S pesmijo pogumno naprej!

11. aprila 1941 je Ljubljana padla v roke fašistične Italije. Slovenski narod se je od samega začetka upiral ideologiji sovraštva, sprva s peto slovensko besedo, nato pa, obenem kot s pesmijo, tudi z orožjem. Štiri leta zatem je po krvavi borbi za svobodo in človekove pravice zmagalo antifašistično gibanje, končala se je okupacija in zatiranje, a vendar je pod pepelom druge svetovne vojne žerjavica fašistične ideologije ostala živa. V zadnjih letih se je na žalost razplamtela, kar se odraža v družbeno-politični in moralni krizi današnje Evrope. 22. maja 2026 je Janez Janša ponovno dobil oblast nad Slovenijo. Naiven je, kdor verjame, da bo njegova nova vlada ohranjala demokratične vrednote ter ščitila socialno državo, neodvisnost medijev in svobodo kulture pred sebičnimi interesi kapitala. Volk dlako menja, nravi pa nikoli. Grozi nam čas, v katerem s krvjo naših prednikov priborjene vrednote ne bodo samoumevno obstale, temveč se bo zanje treba ponovno boriti. Čeprav gre za posnetke, ki so po tehnični plati daleč od popolnosti, na njih vendarle povsem jasno slišimo umetniški žar, zanos in skoraj neprimerljivo čustveno prežeto interpretacijo, ki je bila posneta skoraj po čudežu in se je ohranila petinosemdeset let, vse do danes. 

A na predvečer negotove prihodnosti slovenska kultura vendarle živi naprej in ohranja samozavest. Pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija je namreč pred kratkim izšel digitalni album z naslovom Pesmi, ki so premagale čas. Gre za po neverjetni sreči ohranjeni posnetek koncerta Akademskega pevskega zbora, velike moške pevske zasedbe, sestavljene iz študentov Univerze v Ljubljani, ki jo je ustanovil in vodil ugledni slovenski zborovodja in folklorist (etnomuzikolog) France Marolt. Koncert, ki so ga izvedli 12. decembra 1941 v ljubljanski Unionski dvorani, je skrivoma z mikrofonom v lestencu dvorane posnel tonski mojster Rudi Omota. Program, stkan iz ljudskih, prirejenih, umetnih in ponarodelih pesmi Franceta Marolta, Oskarja Deva, Matije Tomca, Marka Bajuka, Emila Adamiča, Antona Foersterja in Davorina Jenka, je bil v času italijanske okupacije skrajno provokativen zaradi svojega le na videz prikritega domoljubnega značaja. Izvirni posnetek na magnetofonskem traku je bil strokovno restavriran in digitaliziran ter na ta način priklican nazaj v življenje iz radijskega arhiva ter predan v poslušanje vsakomur. Čeprav gre za posnetke, ki so po tehnični plati daleč od popolnosti, na njih vendarle povsem jasno slišimo umetniški žar, zanos in skoraj neprimerljivo čustveno prežeto interpretacijo, ki je bila posneta skoraj po čudežu in se je ohranila petinosemdeset let, vse do danes. 

Digitalni album z arhivskimi posnetki enkratne estetske kakovosti in zgodovinske pričevalnosti je opremljen s tehtno knjižico; strokovna besedila z vpogledi v širši kontekst in okoliščine nastanka tega dragocenega zgodovinskega posnetka so prispevali zgodovinar Blaž Vurnik, glasbena urednica Brigita Rovšek, vodja Mediateke RTV Bojan Kosi ter producenta Žiga Stanič in Matjaž Prah. Digitalni album, opremljen z izvrstnim spremnim besedilom, je zagotovo med pomembnejšimi spomeniki slovenske zgodovine, in to ne zgolj glasbene. Digitalizacijo zgodovinskega posnetka je podprlo Ministrstvo za kulturo RS, na Programu Ars pa so že začeli s postopkom za uvrstitev pričujočega posnetka na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

France Marolt je Akademski pevski zbor ustanovil pred natanko stotimi leti. Tega istega leta 1926 je umrl Srečko Kosovel, ki je zapisal: »Moja pesem je moj obraz.« Pesem v maternem jeziku je med najmočnejšimi simboli in nosilci narodne in kulturne identitete, je med najmočnejšimi orožji upora in najjasnejšimi kriki po svobodi. Slovenska pesem je še kako živa, ne zgolj na zgodovinskih posnetkih, temveč na koncertnih odrih, cerkvenih korih, praznovanjih in zabavah širom Slovenije. Smo vendarle med narodi z najbolj razvito pevsko, sploh zborovsko kulturo na svetu! Naj nam torej pesem ostane še naprej v ponos in navdih, in če bo treba – upajmo, da ne – ponovno poprijeti za orožje v bran svobodi, naj nam naša pesem še naprej vliva pogum in kaže pot