Opera Razcvet Vita Žuraja prepričala in navdušila

Izjemno uspešen skladatelj Vito Žuraj je predstavil svojo opero Razcvet (Blühen), v kateri je kot glavna protagonistka Aurelia nastopila mezzosopranistka Hélène Fauchère, kot njena hči Anna sopranistka Eva Černe Avbelj, njen sin Edgar baritonist Lovro Korošec, njegov učitelj in Aurelijin ljubimec Ken je bil tenorist Gregor Ravnik, zdravnika Muthesiusa pa je upodobil basist Graeme Danby. Opera je nastala po libretu avstrijskega libretista Händla Klausa in je bila v dveh večerih uprizorjena v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, in sicer v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, SNG Maribor in Cankarjevega doma. Poleg omenjenih solistov sta nastopila še Zbor Opere Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Simfonični orkester Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Dirigent je bil Simon Dvoršak, režijo pa je prevzela Eva Hribernik. Opera je nastala deset let po enodejanki Orlando. Das Schloss in je v Nemčiji doživela izjemen uspeh. Preobrat iz ljubezenske idile v dramo je bil izveden mojstrsko tako z izraznostjo orkestra kot preostalih nastopajočih, pri čemer smo ponovno občudovali uglašenost človeških glasov z zvoki orkestra, ki so poskrbeli za stopnjevanje atmosfere. Prav v tem oziru je bil Žuraj izjemen in se je dokazal kot skladatelj vrhunskega znanja in bogate domišljije.

Vsebina opere v sedmih slikah pripoveduje o Aureliji, materi dveh otrok, ki se sooča z menopavzo in želi, da ji hči naslika drevo v cvetju. Sin se uči angleščino z učiteljem Kenom, ki osvoji Aurelijino srce, čemur sledi erotični zaplet. Ko prične Aurelia krvaveti, misli, da se je pomladila, medtem ko je hči preplašena. Po ponovnem srečanju s Kenom intervenira zdravnik, ki Aureliji pove kruto resnico, da ima raka na jajčnikih in maternici. Aurelia, soočena z novo realnostjo, se v krogu najdražjih poslovi od sveta s pomočjo morfija. Pretresljiva zgodba o iskanju mladosti in o minljivosti nas je v operni podobi presunila, saj je znal Žuraj z glasbenimi sredstvi poglobljeno podati duševna stanja protagonistov, spremembo situacije ter značaj vsakega izmed njih. 

Glasovno nas je najbolj presenetila Eva Černe Avbelj, ki je z vitalnim, energičnim in čustvenim nastopom svojo vlogo odpela izjemno prepričljivo. Glasovno je lepo sovpadala z Anninim značajem, saj je znala plastično upodobiti tako energičnost kot mladostniško upornost hčere, ki se zave situacije in se nanjo odzove. Izrazito tragična, kompleksna in tako izvajalsko kot karakterno zahtevna je bila vloga mezzosopranistke Hélène Fauchère, katere prožni razpon glasu nas je osupnil. Zanimivo je bilo opazovati razvijanje odnosa med materjo in hčerjo ter Aurelijin odnos z učiteljem in ljubimcem, pri čemer je navdušil tudi prispevek orkestra, ki je tehtno prispeval k slikanju teh odnosov. Očarala nas je izbira glasbil in psihološka pronicljivost, s katero je Žuraj oblikoval glasbeno podobo protagonistov. Solisti si zaslužijo vse priznanje, predvsem Hélène Fauchère, ki je morala glasovno odraziti širok razpon čustev, od sveže zaljubljenosti in vzhičenja do soočenja s smrtjo. Pevka je liku vdihnila suvereno glasbeno osebnost, ki daje prednost ljubezenskim čustvom in si želi z njimi ohraniti mladost. Hélène Fauchère ima poleg glasovnih zmogljivosti tudi pravo odrsko prezenco, zato je brez težav izrazila vsa čustvena stanja, ki jih je terjala njena vloga. 

