colonel Parker bi odkupil avtorske pravice. Sredi te pesmi se Zlatko poda v monolog, ki druge člane vedno znova navduši. »Zlatko ima vrlino, da v svojih pridigarskih govorih sestavlja in izumlja besedilo sproti, v živo. Mnoga naša občutja zna improvizatorsko prenesti v besedilo. Pri Walk This Road Alone je imel nekaj verzij. Ta komad ima toliko različnih interpretacij in prav v tem je tudi čar glasbe: da lahko vsak najde interpretacijo zase,« pojasni Julijan. Aleš deli navdušenje: »Zanimivo se mi zdi, da si ne zapiše govora, a ga tako suvereno poda in oblikuje v umetniško celoto.« »To je kot pri hip hop free stylu. Treba je slediti besedi. Takoj ko se malo umakneš, se izgubi smisel in se usta zataknejo. Dokler pa samozavestno greš naprej, te na koncu čaka popolna, koherentna zgodba,« pojasnjuje cel miselni proces Zlatko. 

Drug vrhunec albuma sta mastni gruvačini – psihedelični hard rock Check Out My Brain, ki ga z viharnim Hammond zvokom pumpa Aleš, in psihedelični šamanski blues Dog Gone Shame, ki zapeljuje z doorsovskim dialogom med kitaro in klaviaturami. Tu sta še sugestivna instrumentala Jules Shuffle in Baby Cloud ter dve energični skladbi – blues stomp Devil Got Me Shaking in Borrowed Time, ki je idealen stonerski headbang moment. Walk This Road Alone je raznovrsten in dovršen album, s katerim so se Prismojeni profesorji avtorsko razvili. Osebno sem pri poslušanju spremenil vrstni red in ga naredil še bolj prepričljivega, ampak to so moji radijski refleksi in to sem lahko naredil samo zato, ker sleherna skladba stoji. 

Matična ladja 

»Zanimivo je, da je album v mnogočem sestavljen iz glasbe, ki smo jo delali, ko se nam je pridružil Aleš,« pravi Zlatko, ki je na albumu osrednji vokalist. »Ko je v bend prišel Aleš s svojimi klaviaturami, smo lahko razširili zvok. Moj brat Miha je velik virtuoz na orglicah in lahko dela stvari, ki jih ne slišim drugje. Tudi zdaj ko z njim nastopam, me preseneča s svojo prezenco in močjo. Je eden najboljših glasbenikov, s katerimi sem igral. Tega ne pravim samo zato, ker je moj brat,« reče Julijan. »Orglice pa so omejene z lastnim zvokom, čeprav jih Miha lahko igra tudi na način, ki ni bluesovski. S klaviaturami pa smo dobili vesoljsko ladjo, ki nas lahko popelje v neznane dimenzije. Z Alešem zdaj lahko dodamo sentimentalni prizvok, hardrockovski Deep Purple zvok, rock'n'roll in boogie woogie barve, lahko preskočimo tudi v kraut rock dimenzijo, ki smo se je tudi dotaknili. Kaj lepšega bi si še lahko želeli pri svojem razvoju! Lahko igramo stvari, ki smo jih poslušali, a prej ni bilo prilike. Potem ko smo nekaj časa po odhodu Miha igrali kot trio, smo z Alešem dobili priložnost, da glasbo lahko zares delamo na novo. Za nas je bilo celo travmatično, ko je Miha šel iz benda, saj si nismo predstavljali, da bi lahko zapustil bend, v katerem smo bili vsi kot bratje. V življenju se dogajajo razhodi, tudi ko misliš, da se ne morejo zgoditi. Z Alešem pa se naša zgodba nadaljuje in poglablja. Smo štirje prijatelji, ki smo si po značaju različni, ampak se podpiramo in delamo glasbo skupaj,« se izpove Julijan.  

Vrnitev v Slovenijo

Aleša Uhana so spoznali preko njegovega bratranca Grege, s katerim sodelujejo pri miksih in produkciji. Najprej je bil gost na nekaterih koncertih, denimo v Cankarjevem domu leta 2018. Potem ko so nekaj mesecev igrali kot trio, je basist Ribarič predlagal, naj Aleša zvabijo iz Berlina v bend. Novo dinamiko so začeli vzpostavljati s preigravanjem repertoarja The Meters. »Ko sem prišel v Prismojene, sem bil neobremenjen z njihovo dotedanjo zgodbo in vesel, da imam končno bend. V Berlinu sem delal v podjetju, ki je skupinam ponujalo storitve backlina, džemal sem precej, a nisem uspel sestaviti skupine, saj mi je vedno manjkal basist.« Aleševemu navdušenju je sledil šok. Iz Berlina se je vrnil v Ljubljano v blues rock bend, ki je naenkrat preskočil v pop tokove in angleščino zamenjal z materinščino. »Ta slovenska plata je Alešu šla malo na živce,« pojasnjuje Julijan. »Mirili smo ga, da je to trenutna inspiracija in da naj potrpi, saj bomo še delali raznorazno glasbo. Potem pa se je tako zavzel, da je prispeval dobršen avtorski del za skladbo Prismojeni, ki je za zdaj naša največja uspešnica. Kljub temu da se mu je ta material sprva upiral, je vendarle prispeval zelo veliko za ta album.«

