17.04.2026

Ljubezen skozi vse čute

Glasbeno-plesna predstava Aroma ljubezni pripoveduje zgodbo ustvarjalca parfumov Septimusa Piessea, ki je v 19. stoletju napisal knjigo The Art of Perfumery in v njej združil glasbo z dišavami.

Lea Brinovec

Aroma ljubezni v Žalcu.
Foto: © Julija Adrianova

V petek, 10. aprila, smo si v Domu II. Slovenskega tabora v Žalcu ogledali glasbeno-plesno predstavo Aroma ljubezni, ki pripoveduje zgodbo ustvarjalca parfumov Septimusa Piessa, ki je v 19. stoletju napisal knjigo The Art of Perfumery in v njej glasbo združil z dišavami. Ta edinstveni pristop so nastopajoči ujeli s pomočjo štirih parfumskih akordov, ki so zajeli en dan Piessovega bivanja v Parizu. Prisotnost dišav v predstavi je še dodatno burila naše čute, ki so se ob petju baritonista Lovra Korošca in sopranistke Marine Igritskaye opajali z glasbo violine (Inga Ulokina, tudi umetniška in idejna voditeljica projekta) in klavirja (Olga Ulokina, avtorica večine aranžmajev). Za čudovite vizualne vtise so poskrbeli Liza Loginova in Aleksei Zakharov, profesionalni plesni par, ter flamenko plesalka Maša KolšekPredstava sodi med tista srčna srečanja, ki nam ogrejejo dušo in prebudijo čute. Ob soju sveč in rdeči tančici smo se pustili zapeljati vonjem ljubezni v vseh odtenkih in plamenih, zanjo je spregovorila glasba kot univerzalni jezik, ob gibu in vonjavah pa smo po proustovsko obujali spomine na trenutke sreče, radosti, strasti, nostalgije, hrepenenja in intime, torej obrazov tistega čustva, brez katerega ni življenja.

Ustvarjanje štirih akordov ljubezni nas je čarobno omamljalo v posameznih točkah nastopajočih, ki jih je povezovala pripoved o Septimusu Piessu. Ta je prvi akord ljubezni povezal z vonji lesa in začimb ter skladbo Meditacija za violino in klavir (iz opere Thaïs) Julesa Masseneta. Interpretki sta dali prednost občutenju in nežnosti, ki je prosevala skozi igro in se razširjala v vonjavah. Sledile so sadne in citrusne note skupaj s sivko, ki so označevale pariško jutranje prebujanje ob pesmi On vit d'amour Charlesa Aznavourja v interpretaciji Lovra Korošca, ki je ob čustveni spremljavi violine in klavirja pesem odpel z blagim poletom v ljubezenskem zanosu. Svežina ambre in začimb je označevala prve sončne žarke, ki jih je prinašal Šostakovičev Valček, št. 2, po njegovih taktih pa je zaplesal sijajni plesni par profesionalnih plesalcev ter vanj vnesel plameneči žar. Ta nas je spomnil na sliko Ples življenja Edvarda Muncha. Plesna poezija para je bila pravi dotik magije, ki je delovala na nas skupaj z glasbeno spremljavo in vonjem. Medtem se je v Parizu jutro že prevesilo v dan – in prisluhnili smo drugemu parfumskemu akordu z vonjem cvetov vrtnice in s pesmijo La vie en rose Edith Piaf, v kateri je plaho lirično in ob intimni spremljavi nastopila sopranistka Marina Igritskaya. Preko rahlih, milih in mehkih tonov smo počasi prešli v bolj temperamentno razpoloženje, ki ga je prinesel Brahmsov Madžarski ples, št. 5. Ta je v violini dobil izstopajočo vlogo ob živahni pianistični spremljavi in vonju tople ambre. Sončno srčni pozdrav v Pariz pa je prinesel vonj frezije iz Neaplja, od koder prihaja pesem O, sole mio, ki je v energični in čutni interpretaciji Lovra Korošca požela poseben aplavz. Spet smo se vrnili v Pariz, tokrat skupaj s tretjim parfumskim akordom, ki je strast že prevesil v melanholijo pariškega večera, popestrenega z vonjem citrusov in bergamotke ter dodatkom rožnatega popra, ki nam je skupaj s pesmijo Por una cabeza Carlosa Gardela v misli priklical spomine na daljno ljubezen, strast pa so poosebili plesalka flamenka ter odločna igra violine in klavirja. Nato smo se ob vonjavah sivke in evkaliptusa, ki je večerne barve odel v izrazito čustveno in izpovedno izvedbo El sol sueño / Tango utrujenega sonca J. Peterburgskega, podali naprej. Igritskaya nas je to pot zares prepričala tako glasovno kot s prezenco ter pridihom melanholije v glasu. Še dalje nas je v razpoloženju potegnila skladba Oblivion Astorja Piazzolle, ki je v omamno čutnem plesu očarala ob presunljivi spremljavi. Dan se je prevesil v noč in že smo bili v vrtincu strasti, ki se je razvil iz zgodbe o fatalni Carmen G. Bizeta, s katero so nastopajoči predstavili četrti akord. Ob zvokih Habanere je zagorel plamen, podkrepljen s flamenkom in sopranom. Njen pendant je pomenila arija Escamilla, ki je v tenorski podobi dobila pridih neustrašnosti. Mešanica vonja turškega nageljna in jasmina, cvetov noči, je pospremila Piazzollov Libertango s fantastično plesno točko. In že smo bili pri koncu, ob pridihu potonik in hijacint, ko sta Lovro Korošec in Marina Igritskaya zapela usodni Besame mucho.

Predstava sodi med tista srčna srečanja, ki nam ogrejejo dušo in prebudijo čute. Ob soju sveč in rdeči tančici smo se pustili zapeljati vonjem ljubezni v vseh odtenkih in plamenih, zanjo je spregovorila glasba kot univerzalni jezik, ob gibu in vonjavah pa smo po proustovsko obujali spomine na trenutke sreče, radosti, strasti, nostalgije, hrepenenja in intime, torej obrazov tistega čustva, brez katerega ni življenja.