V ključnih trenutkih je glavno protagonistko tako kot v grški tragediji spremljal zbor, njen erotični zaplet z mladim učiteljem angleščine pa se je v napetem pričakovanju stopnjeval vse do medsebojnega priznanja čustev in združitve. Ironično izvajanje melizmov ob izgovorjavi Kenovega imena, o katerih je skladatelj povedal, da jih je zapisal iz jeze nad Kenovim imenom, je bilo prav zabavno. Tenorist Gregor Ravnik se je kot Ken odzival na Aurelijo kot neizkušeni mladenič, ki se še ne zaveda moči čustev, ki so vrela iz prebujene mladostne sle Aurelije, vendar se kljub temu odzove, da se skupaj prepustita ljubezenskemu vrtincu. Glede na širok izpovedni diapazon glavne protagonistke je bil Ken predvsem reaktiven, saj se je osebnostno še razvijal. Hkrati pa se je že moral soočiti z minljivostjo in izgubo, kar ga je hromilo in je zaznamovalo njegovo tako glasovno kot čustveno prebujenje.

Preobrat iz ljubezenske idile v dramo je bil izveden mojstrsko tako z izraznostjo orkestra kot preostalih nastopajočih, pri čemer smo ponovno občudovali uglašenost človeških glasov z zvoki orkestra, ki so poskrbeli za stopnjevanje atmosfere. Prav v tem oziru je bil Žuraj izjemen in se je dokazal kot skladatelj vrhunskega znanja in bogate domišljije. Stopnjevanje mračnosti orkestra je napovedovalo prihod zdravnika, modrega in sočutnega gospoda, ki je naznanil trpko usodo. Izbira basista nas ni presenetila. Graeme Danby je svojo vlogo odpel v topli in sočutni barvi, zavedajoč se resnosti situacije, v kateri je deloval kot glas stroke in človeško obenem. Liku je uspešno vdahnil vso resnobo in sočutje. Pretresljivi razplet med zdravnikom in glavno protagonistko je mezzosopranistki omogočil, da je razkrila vse svoje pevske in igralske adute, pri čemer je bila nepogrešljiva vloga zbora. Tega so spremljali člani orkestra, ki so igrali na tibetanske posode, kar je dogajanju dalo pravo svečanost obrednega poslavljanja. Ob smrti protagonistke smo zaslišali zvok, ki nas je kot mrtvaški zvon opomnil, da Aurelije ni več.

Pomembno, četudi manjšo vlogo ima v operi Edgar, čigar pozna otroška leta je inkarniral baritonist Lovro Korošec. Njegova prisotnost je bila ključna za nadaljnji razvoj dogajanja, saj je Ken prihajal v hišo prav zaradi Edgarja. Korošec ga je upodobil obvladano in se hkrati vživel v njegovo otroško dušo, ki se ni mogla uglasiti s prebujenim Kenom, kateremu ni bil naklonjen. Še večji konflikt je Ken vzbudil v Anni. Čeprav je Edgarjeva vloga manj izpostavljena od Annine, je Korošec svoj lik uprizoril angažirano.

Sama postavitev je bila privlačna s simboličnim poudarkom na drevesu kot simbolu življenja in elana, ki je ugašal v glavni protagonistki. To je našlo lep kontrast in dopolnitev v živordečem Aurelijinem oblačilu, ki je naznanjalo njena ljubezenska čustva in je obenem spominjalo na kri, ki je usodno zaznamovala dogajanje in razplet. Skratka eros in tanatos. Prav tako simbolična je bila umestitev zbora. Ta je bil tako komentator kot bistveni akter pri razpletu. Vizualna podoba protagonistov je bila sveža, vendar dovolj konvencionalna in nevsiljiva, da so poudarki prišli lepo do izraza. 

Libreto Händla Klausa je nastal po noveli Prevarana Thomasa Manna, ki presunljivo slika čustvena stanja protagonistke, katerim je dal skladatelj mojstrsko glasovno podobo. Opera bo brez dvoma našla pot še na druge svetovne odre. Vse priznanje skladatelju Vitu Žuraju, ki je ponovno dokazal, da je umetnik mednarodnega slovesa.