»Če bi Aleš samo vstopil v bend kot nekakšen nadomestni član in bi igrali skladbe, kot da želimo nadomestiti Miho, ter bi mu dali navodila, da lahko igra samo z levo roko, ne pa tudi z desno, in da mora glavo držati tako in tako, bi ga samo vklenili v zvok, ki smo ga do takrat razvili, saj orgle lahko proizvedejo zvok, ki je zelo podoben ogrlicam,« razmišlja Zlatko. »V tistem trenutku je bila slovenščina za vse štiri nekaj povsem drugega in novega. Zdi se mi, da je bilo dobro, da se najdemo na področju, na katerem se vsi iščemo. Tega nismo storili zaradi dosega same glasbe, ampak kot zahteven ustvarjalni izziv. Vedno igrati blues in samo blues, to je lahko tudi dolgočasno, navkljub vsej ljubezni, ki jo gojimo do te glasbe. Tudi po Ameriki večinoma igrajo blues dvanajsterec, ki ti sčasoma začne mezeti skozi ušesa. Slovenščina pa nas je odprla. Lahko smo izrazili veliko šal, ki jih v angleščini nismo uspeli. Ustvarjanje tega albuma je bilo za nas nepredvidljivo. To, kar je prihajalo iz nas, nas je presenečalo. Ko smo igrali bolj rockovsko, je postalo blizu yugo rocku. Odkrili smo nove smeri. Pred tem albumom smo bili zelo definirani. Že to, da imamo blues v imenu in da so orglice barvale naš zvok, nas je opredeljevalo. Smo več od tega. Nismo klasičen blues bend. Več lahko povemo in pokažemo.« »Po mojem smo rock bend. Imamo blues komade, delamo pa rock albume. Slovenska plošča je kljub funk komadom še vedno rock,« se naveže Julijan.

Vrnil bi se v Memphis

»Si predstavljaš, recimo, da apliciraš primer Creedence Clearwater Revivala na Slovenijo, kot neke vrste miselni eksperiment,« začne svojo tirado basist Miha, ki čedalje bolj deluje kot filmski lik. Ko so začenjali, je bil videti kot nekdo, ki ima doma vse vinile Red Hot Chili Peppers, zdaj pa je prekaljen maček, ki deluje kot nekdo, ki enkrat na leto obredno pogleda vse ključne stvaritve Martina Scorseseja in ima lastno lestvico najboljših blaxploitation filmov. Miha ima rad dobre dialoge, konec koncev je tudi pisec televizijskih scenarijev. »Vzemimo pesem Born On The Bayou. Tipi govorijo in pojejo, da so rojeni v pokrajini močvirij, pri nas bi temu rekli na barju, igrajo swamp rock, so pa iz Kalifornije. In zdaj si predstavljaj, da bi mi kot Ljubljančani peli, da smo odraščali v Mariboru. Da bi hlinili Štajerce. To pri nas ne bi bilo mogoče. Oni pa so zasloveli po celem svetu.« 

Pred nekaj manj kot desetimi leti so se Prismojeni profesorji bluesa s svojimi inštrumenti napol gverilsko odpravili na trimesečno pot po ZDA in Američanom igrali njihovo glasbo v njihovem jeziku na zabavah, v trgovinah z glasbili in v klubih, tudi takšnih z večinoma temnopolto publiko. Za vsak nastop so morali prepričati lastnika prostora ali pa bend, ki je igral tisti večer, da bi lahko vskočili med pavzami. Nihče se ni preveč oziral, od kod so, včasih so jih celo zamenjali za Transilvance, sodili pa so jih po tem, kako igrajo in zvenijo. »V ZDA je ravno nasprotno kot v Sloveniji. Tam te sliši kak naključen človek, ki začne po enem koncertu verjeti vate in te bo poskušal zriniti na vrh sveta. To je boljša stvar Amerike, ki ima sicer veliko slabosti. Pri takšnih ljudeh niti nimaš občutka, da želijo s tabo zaslužiti, samo hočejo, da te ljudje slišijo. V Sloveniji takšnih ljudi praktično ni,« meni Miha. »V San Franciscu smo tako dobili enega gospoda, ki je bil nad nami tako očaran, da nas je en mesec vozil naokoli po koncertih. Ko navdušiš koga, ki zna ceniti glasbo, te bo vedno znova vabil,« se strinja Julijan. »Tudi zdaj ko na YouTube kanalu našega benda Julijan Eric & Midnight Lightnin' spremljam odzive, jih je največ iz ZDA. Preden smo šli v Ameriko, smo deset let igrali vsepovsod. Vedeli smo, da ima glasba, ki jo igramo, moč, da nas spravlja v trans. Pred potjo smo imeli pomisleke, ampak vsak od nas je vedel v srcu, da naša glasba lahko premakne ljudi. Tudi pred desetimi leti, ko smo igrali veliko slabše kot zdaj, smo lahko premaknili ljudi, ker smo imeli energijo. Bili smo glasni in močni. Ljudje so to začutili. Amerika je bila tako za nas samo potrditev, da zdaj lahko gremo kamorkoli po svetu in igramo to glasbo. Zdaj imamo že precej novega materiala. Na prihajajočih koncertih ob promociji albuma Walk This Road Alone bomo predstavili stvari, ki še niso bile zaigrane. Ne bomo več delali pavze za šest let brez nove izdaje. Zdaj smo končno v koraku s svojim aktualnim ustvarjanjem.«

Zlatko mi gostoljubno ponudi pijačo in pokaže nalepko na flaši. Na njej piše: Travarica je groovy, rakija je funky. »To so nam podarili. Dizajn nalepke so naredili s podobo našega benda. Flašo smo imeli dolgo shranjeno za spomin in je nismo odpirali. Zdaj smo jo začeli piti, saj smo ugotovili, da je za spomin flaša lahko tudi prazna.«